Jedro

odgovornost upravljalca - izvajalec zimske vzdrževalne službe za presojo po določbi člena 163 OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 342/2014 z dne 22. 3. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je le-ta utrpela v škodnem dogodku dne 12. 2. 2013, ko bi se naj poškodovala na sprehajališču ob Savi v kraju … . Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni objektivno odgovoren za škodo, katero je tožeča stranka utrpela pri škodnem dogodku. Tožnica je padla na ledeneli zaplati na sprehajalni poti, ki je ni bilo moč videti, vendar pa ledenela površina v zimskih razmerah, ne pomeni ničesar nenavadnega. Zavarovanec tožene stranke tudi ni krivdno odgovoren, saj je storil vse, kar je bil dolžan glede vzdrževanja in je spoštoval vse določbe Programa za izvajanje zimske službe in vse dejavnosti skladno s Pravilnikom o vzdrževalnih delih na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. V konkretnem primeru je zavarovanec toženke kot vzdrževalec opravil pluženje in posipavanje v zgodnjem jutranjem času, kot izhaja iz priloženih podatkov in prepričljive izpovedbe, v postopku zaslišane priče Š., v katero verodostojnost sodišče ni podvomilo. Pot je bila splužena kar je izpovedala tudi sama tožnica. Na cestišču se je nahajal le tanek sloj snega. Glede na določbo člena 163 OZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke ustrezno opravljal dejavnost zimske službe, ko je obseg sprehajalne poti, kjer je padla tožnica, splužil in posipal v zgodnjih jutranjih urah. Glede na določilo Programa, zavarovanec toženke ni bil dolžan ponovno v dopoldanskih oziroma v popoldanskih urah splužiti in posipati navedenega dela sprehajalne poti. Zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan ponovno opraviti soljenja in posipavanja tega dela poti, saj se do tožničinega padca ni zaznalo pojava poledice na poti, kar je izpovedala tudi sama tožnica, potrdila pa je to priča B., ki ledenih zaplat ni videla tisti dan, niti ni ledu opazila prej, čeprav je redno pozimi hodila po tej poti. Sodišče ni sledilo zatrjevanju tožnice, da bi bili na sporni poti potrebni še sprotni posipi in pluženje oziroma sprotni pregledi - tolikokrat na dan, da bi bilo varno za hojo. Takšna dolžnost zavarovanca tožene stranke ne izhaja iz materialnopravne podlage, nerazumno bi bilo pričakovati, da je zagotovljena očiščenost vseh javnih površin v vsakem trenutku, kot to potrjuje že ustaljena sodna praksa. Po prepričanju sodišča je tako zavarovanec tožene stranke v zgodnjih jutranjih urah opravil svojo dolžnost zimske službe, s tem, ko je splužil in posipal to pot, nadaljnje pluženje, glede na trditve tožnice in ugotovitev sodišča, da je bilo na poti manj kot 10 oziroma 15 cm snega, niti ni bilo potrebno, prav tako pa ne ponovno posipavanje in soljenje. Sporna pot, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje ne sodi med prioritetne ceste, torej ceste prve prioritete, kjer bi se izvajal preventivni posip. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da gre za izpostavljen in prometno nevaren del ceste v smislu 30. člena Pravilnika. Zavarovanec tožene stranke tudi ni bil dolžan nameščati opozorilnih tabel. Sodišče je zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke pluženje, soljenje in posipavanje opravil tisti dan v zgodnjih jutranjih urah, ni pa obstajala njegova dolžnost, da bi ta dejanja še isti dan (dopoldne ali popoldne) ponovil, prav tako pa niso bili podani pogoji za preventivno posipavanje, tako da ni prišlo do kršitve predvidene v 163. členu OZ oziroma do nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker ni zaznalo protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Tožeča stranka poda pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje materialno nepravilna. Sodišče na eni strani zaključi, da naj bi zavarovanec tožene stranke pluženje, soljenje in posipavanje kritičnega dne opravil v zgodnjih jutranjih urah, hkrati pa v zvezi s presojo njegovega dolžnostnega ravnanja zaključi, da niso bili podani pogoji za preventivno posipavanje in da tako ni prišlo do njegovih kršitev. Ta zaključka ne gresta skupaj, saj ni jasno, zakaj je potem sploh v jutranjih urah zavarovanec tožene stranke posipaval in solil, če to sploh ni bilo potrebno oz. predvideno. