Jedro

Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe z dne 16. 10. 2025, s katerim je predlagala, da se ji otroka A. A. in B. A., oba rojena 2018, zaupata v začasno varstvo in vzgojo, imata stalno prebivališčem na naslovu matere, ki je prevzemnica pošiljk zanju ter se določijo stiki med otrokoma in očetoma tako, da potekajo vsak torek in četrtek popoldne ter od petka do nedelje zvečer, da se očetu prepove prehajati državno mejo z otrokoma in se mu za primer kršitve izreče denarna kazen v višini 500 EUR, pri čemer taka začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka oziroma do drugačne začasne odločitve sodišča, pravno sredstvo pa ne zadrži izvršitve sklepa. Odločilo je, da so stroški odločanja o postopku zavarovanja nadaljnji stroški postopka.

2.Zoper sklep se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov obsežno pritožila predlagateljica. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj to opravi narok, zasliši stranke in dosledno ugotovi resnično dejansko stanje.

3.Sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče ni razpisalo naroka in udeležencev ni zaslišalo, napravilo je vnaprejšnjo nedovoljeno dokazno oceno in zaključilo, da zaslišanje udeležencev ne bi v ničemer vplivalo na odločitev. Odločitev je nekritično oprla na mnenje CSD, ki ni opravil nobenih relevantnih preiskovalnih dejanj. Ni opravil terenskega ogleda na domu in ni opravil poglobljenega razgovora z otrokoma. Mati bolj kot z opisom in fotografijami ogroženosti otrok ni mogla izkazati, sodišče ji je naložilo nepremostljivo dokazno breme in legaliziralo stanje. Sodišče neupravičeno ni upoštevalo vloge predlagateljice iz meseca dni pred izdajo sklepa. Sodišče po eni strani zavrača materine navedbe o nevarni hiši v Srbiji, po drugi strani pa sprejema očetove trditve, da so v njegovem stanovanju meritve pokazale umazano elektriko oziroma sevanje, zaradi česar oče spi pri otrocih v eni sobi. Protispisne so ugotovitve glede vezanosti očeta na Slovenijo. Sodišče je spregledalo zapisnik CSD, v katerem je zabeležena materina navedba o očetovi grožnji, da bo zaprl s. p. in šel na socialno podporo, da ne bi plačeval preživnine. Mati je z odpustnim pismom SB C. dokazala, da je otrok pod očetovim nadzorom dehidriral do stopnje hospitalizacije. Sodišče samo s seboj prihaja v nasprotje, ko na eni strani priznava disfunkcionalen odnos staršev, na drugi strani to isto disfunkcionalnost uporablja kot argument za ohranjanje stanja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično procesna pravila glede dokaznega standarda. Zakon zahteva le verjetno izkazano ogroženost in ne resne oziroma akutne ogroženosti.

4.Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nekritično je sledilo pomanjkljivemu in strokovno nevzdržnemu mnenju CSD, ki ni opravil osnovnih poizvedb na terenu. Nedopustno je minimaliziralo in ignoriralo objektivne materine dokaze o zdravstveni ogroženosti otrok, ki izkazujejo neprimernost očeta za samostojno izvajanje starševske skrbi. Sodišče je dejstvo, da CSD ni pridobil dokazov o nasilju, enačilo z dokazom, da nasilja ni. Odklanjanje sodelovanja matere s CSD za CSD ni ovira, da nenapovedano ali napovedano obišče očeta na njegovem naslovu ter preveri, kje spita otroka, ali so meritve sevanja res razlog za selitev v eno sobo in kakšni so higienski standardi. Tako pa obstaja le mnenje CSD, ki pravi, da pogojev niso mogli preveriti. Ignoriranje hospitalizacije mladoletne A. A. zaradi dehidracije, ki izkazujejo očetove starševske nekompetence pa kažejo tudi na to, da tudi v Srbiji samostojne skrbi za otroka ni sposoben. Sodišče je zmotno presodilo varnostna tveganja. Hiša v Srbiji je stara 500 let, v njej je samoizgradna peč. Oče otroke prevaža v neustreznih avto sedežih in stlačene v premajhne sedeže vozi 600 km daleč v Srbijo.

5.Sodišče je napačno uporabilo 161. člen DZ v zvezi s 157. členom DZ. V nasprotju z določbo 161. člena DZ je zaostrilo dokazni standard. Resna oziroma akutna ogroženost otrok ni potrebna, zatrjevana nevarnost oziroma ogroženost pa tudi ni le hipotetična. 157. člen DZ varuje tudi otrokov razvoj. Oče otrokoma ne zagotavlja osnov za zdrav fizični razvoj, ker jima ne nudi zdrave hrane in krši svojo dolžnost varovanja otrokovega zdravja. Izkazana pa je tudi izobraževalna in razvojna ogroženost, ker oče otrokoma dovoli, da sta preveč časa pred zasloni, in ker ne obvlada slovenskega jezika. Ohranjanje skupnega starševstva kot stabilnost ni absolutna vrednota, če gre za stabilnost v ogrožajočem okolju.

