Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo številne okoliščine, ki omogočajo zanesljiv zaključek, da cesijska pogodba nima (dopustne) podlage in je zato neveljavna. Najprej pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec ni zmogel prepričljivega pojasnila za sklenitev druge (povratne) cesije, s tem pa tudi ni ovrgel očitka tožnikov, da je do cesijske pogodbe z dne 2. 4. 2012 prišlo zato, da bi se toženec izognil vrnitvi v izvršbi preveč plačanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnikoma plačati znesek 59.947,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2012 do plačila (I. točka izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu še naložilo, da mora tožnikoma v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 3.825,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki najprej opozarja, da je plačilo zneska v korist toženca, ki ga tožnika vtožujeta na podlagi 190. člena OZ, nesporno izvršila tretja oseba, A. A., kot novi lastnik stanovanja, ki je bilo predmet prodaje v izvršilnem postopku. To ni bilo sporno, sporno pa je bilo v čigavem imenu oziroma zakaj je izvršil nakazilo. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnikov in priče A. A. štelo, da je s tem A. A. poplačal dolg tožnikov v izvršbi kot del kupnine za stanovanje. Sodišče je nekritično sledilo tožnikoma, argumentacija je nelogična, neverodostojna, neživljenjska in tudi v neposrednem nasprotju z vsebino kupoprodajne pogodbe. V njej je bila dogovorjena cena 25 milijonov SIT s plačilnim rokom tri dni po podpisu pogodbe. To pogodbo sta tožnika sklenila 15.3.2006, iz nje pa tudi izhaja, da bosta tožnika po prejemu kupnine poplačala upnikovo terjatev (terjatev tožene stranke) in pridobila njegovo izbrisno pobotnico, drugačni dogovori iz pogodbe ne izhajajo. Tudi A. A. je na posebno vprašanje pooblaščenke tožnikov odgovoril, da ni plačal namesto B. B., kar seveda pomeni, da je plačal zase. Upnikovo terjatev je A. A. poravnal v svojem imenu in za svoj račun, saj je neživljenjsko in nelogično, da bi tožnika čakala na plačilo preostanka kupnine skoraj šest let. V izvedenih dokazih ni opore za sklepanje, da naj bi bila kupoprodajna cena višja od tiste v pogodbi. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so napačno povzete izpovedbe tožnika in priče in je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pomembno, da sta bila tožnika dolžnika v izvršilnem postopku, saj drugi dokazi kažejo, da je A. A. terjatev tožene stranke poravnal v svojem imenu in na svoj račun poleg pogodbeno dogovorjene kupnine oziroma neodvisno od nje. Ni pomembno, kaj je toženec menil kot upnik v izvršilnem postopku In 125/2005 pred Okrajnim sodišču v Piranu. Na plačilo, ki ga je izvršil A. A. tožencu, zato ne more učinkovati pravnomočna ugotovitev delne ničnosti posojilno zastavne pogodbe. Nepravilna je tudi argumentacija sodišča v zvezi s toženčevo pasivno legitimacijo. V 9. točki obrazložitve je sodišče napačno sklepalo o dejstvih, kar ima za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega stanja pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče navaja, da se je cesijska pogodba sklenjena med prvotnim upnikom in kasnejšim upnikom realizirala, ko je toženec kot novi upnik plačilo sprejel, s plačilom zneska o izvršbi dne 5.12.2011 pa naj bi terjatev, ki se je prenašala tudi ugasnila. Toženec je pojasnil, zakaj je prišlo do povratne cesije.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika prerekata navedbe v pritožbi in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika(1) sta z družbo A . d.o.o. (toženec je njen zakoniti zastopnik) dne 28. 11. 2003 sklenila posojilno zastavno pogodbo, dne 1. 12. 2003 pa še sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke v obliki notarskega zapisa (142. člen Stvarnopravnega zakonika)(2). Zaradi nerednega plačevanja mesečnih obrokov se je pred Okrajnim sodiščem v Piranu v letu 2005 začel izvršilni postopek za prodajo zastavljene nepremičnine. Tožnika sta dne 31. 3. 2006 poleg že plačanih obrokov plačala še 73.868,08 EUR in menila, da je s tem dolg v celoti poravnan, upnik pa je vztrajal pri nadaljnji izvršbi. Tožnika sta zato 24. 1. 2008 vložila tožbo za ugotovitev (delne) ničnosti posojilno zastavne pogodbe in (delno) razveljavitev notarskega zapisa. V pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je bilo s sodbo P 892/2012-I z dne 28. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2851/2012 z dne 24. 10. 2012 ugotovljeno, da so nične tiste pogodbene določbe (ter 1. in 3. člen notarskega zapisa), ki toženca (A. d.o.o.) upravičujejo do terjatve do tožnikov, ki presega znesek 70.509,71 EUR. Še pred pravnomočnim zaključkom omenjenega pravdnega postopka je bilo v izvršilnem postopku dne 5. 12. 2011 plačanih še 63.881,97 EUR in sicer na fiduciarni račun pooblaščenca toženca, ki je na podlagi cesijske pogodbe (s katero je A. d.o.o. nanj prenesel svojo zavarovano terjatev do tožnikov) z dne 16. 1. 2006 na podlagi 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vstopil v izvršbo kot nov upnik.