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnil, zakaj je prišlo do povsem diametralno nasprotne odločitve, kot jo je zavzelo z vmesno sodbo z dne 19. 3. 2015. Podatek v zvezi s temperaturami in količino padavin je namreč narekoval vzdrževalcu, da poskrbi za vse udeležence v prometu, torej tudi za pešce in bi tako zavarovanec lahko pričakoval možnost pojava ledu na sprehajalni poti, pri čemer iz 1. točke 30. člena Pravilnika izhaja, da se v obdobju, ko obstoji nevarnost poledice na izpostavljenih in prometno nevarnih delih ceste, le-te posipajo proti poledici in da se torej od zavarovanca tožene stranke kot od strokovnjaka pričakuje ustrezno dolžnostno ravnanje, pri čemer je sodišče svojo odločitev o nepodanosti temelja odškodninske odgovornosti utemeljilo s tem, da zavarovanec tožene stranke v obravnavanih zimskih razmerah spornega dela javne poti ni dovolj in ustrezno posipal s peskom in soljo in bi na tak način lahko preprečil, da ne bi prišlo do tožničinega zdrsa in telesne poškodbe. Sodišče se ni pravilno opredelilo do izpovedi priče, da je bila sicer pot splužena, toda pod tanko plastjo snega se je nahajala ledena zaplata, ki je tožnica ni videla. Sodišče ni upoštevalo Programa zimske službe z dne 2. 11. 2012, ki v točki 2 nalaga vzdrževalcu zagotovitev varne udeležbe v cestnem prometu, pri čemer je osnovno izhodišče opredelitev, da je zimsko vzdrževanje cest eden izmed segmentov sklopa vzdrževanja cest, ki zaradi izjemnih pogojev nastane na cestah in zahteva poseben pristop in večjo odgovornost. Tako že sam Program zavezuje, da se izvajanje prične na cestah prve prioritete, ko višina snega presega 10 cm in na ostalih cestah 15 cm, pri čemer pribavljeni meteorološki podatki dokazujejo, da je bila višina novo zapadlega snega na bližnji meteorološki opazovalni postaji 15 cm in se je torej zahtevalo maksimalno prizadevanje zavarovanca tožene stranke za zagotovitev varnosti vsem uporabnikom. Prav tako sodišče prve stopnje nerazumljivo v okviru presoje odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni upoštevalo dejstva, da Progam izvajanja zimske službe v točki 2. nalaga posipanje proti poledici oz. pričetek izvajanja takoj, ko se na cestišču zazna pojav poledice, pri čemer se na cestah, kjer se predvideva verjetnost, izvaja preventivni posip. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo izpoved priče A. Š., ki v svoji izpovedbi ni potrdil, da naj bi bil sporni del ceste zjutraj ustrezno popeskan in posut. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, saj je vsekakor potrebno glede na razmere kritičnega dne in zelo nizke temperature ter kar 15 cm novo zapadlega snega vse to šteti kot okoliščine, ki so pomenile večjo tveganje za nastanek poškodb od običajne hoje v zimskih razmerah. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku znova dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, ustrezno jih je materialnopravno opredelilo glede dolžnostnega ravnanja v skladu z izvajanjem Programa zimske službe in Pravilnika o izvajanju zimske službe, vse v povezavi s členom 163 OZ. Na podlagi tega je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke redno opravljal zimsko službo, kot je to določeno z njegovimi internimi akti. Iz točke 2 obrazložitve Programa izvajanja zimske službe izhaja, da se v normalnih snežnih razmerah (do 15 cm zapadlega snega brez kontinuiranega sneženja) ceste splužijo v 24 urah in sicer tiste, katere spadajo v četrto prioriteto. Odstopanja od teh navedenih terminov narekuje predvsem stalno intenzivnost padavin in s tem posledično višino zapadlega snega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada ta pot le v V. prioriteto in da glede na podatke ARSA v konkretnem primeru ni prišlo do poslabšanja snežnih razmer in je tudi oškodovanka sama potrdila, da se je na cestišču nahajala le tanka plast snega. Iz teh dejanskih ugotovitev tako ne izhaja, da je bil zavarovanec tožene stranke dolžan tudi še po tistem, ko je zjutraj ob 5.58 uri opravil službo čiščenja in posipavanja, dolžan ponovno opraviti čiščenje, pluženje in posipavanje tega spornega dela, saj gre v konkretnem primeru za območje, ki je namenjeno za hojo pešcev, zagotavljanje varnosti v prometu pa je v pretežni meri usmerjena na nevarne dele cest in cestišč. