Jedro

Ko v pravdo vstopi namesto tožeče stranke subjekt, na katerega je bila prenesena terjatev na podlagi 374. člena ZFPPIPP, ne gre za postopkovno situacijo iz 190. člena ZPP, ampak za pravno nasledstvo stečajnega dolžnika, čemur se nasprotna stranka (tožena stranka) ne more upirati, oziroma ni na njej, da bi se do tega vstopa izjavljala.

Izrek

Pritožbi dosedanje tožeče stranke in družbe R. s.r.l., se ugodi in se sklep iz I. točke izreka o ne dopustitvi vstopa v pravdo zadnje navedeni družbi na strani tožeče stranke razveljavi.

V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče (I. točka izreka) odločilo, da se družbi R. s.r.l. iz Italije, ne dopusti vstopa v pravdo na strani tožeče stranke, kjer je bila kot stranka opredeljena M., d.o.o., v stečaju; (II.. točka izreka) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 180500/2012, z dne 27.11.2012, je obdržalo delno v veljavi v prvem in tretjem odstavku in je toženi stranki naložilo, da plača za dobavljeno blago (ribe in morski sadeži) 10.572,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila in tožeči stranki povrne 115,66 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2012 dalje; (III. točka izreka) v preostalem delu pa je izvršilni sklep v prvem odstavku razveljavilo in zavrnilo zahtevek za plačilo računov v skupnem znesku 1.907,42 EUR. Poleg tega je (IV. točka izreka) odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 991,36 EUR stroškov pravdnega postopka.

Zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o tem, da se na strani tožeče stranke ne dopusti novemu upniku vstopa v pravdo in zoper sodbo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (III. točka izreka) ter posledično zoper odmero pravdnih stroškov sta pritožbo vložili (po skupnem pooblaščencu) dosedanja tožeča stranka M.,d.o.o., v stečaju, in družba R. s.r.l.. V pritožbi sta navedli, da odločbo izpodbijata iz vseh treh pritožbenih razlogov. V zvezi z izpodbijanjem sklepa sta navedli, da se je s takšno odločitvijo ustvarila nevzdržna situacija, ki bo vplivala tudi na potek stečajnega postopka nad (dosedanjo) tožečo stranko, saj bo odločitev o tem, ali se bo stečajni postopek nad (dosedanjo) tožečo stranko zaključil, ali ne, odvisna od odločitve tožene stranke, ali bo soglašala z vstopom nove tožeče stranke v pravdo. Pri tem je sodišče spregledalo, da je do prenosa prišlo na podlagi 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). To pomeni, da je prišlo do izvirne pridobitve „lastninske pravice“ nad preneseno terjatvijo s strani nove tožeče stranke, torej izvirno spremembo upnika, in ne do pogodbenega prenosa terjatve v smislu 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Namen navedene določbe ZFPPIPP pa je, da se omogoči izvedba končne razdelitve preostalega premoženja stečajnega dolžnika, in da se stečajni postopek zaključi. To pomeni, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, vsaka drugačna razlaga bi namreč povsem izničila cilje in namen zgoraj navedene določbe ZFPPIPP. Odločitev iz III. točke izreka sodbe pa sta pritožnici glede računov-dobavnic štev. 1, 2 in 3 izpodbijali zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedli sta, da se ti računi glasijo na toženo stranko, opremljeni so s podpisom P. in tožene stranke, kar pomeni, da so bili „računi vročeni“, blago pa dobavljeno. Da na dobavnicah ni podpisa tožene stranke, ni potrdila nobena priča (niti priča P.), tudi je logično, da če so bili računi naslovljeni na toženo stranko, jih je prav ona prevzela (ali pa njen delavec), razen če bi tožena stranka dokazala drugače, česar pa ni storila. Toženec tudi nikoli ni pristopil na narok, kar lahko pomeni le, da je štel, da so podpisi na dobavnicah njegovi. Enako sta pritožnici navedli glede računov 382, 383, 384 in dobavnice 791. Stališče prvostopenjskega sodišča, da na dobavnicah ni podpisa tožene stranke, je potrdila le priča P., kar pa ne pomeni, da dobavnic ni podpisal delavec tožene stranke. Dokazno breme, da na njih ni njenega podpisa, je bilo na toženi stranki in ne na tožeči stranki. Poleg tega se računi in dobavnica ujemajo, razen za 3,5 kg škarpene in 1,6 kg kovača (račun 383), kar predstavlja kvečjemu napako na računu oziroma dobavnici.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbo dosedanje tožeče stranke je označila za neutemeljeno, pritožbo družbe R. s.r.l. pa za nedovoljeno.

Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev iz II. točke izreka sodbe (ugodilnega dela) iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bilo blago po računih št. 305, 794, 659 in 571 izročeno toženi stranki. Teh računov - dobavnic ni prejela, podpisi niso njeni, kar je vidno že na prvi pogled. V tem delu je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Nepravilno je ugotovilo tudi, da je tožena stranka dolžna poravnati ostale zneske iz izpodbijanega dela sodbe. Obstoj dogovora o pobotu terjatev tožeče stranke do tožene s protiterjatvijo P. do tožeče stranke je jasno in razumljivo pojasnil in potrdil sam P.. Tudi priča R. (takratni lastnik in direktor tožeče stranke) ni kategorično tega zanikal, njegova navedba, da bi morale obstajati listine, je le ugibanje. P. je v stečaju tožeče stranke uveljavljal terjatve, ki po višini ustrezajo terjatvam tožeče stranke, in je tudi potrdil, da je te terjatve uveljavil v stečaju. Njegovo izjavo je potrebno razumeti v celotnem kontekstu izpovedi. Povedal je, da je toženec ostal dolžan plačati terjatve, ki jih je prevzel s kompenzacijo P., zato je v tem kontekstu potrebno razumeti njegovo izpoved, da terjatev, ki je bila kompenzirana s plačilom s strani tožene stranke, ni bila priglašena v stečaj. Glede na izpoved priče A.P. pa pritožba izpostavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da je z P. izvajala pisne kompenzacije. “Glede na povedano je verjetnost, da je obstajal ustni dogovor o kompenzaciji, kot ga je povedal toženec in potrdila priča P., verjetnejši, kot zaključek sodišča, da ni verjetno, da so se te kompenzacije (glede vtoževanih terjatev) izvršile.“ Pritožbi dosedanje tožeče stranke in družbe R. s.r.l., sta utemeljeni v delu, v katerem izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s spremembo tožbe, v preostalem delu pa sta neutemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke.

Pritožba dosedanje tožeče stranke in družbe R. s.r.l., utemeljeno opozarja, da ko v pravdo vstopi namesto tožeče stranke subjekt, na katerega je bila prenesena terjatev na podlagi 374. člena ZFPPIPP(2), ne gre za postopkovno situacijo iz 190. člena ZPP, ampak za pravno nasledstvo stečajnega dolžnika, čemur se nasprotna stranka (tožena stranka) ne more upirati, oziroma ni na njej, da bi se do tega vstopa izjavljala. Upnik, ki je v stečajnem postopku soglašal s prevzemom neunovčenih terjatev stečajnega dolžnika, je tako pridobil položaj pravnega naslednika prvotne tožeče stranke, in sicer prav zato, ker se pričakuje prenehanje tožeče stranke, to je stečajnega dolžnika(3). Prvostopenjsko sodišče, ki je pri takšni spremembi na strani tožeče stranke postopalo v skladu z drugim odstavkom 190. člena ZPP, in je pri odločitvi upoštevalo dejstvo, da se je tožena stranka subjektivni spremembi tožbe upirala, je torej ravnalo nepravilno. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da se ne dopusti družbi R., s.r.l., vstopa v pravdo na tožeči strani. Ta družba je torej pridobila položaj tožeče stranke v pravdi (tako jo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi naslavljalo), zato bo terjatve, za katere je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da jih je tožena stranka dolžna po prodajni pogodbi plačati tožeči stranki, morala tožena stranka izpolnitev opraviti družbi R., s.r.l..

