Jedro

Odmera zadoščenja za telesne bolečine in strah (zvin vratne hrbtenice).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 4,225.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 2.8.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28.6.2003 dalje pa po zakonski obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tožnica je iz naslova nepremoženjske škode zahtevala skupaj 3,100.000 SIT zadoščenja, iz naslova premoženjske škode pa 2,525.000 SIT odškodnine), toženo stranko pa zavezalo, da mora tožnici povrniti 917.953 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2004. Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odškodnine za premoženjsko škodo in stroškov postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi zavrnilo in v odločbi o zadoščenju za telesne bolečine in za strah potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da je sodba brez razlogov, oziroma da so njeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, ter da obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe in listinami in zapisniki o izpovedbah v postopku. Pritožbeno sodišče se je glede ugotovitve obsega telesnih bolečin in strahu oprlo na izvedensko mnenje, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala. Izvedenec namreč ni jasno določil, kje je meja med poškodbo in boleznijo. Sodišče bi moralo ugotoviti, koliko je tožničino bolezensko stanje vplivalo na čas zdravljenja in na intenzivnost strahu. Dosojena zneska odškodnin za telesne bolečine in za strah tako nista samo posledica poškodbe, pač pa tudi bolezenskih sprememb.

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). To pomeni, da mora revident kršitve postopka ne le izrecno uveljavljati, ampak jih tudi obrazložiti in konkretizirati. Zgolj pavšalni očitki, da je sodba nejasna ali protislovna (ne da bi revident navedel, v katerih točkah, glede katerih ugotovitev ter glede katerih vprašanj), da obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe ter listinami in zapisniki o izpovedbah (ne da bi revident obrazložil, za katere ugotovitve naj bi šlo in za katera dokazila), in sploh pavšalna ponovitev zakonskih tekstov, ki (tudi z generalnimi klavzulami) definirajo posamezne (absolutne) kršitve postopka, ne zadošča. Na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se zato revizijsko sodišče ni oziralo.

Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, "koliko se bolezensko stanje rezultira v daljšem zdravljenju in v hujši obliki strahu zaradi okoliščin, ki obremenjujejo oškodovanca v času zdravljenja". Pritožbeno sodišče je namreč navedlo, da "soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je izvedeniško mnenje v delu, ko ocenjuje telesne bolečine in nelagodnosti, ki jih je tožnica trpela v zvezi z poškodbo ter glede strahu, jasno, zato ni podlage za dvom v pravilnost in strokovnost mnenja". Pritožbeno sodišče torej sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je, kar se tiče telesnih bolečin in strahu, "tožničina poškodba Š...Ć posledica predmetne prometne nesreče in ne degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici Š...Ć, ki so bile sicer že prej prisotne, vendar do prometne nezgode klinično neme (neopazne oziroma neizrazite)". Ker je to dejanska ugotovitev, ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ko je tako, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o obsegu in trajanju telesnih bolečin (nevšečnosti med zdravljenjem) in strahu, ki so izčrpno ponovljene na četrti strani izpodbijane sodbe. Ugotovljeni obseg teh oblik nepremoženjske škode tožnico tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičuje do dosojenih zneskov zadoščenja (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).