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je zavarovanec toženke kot vzdrževalec opravil pluženje in posipavanje v zgodnjem jutranjem času, kot izhaja iz predloženih podatkov in prepričljive izpovedbe v postopku zaslišane priče Š.. Zavarovanec tožene stranke je tako tega dne opravil svojo storitev pluženja in posipavanja tudi na delu sprehajalne poti, kjer je tožnica padla in sicer v zgodnjih jutranjih urah v razdobju med 5.54 in 5.58 uro. Ker sodi sprehajalna pot v V. prednostni razred, za katerega je potrebno zagotoviti prevoznost glede na krajevne potrebe, v primeru sneženja, kar je bilo tudi v času škodnega dogodka, kot izhaja iz trditev in izpovedbe tožnice, pa zagotoviti prevoznost, pri čemer so možni zastoji do enega dne.(1) Glede na določila Programa, zavarovanec toženke ni bil dolžan ponovno v popoldanskem času plužiti in posipati navedenega dela sprehajalne poti. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zaključilo, da tožnica niti ni zatrjevala niti izkazala, da gre za odsek ceste oziroma javne poti, za katero se predvideva verjetnost poledice, da bi se izvajal preventivni posip. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bilo nerazumno pričakovati, da je zagotovljena očiščenost vseh javnih površin v vsakem trenutku, kot to potrjuje sodna praksa.(2) Tako je od vzdrževalca javnih površin mogoče pričakovati le razumno mero skrbnosti, dolžnost uporabnikov poti pa tudi je, da se v zimskih razmerah prilagodijo in hodijo le po tistih delih poti, ki so za hojo varni.

6. Sodišče prve stopnje je zato imelo dovolj opore v ugotovljenem dejanskem stanju in v pravilni materialnopravni podlagi (člen 163 OZ), da je lahko sprejelo drugačno odločitev, kot jo je v prvem sojenju.(3) Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo oba podzakonska predpisa in določbo člena 163 OZ in je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke redno opravljal svojo komunalno dejavnost. Priča Š. je povedala, da je dobila nalog od nadrejenih, da je že v jutranjih urah opravila postopek pluženja, posipavanja z peskom in soljo, prepričljivo je tudi izpovedala, da je posula ves del sporne poti, ne glede na večkratno polnjenje posode. Tudi priča B. je izpovedala, da je pot bila splužena in posuta, le na mestu kjer je konkretno tožnica padla se je nahajala manjša zaplata ledu. Kot že povedano zgoraj pa iz sodne prakse izhaja, da od vzdrževalca javnih poti ni mogoče pričakovati, da bo poskrbel za natančno očiščenost vsakega dela poti, ki poleg tega spada še v nižji - V. prioritetni razred.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do tega, da kot izvajalec zimske službe zavarovanec ni lastnik nevarne stvari ali da opravlja nevarno dejavnost, je le vzdrževalec, kateri je zavezan k izvajanju zimske službe, tako kot mu narekuje Pravilnik in Program zimske službe in kar je zavarovanec tudi redno izvajal in zato mu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu določbe 163. člena OZ in zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost (glej točko 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ustrezno je sodno odločbo tudi obrazložilo in niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tako sodišče v točki 16. obrazložitve.

Op. št. (2): Sodba VSL I Cp 434/2008, II Cp 1827/2010 z dne 21. 7. 2010, sodba VS RS II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008, sodba VSL I Cp 2762/2010 z dne 27. 10. 2010, sodba VSC Cp 997/2011 z dne 21. 6. 2011. Op. št. (3): V prvem sojenju je odločitev bila sprejeta na drugi materialnopravni podlagi (člen 131 OZ), zato ni storjena očitana bistvena kršitev ZPP, ker naj bi sodišče sedaj sprejelo drugačno odločitev.