6. V predmetnem postopku tožnika od toženca zahtevata vrnitev tega zneska. Trdita, da sta ga morala plačati v izogib že razpisani javni dražbi v postopku In 125/2005, ker še nista razpolagala s pravnomočno sodbo iz pravde za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in razveljavitve notarskega zapisa(3). Zahtevek utemeljujeta na podlagi določb 190. člena(4) in 191. člena(5) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Med strankama dejstva v zvezi s plačili niso bila sporna, sporna pa je bila tako aktivna legitimacija tožnikov kot pasivna legitimacija toženca.

Glede aktivne legitimacije tožnikov

8. Aktivna legitimacija je bila sporna, ker je znesek v izvršilnem postopku plačal A. A. (v nadaljevanju kupec), ki je med izvršilnim postopkom od tožnikov (tam dolžnikov) kupil nepremičnino, ki je bila predmet izvršilnega postopka. Po mnenju toženca zato tožnika nista bila prikrajšana in posledično nista aktivno legitimirana v tej pravdi. Pritožbeno sodišče to pritožbeno stališče zavrača, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je med tožnikoma in kupcem obstajal dogovor, da slednji znesek 63.881,97 EUR nakaže v imenu in na račun tožnikov. Na podlagi izpovedb tožnikov in priče A. A. je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da plačani znesek predstavlja del kupnine za stanovanje, ker je bila dokončno plačilo kupnine odloženo do izdaje izbrisne pobotnice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tak zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi in samo kupoprodajno pogodbo. Tudi če v kupoprodajni pogodbi to ni bilo izrecno zapisano, to ne izključuje obstoja dogovora, da kupec prodajalcema (tožnikoma) ne bo v celoti plačal kupnine, dokler bo stanovanje predmet izvršbe. Nasprotno, tak dogovor je povsem logičen, saj je izkustveno prej pričakovati, da kupec ni plačal celotne kupnine za stanovanje, ki je obremenjeno s hipoteko (in celo že predmet izvršilnega postopka), kot pa da je poleg celotne kupnine plačal še znaten znesek, ki ga sedaj niti sam ne zahteva nazaj, čeprav je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta tako prvotni kot novi upnik v izvršilnem postopku terjala več, kot sta bila upravičen po izvršilnem naslovu. Pritožbeno sodišče zavrača tudi vse ostale pritožbene očitke o nelogičnosti dokazne ocene, ki je popolna in prepričljiva in ker se z njo v celoti strinja (točka 8 obrazložitve) se nanjo le sklicuje.

