Jedro

Delodajalec je s pogodbo prenesel opravljanje dejavnosti varovanja na drugo pogodbeno stranko, ki je tudi prevzela delavce (15. člen ZTPDR, 15. člen ZKPgd). Ob sklenitvi pogodb ob prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, se delodajalec ni prepričal, ali ima drugi delodajalec na podlagi 6. odstavka 4. člena ZGD in 8. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (ZZV) licenco za opravljanje zasebnega varovanja. Ker drugi delodajalec teh pogojev ni izpolnil, je prevzetim delavcem prenehalo delovno razmerje. Zato ima tožnik pravico zahtevati, da ga prejšnji delodajalec ponovno sprejme v delovno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka tožnika "sprejeti nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma delovno mesto, ki ustreza njegovi zdravstveni sposobnosti." (Izpolnitvenega roka ni določilo.) Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da sta tožena stranka in M., podjetje za varovanje d.o.o., M. (v nadaljevanju: M.), sklenili dne 7.3.2001 pogodbo za opravljanje storitev varovanja premoženja (v nadaljevanju: Pogodba B2), dne 28.5.2001 pa pogodbo o prevzemu delavcev na delo (v nadaljevanju: Pogodba A3). V 7. členu te pogodbe je bilo dogovorjeno, da "V kolikor K. odpove poslovno sodelovanje z M. pred rokom dveh let od prevzema delavcev, se le ti obvežejo delavce ponovno zaposliti oziroma jim najti novega delodajalca ..." Tožnik je bil na podlagi Pogodbe A3 napoten na delo k novemu delodajalcu (M.), s katerim je dne 1.10.2001 sklenil pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ). M. je dne 24.4.2002 odpovedal Pogodbo B2, dne 25.6.2002 pa je tožniku izdal sklep o napotitvi na čakanje na delo. Nato je tožniku pri M. delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s 7. členom Pogodbe A3 ugotovilo, da jo je treba razlagati na podlagi določbe drugega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 27/89, v nadaljevanju: ZOR). Po navedeni določbi Pogodbe A3 je bil namen pogodbenih strank, "da prerazporejenim delavcem ne bi prenehalo delovno razmerje pred potekom dveh let, zaradi prenehanja poslovnega razmerja med pogodbenima strankama". Čeprav pogodbe ni odpovedala tožena stranka, je ona dolžna izpolniti obveznost prevzema (vrnitve) delavcev v delovno razmerje. M. ni izpolnil pogojev za opravljanje dejavnosti, ker ni imel licence za opravljanje dejavnosti. To bi morala tožena stranka ob podpisu pogodbe preveriti, česar pa ni storila. Tako je izpovedal direktor tožene stranke. Sam izpis iz registra ne zadošča. Sodišče druge stopnje je v zvezi z zahtevkom, ki je predmet te revizije, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje in v utemeljitvi sodbe ugotovilo, da je M. prevzel delavce v nasprotju z zakonom, ker za opravljanje dejavnosti ni imel licence in tega tožena stranka ni preverila. Pogodba o prevzemu delavcev je bila na podlagi 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) nična, ker je nasprotovala prisilnim predpisom. Zaradi ničnosti mora stranka vrniti vse, kar je prejela na njeni podlagi. Šteti je, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, ker je podal zahtevo za vrnitev na delo z dne 12.6.2002, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP). Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila v tem, ker je bila tožba vložena prepozno.

Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe postopka s tem, da je izdalo sodbo in sklep, v izreku sodbe pa to ni jasno določeno.

Kršitev je tudi v tem, ker je zahtevek v zvezi s prikrajšanjem na plači nesklepčen. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče v celoti napačno razlagalo določbo 7. člena Pogodbe A3. Ta določba velja le za pravna in poslovna razmerja med toženo stranko in M., ne nanaša pa se na delavce. Navedeni člen pogodbe ne pomeni, da je bilo dogovorjeno, da delavcem delovno razmerje ne bo prenehalo dve leti. Bistveni namen te določbe pogodbe je, da tožena stranka z M. ne bi prekinila poslovnega sodelovanja pred potekom dveh let. Nikoli ni bilo govora o tem, da bi pogodbo odpovedal M.. Ta je bil pogodbo pozneje prisiljen odpovedati zaradi finančnih razlogov. Tožena stranka je na ustrezen način preverila, da ima podjetje M. licenco za opravljanje dejavnosti varovanja. Tožena stranka marca in maja 2001, ko sta bili sklenjeni navedeni pogodbi, ni mogla pričakovati, da bo Ministrstvo za notranje zadeve januarja naslednje leto izdalo odločbo, s katero je bilo M. naloženo, da pridobi licenco za varovanje objektov. V izpodbijani sodbi v zvezi z ničnostjo ni navedena pravna podlaga (norma), v nasprotju s katero naj bi bila sklenjena pogodba. To je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožnika sprejeti nazaj v delovno razmerje na podlagi 7. člena Pogodbe A3, je v nasprotju s smislom in namenom te določbe. Vse posledice za delavce je z odpovedjo pogodbe prevzel M., zaradi česar tožena stranka nima nobenih obveznosti. Revident je predlagal ugoditev reviziji in spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma, pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen ZPP. Na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožnik zahteva vrnitev v delovno razmerje k toženi stranki, torej v bistvu pravice iz delovnega razmerja. Za uveljavljanje takšnih pravic zakonodaja rokov za vložitev tožbe ne določa. Sicer pa je tožnik dne 12.6.2002 poslal toženi stranki zahtevo za vrnitev na delo (listina A10). V spisu ni dokazov o tem, da je tožena stranka na ta dopis odgovorila. Tožba je bila vložena 27. julija 2002, kar pomeni, da je rok iz prvega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) varovan (30 dni za odločitev, nadaljnjih 15 dni za vložitev tožbe).

Sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje ("glede povrnitve morebitnega prikrajšanja pri plači, ki je nastalo v času zaposlitve v družbi M."), ne more biti predmet revizije, ker v tem delu sodba sodišča druge (in tudi prve) stopnje ni postala pravnomočna (prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v zvezi s tem navedb v reviziji ni obravnavalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, vendar je odločitev pravilna.

Pri odgovoru na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna sprejeti tožnika nazaj na delo, je po načelu primarne uporabe delovnopravnih predpisov v delovnih sporih (uporaba določb ZOR je torej podrejenega pomena) opreti odločitev predvsem na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo Uradni list RS, št. 40/97, v nadaljevanju: SKPgd). V 15. členu ZTPDR je določeno, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. SKPgd v drugi alinei prvega odstavka 15. člena določa, da "drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev ...". Ta določba - upoštevajoč predmet spora in njegovo pravno podlago - pomeni, da mora novi delodajalec izpolnjevati pogoje za zaposlitev (prevzem delavcev na delo) v stvarnem in osebnem smislu, prejšnji, stari delodajalec, da se mora pred podpisom pogodb z novim delodajalcem prepričati, ali so ti pogoji izpolnjeni. Prvi pogoj pomeni, da mora delodajalec izpolnjevati statusnopravne pogoje za opravljanje dejavnosti, na področju katere bodo prevzeti delavci opravljali delo. Drugi pogoj pomeni, da mora biti posameznemu delavcu zagotovljeno delovno mesto, upoštevajoč pogoje, ki jih navaja navedena določba SKPgd.

Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94, 23/97 - odločba US, 9/98, v nadaljevanju: ZZV) v 8. členu določa, da lahko osebe, ki jih navaja, začnejo opravljati dejavnost varovanja šele, ko pridobijo licenco. Licenco po določbi 1. točke prvega odstavka 5. člena ZZV daje Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje, ki po 4. točki drugega odstavka navedenega člena vodi tudi register gospodarskih družb, ki jim je bila izdana licenca.

Ta določba skupaj s predpisi, ki urejajo registracijo gospodarskih družb, pomeni, da vpis družbe M. v sodni register (listina A12) ni edini pogoj, da družba lahko opravlja dejavnost varovanja. Ta pogoj je izpolnjen šele tedaj, ko so za to dani pogoji po ZZV. V zvezi s tem šesti odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 93/2002, v nadaljevanju: ZGD) določa, da družba ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, preden ni vpisana v register in preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi pristojni organ.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo, revizijsko sodišče pa je nanj vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se tožena stranka ni prepričala, ali M. izpolnjuje navedene pogoje iz ZZV in ZGD (izpovedba direktorja tožene stranke na list št. 50 spisa: "... nismo preverjali ali podjetje izpolnjuje vse pogoje za varovanje objektov".) in da M. nikoli ni pridobil licence za varovanje objektov (dopis Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje z dne 24.5.2002, listina A9). Tožena stranka se torej ni prepričala, ali so dani pogoji za zakonit in varen prehod tožnika v podjetje M., zaradi česar mora na podlagi navedenih določb 15. člena ZTPDR, 15. člena SGPgd in 8. člena ZZV sprejeti tožnika nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje se pri utemeljitvi sodbe opira na 103. člen ZOR, vendar ga izrecno ne utemeljuje popolno, ker ne navaja, katera določba zakona je bila kršena. Iz utemeljitve sodbe sodišča druge stopnje (4. stran) pa izhaja, da se sodišče pri obrazlaganju ničnosti posredno sklicuje na ZZV, ker navaja, da M. ni imel licence za opravljanje dejavnosti, česar tožena stranka ni preverila. Po navedni določbi ZOR je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pogodba A3 je bila sklenjena v nasprotju z ZZV, ker M. ni izpolnjeval zakonskih pogojev za opravljanje dejavnosti varovanja in s tem tudi ne pogojev za prevzem delavcev tožene stranke, ki so opravljali delo na področju varovanja.

Po obrazloženem utemeljitev v sodbi sodišča prve stopnje, ki odločitev zmotno opira na 7. člen Pogodbe A3 (ta glede na njeno vsebino velja le za pogodbeni stranki, ne pa tudi za delavce tožene stranke), ne vpliva na odločitev.

Sodišče je določbe ZTPDR in ZOR na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.