Jedro

V posamezni situaciji je potrebno presoditi, ali je vzpostavitev prejšnjega posestnega sploh možna, oziroma povedano drugače, ali so izpolnjeni pogoji za naložitev vzpostavitve prejšnjega stanja.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da so toženke motile tožnico v mirni posesti lokala z nazivom R. s tem, da so v noči iz 1. na 2. 4. 2003 prebile zunanji zid lokala in vstopile vanj ter zazidale tri prehode iz garderobe in sanitarij ter s tem tožnici onemogočile dostop v ta del lokala ter so zato dolžne v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje tega lokala tako, da odstranijo prezidane pregrade, v bodoče pa se jim prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji posegati v posest tožnice pod grožnjo denarne kazni ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 270.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti temu sklepu se pritožujeta prva in druga tožena stranka. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, predvsem ker vzpostavitev prejšnjega stanja iz objektivnih razlogov ni več mogoča, saj so sporni prostori oddani v najem drugemu najemniku, igralnici, ki jih ima še vedno v posesti. Dejstvo, da sporni deli lokala niso več v posesti toženih strank, med strankama sploh ni bilo sporno, zatrjevali sta ga tako toženi stranki kot tudi tožeča. Sama tožnica in obe zaslišani priči so izpovedale, da so prostori, ki so bili prezidani s pregradami, ločeni od lokala, sedaj v posesti druge osebe. Priča T.U. je na naroku 06.12.2004 izpovedal, da se je istočasno kot tožničin lokal adaptiral tudi sosednji lokal in da ta del spornih prostorov sedaj pripada temu sosednjemu lokalu. Na istem naroku zaslišana priča Z.K. je analogno izpovedala, da so bile z obravnavano prezidavo k sosednjemu lokalu, igralnici A., priključene sanitarije v izmeri 29,05 m2. Dejstvo, da ima sporne prostore, opredeljene v tožbi, še vedno tretja oseba, je na zadnjem naroku potrdila tudi tožeča stranka. Izpodbijani sklep o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev za ta motenjski sklep, zato je prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sklepa ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožba graja tudi zaključek, da naj bi tožnica izrecno uveljavljala zahtevek, ker naj bi bila motena v posesti celotnega lokala in s tem poslovanja v tem lokalu ter smiselno tudi posesti dela lokala na način, da je bila onemogočena v dostopu do prostora, ki je v priloženi skici označen z A3. Motenja posesti celotnega lokala tožnica ni uveljavljala, zlasti pa ga ni z ničemer izkazala. Predmet tega spora je bila le prezidava prehodov ter dostop do prostorov v osrednjem delu lokala. Tožeča stranka je v postopku izrecno navedla, da kot protipravno šteje le zazidanje treh vrat - prehodov, ne pa tudi ostalih posegov toženih strank v lokal, saj je tožeča stranka navedla, da je bila adaptacija v lokalu dogovorjena. Tudi o teh dejstvih ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Iz tega sledi, da je bil s sklepom sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek. Kljub temu da je tožnica zatrjevala motenje posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja na manjšem delu lokala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da naj bi ji bila posest motena na celotnem lokalu. Izpodbijani sklep je nadalje nepravilen zato, ker obstoj bistvenih elementov motilnega dejanja ni bil ugotovljen in tudi ni bil podan. Zlasti sodišče ni ugotovilo in pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da toženke niso storile nobenega motilnega dejanja. Aktivnosti toženih strank, sanacije oziroma popravila, namreč ne predstavljajo protipravnega ravnanja, kot bistvenega elementa motilnega dejanja. Tudi do te, za odločitev bistvene okoliščine, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tako ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev ter je materialno pravo bilo zmotno uporabljeno.

Drugotožena stranka pa v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato je odločitev v izpodbijanem sklepu napačna. Med samim postopkom je bilo nesporno ugotovljeno, da toženke spornega lokala nimajo v posesti, saj je bil le-ta po prezidavi priključen k igralnici. To je povzelo tudi sodišče v sklepu in to je priznala tudi tožeča stranka, med drugim tudi v pritožbi zoper sklep sodišča z dne 06.12.2005. Ker torej drugotožena stranka spornega dela lokala nima v posesti in ga tudi nikoli ni imela, vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz objektivnih razlogov, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka poleg ugotovitvenega in prepovednega postavila tudi restitucijski zahtevek. Predmet tega obravnavanja je namreč primer, ko se je posestno stanje stvari spremenilo s tem, ko je tožena stranka v lokalu zazidala tri prehode iz garderobe in sanitarij v osrednji del lokala in tožnici na ta način onemogočila dostop v del lokala. Cilj posestnega varstva v primeru, kot je obravnavani, ko je prišlo do spremembe stanja na stvari, katera je predmet posestnega varstva, je tudi vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ki je bistvena sestavina dejanskega stanja. Zato je potrebno v posamezni situaciji presoditi, ali je vzpostavitev prejšnjega posestnega sploh možna, oziroma povedano drugače, ali so izpolnjeni pogoji za naložitev vzpostavitve prejšnjega stanja.

Priči T.U. in Z.K.D. sta izpovedali, da sporni prostori sedaj funkcionalno pripadajo drugemu lokalu, tudi tožnica sama je še na naroku dne 28.09.2005 zatrjevala, da ima sporne prostore, opredeljene v tožbi, tretja oseba. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali so podani pogoji za naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje, saj se sodišče o tem ni z ničemer opredelilo. Ker izpodbijani sklep o tem nima razlogov, ga v okviru pritožbenih trditev niti ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem je potrebno še opozoriti, da je tožeča stranka na naroku dne 06.12.2004 predlagala spremembo njenega restitucijskega zahtevka, čemur so tožene stranke nasprotovale, o predlogu pa sodišče ni odločilo in bo o njem moralo v ponovljenem postopku ter v okviru ugotavljanja utemeljenosti restitucijskega zahtevka še odločiti.

Prav tako izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti v zvezi z zatrjevanjem v pritožbi, da motilno dejanje ni bilo samovoljno in protipravno, saj tudi o tej okoliščini, odločilni v pravdah zaradi motenja posesti, sklep nima nobenih razlogov, kar pritožbenemu sodišču onemogoči, da bi odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. Tudi v tem delu ima pritožba prvotožene stranke prav, da je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Nima pa prav pritožba, ko trdi, da je bil prekoračen tožbeni zahtevek, ker naj bi tožnica uveljavljala motenje le na delu lokala, sodišče pa je zaključilo, da je bila posest motena na celotnem lokalu. Namreč, tudi če se motilno dejanje stori na enem delu prostora, ki ga ima posestnik v posesti, to lahko privede do motenja posesti celega prostora, saj le-tega posestnik ne more več uporabljati tako, kot ga je uporabljal prej, pred nastalim motenjem.

Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da ima sklep sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih ga je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP), v okviru katerega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do zgoraj navedenih odločilnih dejstev, svojo odločitev pa naj nato tako obrazloži, da bo sklep mogoče preizkusiti.

Odločitev o stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.