6.Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal, da se jo zavrne ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Neutemeljene so pritožbene trditve predlagateljice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

9.Udeleženca sta starša mladoletnih dvojčkov A. A. in B. A., ki sta rojena 2018. O varstvu in vzgoji otrok, o stikih otrok z očetom ter o obveznosti očeta, da zanju plačuje preživnino, je bila pravnomočno odločeno 21. maja 2025. Sodišče je določilo skupno starševstvo v rezidenčni obliki, kar pomeni, da je določilo tudi čas, ki ga otroka preživita z očetom, ko nista pri materi. Določilo je tudi znesek, ki ga je oče dolžan prispevati k preživljanju otrok. Že 20. 10. 2025 pa predlagateljica predlaga spremembo te odločitve in zahteva, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo njej, da ima oče z otrokoma stike še vedno vsak torek in četrtek popoldne, vsak drugi vikend pa le od petka in ne že od četrtka do nedelje ter da za vsakega otroka plačuje po 300 EUR (namesto 85 EUR) preživnine.

10.Hkrati s predlogom predlagateljica predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da ji otroka začasno dodelita v varstvo in vzgojo ter začasno določijo stiki, kot jih zahteva že v predlogu, dodatno pa še, da se očetu prepove prehajati državno mejo.

11.Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa DZ1, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-12). Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan, kot pravilno trdi pritožnica, na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tudi dokazna ocena.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz predlagateljičinih navedb ter na osnovi izvedenih dokazov ni mogoče narediti sklepa o ogroženosti otrok. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba razpisati naroka ter zaslišati udeležencev. Ker z dokazi predlagateljica svojih navedb ne more nadomestiti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zmotno tudi stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Dokaznega bremena tudi ni prevalilo na predlagateljico, temveč je o verjetni ogroženosti otrok pravilno sklepalo na osnovi predloga in navedb ter dokazov, ki naj bi predlog utemeljevali. Glede na to, da sta oba udeleženca pred izdajo sklepa imela možnost, da se izrečeta o razmerju, ki naj ga sodišče začasno uredi, tudi ni mogoče sprejeti materinega pavšalnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njeno vlogo z dne 26. 11. 2025, saj ji je bila pravica do izjave in s tem kontradiktornost postopka brez dvoma zagotovljena.

13.Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka. Ocena sodišča prve stopnje, da ogroženost otrok po slabih petih mesecih od pravnomočne odločitve ni izkazana, je pravilna. Mati že s postavljenim zahtevkom o minimalno manjšem obsegu stikov negira svoje trditve, da sta otroka ogrožena. Iz mnenja CSD3 z dne 28. 10. 2025 tudi ne izhaja, da sta A. A. in B. A. pri očetu ogrožena na način, da bi bilo treba njune koristi zavarovati s predlagano začasno odredbo. Glede na predlog pa CSD tudi ni bilo treba opraviti preiskovalnih dejanj, ki jih pričakuje predlagateljica.

14.Sodišče prve stopnje disfunkcionalnega odnosa ni spregledalo. Ugotovilo je, da oba starša s svojimi negativnimi stališči, strahovi in željami po dokazovanju, da je drug starš nekompetenten za varstvo in vzgojo, še vedno negativno vplivata na otroka. Oba sta do otrok, ki ju imata sicer rada, še vedno pomanjkljivo empatična in se še vedno premalo zavedata čustvenih stisk, ki jih otroka doživljata zaradi njunih ravnanj. Glede na predlagani minimalno manjši obseg stikov pa je očitno, da mati ocenjuje, da sta otroka navezana na oba starša, da sta v odnosu do njiju sproščena in se ju ne bojita. Zato nepredelani partnerski odnos obeh staršev ne more voditi v neuravnoteženost pravic in dolžnosti enega od njiju, kot zmotno meni pritožnica.

15.Po oceni pritožbenega sodišča na osnovi predloga matere tudi ni mogoč zaključek, da je treba zaradi ogroženosti otrok začasno poseči v pravnomočno odločitev o stikih na način, da bosta otroka pri očetu vsak drugi vikend šele od petka (in ne že od četrtka) do nedelje. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi v čem bi bila lahko otroka ogrožena, če do takšne začasne spremembe stikov ne pride.

16.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da predlagateljica ni izkazala, da bi oče lahko v kratkem z otrokoma odšel iz Slovenije v Srbijo in otrok ne bi več pripeljal nazaj v Slovenijo. Izjava očeta, da bo zaprl s. p. in šel na socialno podporo, na kar v pritožbi opozarja predlagateljica, tega ne podpira in bolj kaže, da se oče želi izogniti plačevanju preživnine. Glede na to, da je preživljanje otrok njegova zakonska dolžnost, pa mu morebitno izogibanje tej obveznosti ne bo v korist v luči njegovih starševskih kapacitet.

17.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-14) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Družinski zakonik.

2Zakon o nepravdnem postopku.

3Center za socialno delo.

4Zakon o nepravdnem postopku.