V preostalem delu, ko tožeča stranka in dotedanja tožeča stranka izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (po računih št. 384, 383, 382, 519, 673,786 in dobavnici 791), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritrditi je sicer stališču pritožnika, da je po tem, ko je tožeča stranka v spis predložila račune in dobavnice, dokazno breme za to, kdo je navedene račune in dobavnice s strani prejemnika blaga podpisal, na toženi stranki. Vendar tožena stranka je z izpovedjo priče P. ki je bil trgovski zastopnik tožeče stranke, in ki je po ugotovitvah sodišča poznal vse tožničine stranke, katerim je blago izročal, izkazala, da blaga po navedenih računih ni prejela, in da zato tudi ni dolžna plačati blaga, ki je v teh računih obračunano. Pritožba dokazne ocene v zvezi z zaslišanjem priče P. ne izpodbija, samo z navedbo, da je njegova izjava premalo, pa ne more uspeti. Navedena priča je svojo ugotovitev, da obravnavanih računov tožena stranka ni prejela, in da torej ni prejela blaga obračunanega v njih, podkrepila tudi z ugotovitvijo, da je na dobavnici, ki je bila osnova za računa 382, 383 in 384 naveden tudi losos, katerega pa tožena stranka ni naročala. Na navedenih računih je bil tudi prepis „kantina“, kateri je tožeča stranka tudi dobavljala blago. Na podlagi teh dejstev je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka blaga po obravnavanih računih ni prejela, pravilna, sploh ob dejstvu, da pritožba na izpodbija verodostojnosti priče P. Narejene dokazne ocene ne more omajati niti opozarjanje pritožbe, da toženec na sodišče navkljub vabilu ni pristopil, kar naj bi pomenilo, da je štel, da so podpisi na dobavnicah njegovi. Tožena stranka je to dejstvo v postopku vseskozi zanikala, zato se takšnega sklepa zgolj zaradi odsotnosti toženca ne more narediti.

Pritožbena navedba, da se računi in dobavnice ujemajo, razen pri računu št. 383, kjer pa naj bi šlo kvečjemu za napako, so pritožbene novote, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih ni teh navedb podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke. Tožena stranka s pritožbeno trditvijo, da mu ni bilo izročeno blago po računih 305, 794 in 571, ne more uspeti, sploh pa ne s trditvijo, da je že na prvi pogled vidno, da podpisi na računih - dobavnicah niso njeni. Samo s ponavljanjem svojih ugovorov ne more izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da je P., kot trgovski zastopnik tožeče stranke,izpovedal, da so podpisi na navedenih listinah od tožene stranke. Za račun št. 659, katerega je pritožba izpodbijala iz enakih razlogov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji plačilu ugovarjala iz drugega razloga, to je, ker naj bi ta račun poravnala distributerju blaga P. Pritožba tudi ne more izpodbiti odločitve prvostopenjskega sodišča glede preostalih terjatev, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, tudi če bi izpoved priče P. ocenjevali v „celotnem kontekstu“. Iz zapisnika o zaslišanju te priče (l. štev. 65a in nasl.) namreč ni mogoče narediti zaključka, da so bile prav terjatve, ki so predmet te pravde, tiste, za katere naj bi se dogovorili za kompenzacijo. Neutemeljeno pritožba tudi izpostavlja, da naj bi tožeča stranka ne predložila nobenega dokaza o tem, da je z P. izvajala pisne kompenzacije, saj sta priči A.P. in R.J.(bivši zastopnik tožeče stranke) skladno izpovedali, da je za vsako izvršeno kompenzacijo obstajal pisni dokument, in da so se nato terjatve tudi računovodsko zapirale. Tega (negativnega) dejstva, tožeča stranka tudi dokazati ni mogla, zato je bila dokazna ocena, ki jo je naredilo prvostopenjsko sodišče na podlagi teh izjav, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilna. Ker tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da je bila dogovorjena cesija prav za terjatve, ki so predmet te pravde, slednjega ni dokazala, je pritožbeno sodišče odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe potrdilo in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Pri odločitvi, da vsak pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka,je pritožbeno sodišče, navkljub uspehu pri izpodbijanju sklepa s strani tožeče stranka in prejšnje tožeče stranke (ki sta bili zastopani po istem pooblaščencu, zato so jima izdatki nastali le enkrat(4)), upoštevalo, da pritožniki z izpodbijanjem odločitve o glavni stvari niso uspeli.

op. št. 1: Gre za prenos premoženja, katerega ni bilo mogoče v stečajnem postopku unovčiti. Zato se prenaša na upnike, če v to privolijo, kar omogoča, da se stečajni postopek zaključi. op. št. 2: Glej tudi sklep VS RS III Ips 96/2005 in pravno mnenje št. 1/99. op. št. 3: glej 8. člen Zakona o odvetniški tarifi, ki se v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Ur.list RS št. 2/2015) uporablja v predmetni zadevi