Glede pasivne legitimacije toženca

9. Toženec je trdil, da s prejemom zneska 63.881,97 EUR ni bil obogaten, ker ga je septembra 2012 (po odbitku odvetniških stroškov) prenakazal družbi A. d.o.o. in sicer zato, ker ni prišlo do realizacije pogodbe o odstopu terjatve z dne 16. 1. 2006(6), ki je bila podlaga za spremembo upnika v izvršilnem postopku In 125/2005. To naj bi bil razlog za sklenitev nove pogodbe o (povratni) cesiji z dne 2. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je tak ugovor zavrnilo prvenstveno zato, ker je zavzelo stališče, da je terjatev, ki se je prenašala, ugasnila in je toženec (ki mu je bila kot prevzemniku po prvotni cesijski pogodbi) izpolnjena(7) in je plačilo sprejel, ni mogel prenesti nazaj na prejšnjega odstopnika in je (že) zato cesijska pogodba z dne 2. 4. 2012 neveljavna. Tako stališče sicer ni povsem točno(8), vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča cesijska pogodba z dne 2. 4. 2012 neveljavna in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

10. Odstop terjatve ali cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, kar izhaja že iz same dikcije 417. člena OZ. Upnik prenese svojo terjatev na tretjo osebo (novega upnika), s tem pa tudi terjatev preide iz ene premoženjske sfere v drugo. V širšem pomenu pa izraz cesija obsega tudi zavezovalni posel(9), ki je vzrok razpolagalnega posla, za oba pa morajo biti izpolnjeni pogoji za veljavnost. Eden od pogojev za veljavnost pravnega posla je tudi obstoj dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ). Podlaga je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe oziroma ustanovitve obligacijskopravnega razmerja(10). Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ).

11. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo številne okoliščine, ki omogočajo zanesljiv zaključek, da cesijska pogodba nima (dopustne) podlage in je zato neveljavna. Najprej pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec ni zmogel prepričljivega pojasnila za sklenitev druge (povratne) cesije, s tem pa tudi ni ovrgel očitka tožnikov, da je do cesijske pogodbe z dne 2. 4. 2012 prišlo zato, da bi se toženec izognil vrnitvi v izvršbi preveč plačanega zneska. Tudi druge ugotovljene okoliščine potrjujejo, da je toženec (ki je hkrati tudi zakoniti zastopnik prvotnega upnika oziroma družbe, s katero sklepa cesijske pogodbe) naročil svojemu pooblaščencu (ki je bil hkrati tudi pooblaščenec prvotnega upnika), da preveč plačani znesek s fiduciarnega računa nakaže prvotnemu upniku zato, da bi s tem prikazal, da s preplačilom ni bil obogaten on, posledično pa preprečil, da bi lahko tožnika uspešno terjala preveč plačani znesek od njega. Da toženec „po potrebi“ sklepa cesijske pogodbe z družbo, katere zakoniti zastopnik je, izhaja tudi iz dejstva, da je v izvršilnem postopku na podlagi cesijske pogodbe z dne 16. 11. 2006 šele oktobra 2011, ko je bil že seznanjen s tem, da bo terjatev poplačana v zahtevani višini, predlagal nadaljevanje izvršbe z njim kot novim upnikom, posledično pa je bil sporni znesek plačan njemu in ne prvotnemu upniku(11) (odstopniku terjatve po pogodbi iz leta 2006), četudi na fiduciarni način pooblaščenca novega upnika, ki je hkrati tudi pooblaščenec prvotnega upnika. Kot pomembno je treba izpostaviti še dejstvo, da je bilo v času, ko je bil plačan dodatni znesek v izvršbi (5. 12. 2011), v pravdnem postopku že izdelano izvedensko mnenje, ki je razkrilo, da se bistveni sestavini pogodbe (obrestna mera in višina obroka) ne ujemata in da je stanje posojila nižje, s čimer je bil toženec seznanjen.

