Jedro

Ni dvoma, da železniški promet predstavlja nevarno dejavnost (149. člen OZ) in je zaradi tega značilnost železniškega prometa (zlasti vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije, zaradi česar tudi ni primerljiva s cestnim prometom) podvržena merilu skrajne skrbnosti. To pa ne pomeni, da je v vseh situacijah, ko je sestavni del življenjskega dogodka vlak, nujna (avtomatična) posledica objektivna odgovornost železnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2011 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 93,30 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in ugodi zahtevku tožnika po temelju, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določila ZPP, ker ni povedalo zakaj je bilo nahajanje pokojnega ob progi protipravno. Tožena stranka ni navedla koliko cm od proge ni dovoljeno osebi stati in kateri predpis to preprečuje. Tudi ni trdila, da bi ob progi postavila vsaj eno opozorilno tablo. Ni pravilno stališče sodišča, da ni življenjsko, da bi se tiri ogradili. Sklicuje se na razmere v Veliki Britaniji, kjer je ob progi ograja. Tožena stranka tudi ni zanikala trditve tožnika, da bi železnica vsaj potegnila rdečo črto ob progi in tako opozorila na kakšni razdalji je nevarno stati. Sodišče se nadalje tudi ni opredelilo do odločbe Ustavnega sodišča Up-609/12-21 z dne 23. 5. 2013. Ravnanje pokojnega ni bilo nepričakovano in neprepričljivo, saj Romi prehajajo progo izven uradnih prehodov. Slovenske železnice so pričele z nadziranjem divjih prehodov čez progo, kar pomeni, da je možno nekaj storiti, da se preprečijo podobne nezgode. Nadalje očita sodišču, da se ni opredelilo do trditve, da ne more biti razlike ali oškodovanca povozi vlak ali avto. Mimo trditvene podlage tožene stranke je sodišče ugotovilo, da pokojni ni stal pri divjem prehodu, temveč nekje drugje. Poudarja, da ravnanje pokojnega ni bilo nepričakovano, strojevodja pa ni izkazal minimuma skrbnosti. Prav tako pa železnica ni storila ničesar, da bi preprečila nezgodo vsaj s postavitvijo znaka, da je zadrževanje ob progi prepovedano. Tožnik je zaslišan na naroku povedal, da je na istem mestu že nekoga vlak povozil. Gre za pojav, ki se redno dogaja in ni izven sfere zavarovalnice tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede na same pritožbene navedbe pa je še dodati, da ni dvoma, da železniški promet predstavlja nevarno dejavnost (149. člen OZ) in je zaradi tega značilnost železniškega prometa (zlasti vožnje po tirih in velike mase železniške kompozicije, zaradi česar tudi ni primerljiva s cestnim prometom) podvržena merilu skrajne skrbnosti. To pa ne pomeni, da je v vseh situacijah, ko je sestavni del življenjskega dogodka vlak, nujna (avtomatična) posledica objektivna odgovornost železnice. V konkretnem primeru je pokojni pred nezgodo stal na zunanji strani desnega tira in je bil proti prihajajočemu vlaku obrnjen z desnim bokom. Ko ga je strojevodja opazil (na približni razdalji 50 m), je pričel vlak zavirati in na prihod opozarjati z zvočnimi signali. Kljub temu se pokojni z mesta ob progi ni premaknil. Pokojni je stal ob progi, zato tudi ni pomembno, ali je bilo to na „divjem“ prehodu ali tam, kjer je prehod čez progo urejen ali kjerkoli drugje ob progi.

5. Zakon o varnosti v železniškem prometu v 95. členu določa, da morajo osebe, ki nimajo dovoljenja za gibanje na železniškem območju in se zadržujejo na železniškem območju ali v vlaku, same skrbeti za svojo osebno varnost. Tem osebam je med drugim prepovedano hoditi po tirih ali stati na tiru ali v njegovi neposredni bližini (1. točka) prečkati tire na mestih, ki niso določena za prehod (7. točka). Sicer pa je splošno znano, da se ne sme hoditi po tirih in tudi ne stati ob tirih. Pokojnik ni prečkal proge, stal je ob železniškem tiru in kljub temu, da ga je strojevodja opozarjal na prihod vlaka in zaviral, se ni premaknil z mesta. Strojevodja več v danem trenutku ni mogel storiti – ravnal je skladno s standardi železniškega prometa. Nasprotno pa je pokojnik ravnal v nasprotju s tistim, kar se pričakuje od vsakega vsaj malo skrbnega človeka. Nastanku škode bi se bilo mogoče izogniti z minimalnim skrbnim ravnanjem pokojnega. Potem ko je strojevodja z zvočnim signalom opozoril na prihod vlaka, bi bilo dovolj, da bi naredil le en korak stran od tirnic in do nezgode ne bi prišlo, pa naj bo vlak še tako zelo nevarna stvar in železniški promet še tako zelo nevarna dejavnost. Iz opisa škodnega dogodka, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, izhaja, da ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti in torej ni vzpostavljena domneva vzročnosti po 149. členu OZ. Obenem pa je izpolnjen tudi dejanski stan iz drugega odstavka 153. člena OZ. Škoda je nastala zaradi dejanja samega pokojnika, čemur se tožena stranka z ravnanjem, ki je skladno z uveljavljenimi standardi železniškega prometa ni mogla izogniti. Zahteva, da bi železnica postavila ograje ob celotni trasi železniškega omrežja ali vsaj z rdečim označila, do kje se lahko dostopa, presega vsakršno pravo mero. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi morala v konkretnem trenutku na konkretnem mestu pričakovati človeka ob železniški progi. Nasprotno pa je prav pokojnik bil tisti, ki bi lahko pričakoval, da bo v času njegovega nahajanja ob progi pripeljal vlak in bi se lahko preteči abstraktni nevarnosti v celoti izognil. (Primerjaj zadeve II Ips 485/2009, II Ips 500/2007).

6. Na povedano ne vpliva niti navedba v pritožbi, da so po zaključku naroka 24. 3. 2015 mediji objavili, da so Slovenske železnice pričele z nadziranjem divjih prehodov čez progo. Do nezgode ni prišlo na divjem prehodu. Prav tako ne drži navedba, da gre za pojav, ki se pač redno dogaja. Tožnik je povedal, da je na istem mestu že nekoga vlak povozil. Če je bil to drugi primer povoženja, se stvari pač ne dogajajo redno. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po povedanem pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).