12. V nasprotju s pritožnikom se pritožbenemu sodišču zdi (vsaj posredno) pomembno tudi (kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje), da je toženec v postopku nasprotne izvršbe(12) še na naroku dne 22. 11. 2012 izrecno nastopal kot dolžnik (ni se upiral pasivni legitimaciji oziroma ni trdil, da ni upnik), čeprav je bila druga, „povratna“ cesija sklenjena že 2. 4. 2012, znesek s fiduciarnega računa pa nakazan prvotnemu upniku v septembru 2012. Navedeno le potrjuje, da toženec izbira vloge, v katerih nastopa v vseh omenjenih postopkih, kar mu seveda omogoča dejstvo, da je sam tudi zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. Povedano drugače, toženec s cesijskimi pogodbami „po potrebi“ spreminja „pripadnost“ terjatve, ki se prenaša, da se lahko prilagaja posameznim procesnim situacijam, nazadnje dejstvu, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ni bil upravičen do celotnega zneska, ki ga je prejel v izvršbi.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi vsega povedanega prepričano, da je bil edini namen cesijske pogodbe z dne 2. 4. 2012 preprečiti, da bi tožnika lahko zoper njega uspešno naperila tožbeni zahtevek na podlagi 191. člena OZ. Taka podlaga (zavezovalnega posla kot vzroka cesije kot razpolagalnega posla) pa je nedopustna, zato je zavezovalni posel ničen (četrti odstavek 39. člena OZ). Ker je cesiji odpadla pravna podlaga, je neveljavna, kar za konkretni primer pomeni, da je bil z ugotovljenim preplačilom v višini 59.947,79 EUR (višina zahtevka ni bila prerekana) obogaten toženec, ne pa družba A. d.o.o. in je posledično v tej pravdi tudi pasivno legitimiran.

14. Ker je bil sporni znesek plačan zaradi grozeče javne dražbe, ki po ustaljeni sodni praksi izpolnjuje drugi pogoj iz 191. člena OZ, ga je dolžan toženec vrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2012, to je od dneva pravnomočnosti sodbe P 892/2012-I, s katero je bila ugotovljena delna ničnost posojilne pogodbe in izvršilni naslov (notarski zapis) delno razveljavljen. Toženec ugotovitev sodišča prve stopnje glede nepoštenosti (193. člen OZ) ni izpodbijal. 15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je bil ta strošek nepotreben.

Op. št. (1): Posojilo je bilo dano družbi T. d.o.o, tožnika pa sta pristopila kot poroka.

Op. št. (2): Znesek posojila 14.165.436,00 SIT (kar je po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 22. 11. 2013 znašalo 60.000,00 EUR) naj bi skupaj s kapitaliziranimi obrestmi 12% letnimi znašal 105.360,00 EUR, kar je razvidno iz pogodbe in notarskega zapisa.

Op. št. (3): S predlogom za odlog izvršbe nista uspela.

Op. št. (4): Ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Op. št. (5): Ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če plačal, da bi se izognil sili.

Op. št. (6): S to pogodbo (pri prilogi A7) je A. d.o.o. tožencu odstopil terjatev do tožnikov (porokov) iz posojilno zastavne pogodbe oziroma iz izvršilnega postopka In 125/2005. Op. št. (7): Sodišče se je ob tem oprlo še na 270. člen OZ, ki določa, da obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

Op. št. (8): Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je cesija razpolagalni posel in da je odločilno vprašanje (ne)veljavnosti zavezovalnega posla (kot npr. pri prenosu lastninske pravice).

Op. št. (9): Več o tem M. Juhart v N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003 stran 569 in 560. Op. št. (10): P. Grilc v N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 291. Op. št. (11): Po neprerekanih trditvah tožnikov so bili računi družbe AAgaton d.o.o. (prvotnega upnika) blokirani.

Op. št. (12): Tožnika sta najprej poskušala z nasprotno izvršbo, vendar je bil njun predlog zavrnjen, ker je bil preveč plačani znesek plačan prostovoljno, ne pa dobljen neposredno z izvršilnimi sredstvi (prim. prvi odstavek 67. člena ZIZ).