Jedro

Zakonski pogoji 64. člena ZSR za odpoved stanovanjskega razmerja J. K. niso bili izpolnjeni. Kljub oddaji celega stanovanja v podnajem ji stanovanjsko razmerje ni prenehalo niti na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSR, saj gre za izjemo iz 5. točke tretjega odstavka istega člena. Toženkin pravni položaj v stanovanju je bil zato še naprej odvisen od pravnega položaja imetnice stanovanjske pravice. V stanovanju je bivala zakonito, ker je z imetnico stanovanjske pravice 1.2.1988 sklenila podnajemno pogodbo. Z uveljavitvijo SZ toženka ni pridobila nobene samostojne pravice. Imetnica stanovanjske pravice je umrla 5.2.1992. Z njeno smrtjo je prenehala pravna podlaga za toženkino bivanje v spornem stanovanju, saj toženka niti ne zatrjuje, da bi z lastnikom stanovanja poskušala skleniti najemno pogodbo.

Pravna podlaga za izpraznitveni zahtevek proti toženki je zato v 58. členu SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje pravdno zadevo tožnice C. L. proti toženi stranki Mesto Ljubljana za sklenitev kupne pogodbe za stanovanje in pravdno zadevo tožečih strank Občine Ljubljana-Bežigrad, Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljane in Mesta Ljubljane proti toženki C. L. (v nadaljevanju: toženka) zaradi izpraznitve stanovanja. Po oceni izvedenega dokaznega postopka je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Proti tej sodbi so se pritožile le tožeče stranke iz pridružene zadeve in je zato z iztekom pritožbenega roka odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za sklenitev kupne pogodbe postala pravnomočna. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožečih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku iz pridružene zadeve in toženki naložilo, da se mora izseliti iz enosobnega stanovanja v I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani ter to stanovanje prazno oseb in stvari izročiti tretjetožeči stranki, torej Mestu Ljubljana.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče tega sodišča, da toženka ni pridobila pravic iz 149. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se pokojna imetnica stanovanjske pravice ni le začasno odselila v dom za ostarele občane. Zato se revizija sklicuje na obširne razloge sodišča prve stopnje. Sodbe sodišča druge stopnje pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o tem, zakaj je to sodišče ugodilo pritožbi tako, da je toženka dolžna stanovanje izročiti prav tretjetožeči stranki. Toženka je ves čas ugovarjala aktivni legitimaciji te stranke, saj so že po izrečni zakonski določbi 113. člena SZ postale lastnice solidarnostnih stanovanj občine. Občina Ljubljana-Bežigrad je zemljiškoknjižni lastnik stavbe, v katerem se nahaja sporno solidarnostno stanovanje. Zato ugoditev tožbenemu zahtevku tretjetožeče stranke Mesta Ljubljana pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Vrhovno sodišče je toženkino revizijo s sklepom z dne 30.6.1994 pod opr. št. II Ips 502/93 zavrglo kot nedovoljeno, ker v pridruženi zadevi ni bila ocenjena vrednost spornega predmeta. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 28.10.1998 pod opr. št. Up-93/94 v postopku odločanja o toženkini ustavni pritožbi navedeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Štelo je, da sodišče prve stopnje na toženkin pravočasen ugovor, naj tožeče stranke svoje navedbe dopolnijo z navedbo vrednosti spornega predmeta, ni reagiralo in da je toženko s tem prikrajšalo za možnost vložitve pravnega sredstva ter postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečimi strankami, ki so to možnost imele. Vrhovno sodišče je nato s sklepom z dne 9.6.1999 pod opr. št. II Ips 536/98 toženko pozvalo, da oceni vrednost spornega predmeta, da bi bila tako omogočena presoja dovoljenosti toženkine revizije in da bo na tak način za obe pravdni stranki ustvarjen enak položaj, saj revizija v isti pravdni zadevi ne more biti za eno stranko dovoljena, za drugo pa ne. Toženka je z dopisom z dne 21.6.1999 sporočila, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na znesek 200.000,00 SIT. Tožba v pridruženi zadevi je bila vložena 17.4.1992, ko je mejni znesek za vprašanje dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih iz tretjega odstavka 382. člena ZPP znašal 8.000,00 SIT. Zato je toženkina revizija dovoljena.

Ob meritornem obravnavanju toženkine revizije je revizijsko sodišče ugotovilo, da njena revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju J. K. s toženko 1.2.1988 sklenila podnajemniško pogodbo, s katero ji je celotno stanovanje oddala v podnajem, sama pa je odšla v Dom starejših občanov Ljubljana-Bežigrad. V stanovanje se ni vračala, v domu pa tudi ni podpisala pismene izjave o nastanitvi v domu z namenom stalnega bivanja. Umrla je 5.2.1992. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila zaradi zdravstvenih in drugih razlogov njena preselitev v dom stalna, da ji je zato na podlagi 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR) stanovanjsko razmerje prenehalo, toženka pa lahko v skladu s 149. členom SZ na tem stanovanju uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih imel imetnik stanovanjske pravice. Njen tožbeni zahtevek je zavrnilo iz drugih materialnopravnih razlogov. Sodišče druge stopnje se s presojo sodišča prve stopnje o stalni preselitvi imetnice stanovanjske pravice v dom ni strinjalo. Opozorilo je na jasne pogoje za odpoved stanovanjskega razmerja iz 64. člena ZSR, zaradi katerih ni mogoče v posameznih primerih presojati, ali so obstajale realne možnosti za ponovno vrnitev imetnika stanovanjske pravice v stanovanje. Ker pogoji iz 64. člena ZSR niso bili izpolnjeni, J. K. stanovanjsko razmerje ni prenehalo, kar pomeni, da toženka tudi ni pridobila pravic iz 149. člena SZ. Od smrti imetnice stanovanjske pravice je njeno bivanje v stanovanju nezakonito in je zato izpraznitveni zahtevek proti njej utemeljen.

Revizijsko sodišče se strinja s povzeto materialnopravno presojo pritožbenega sodišča. Imetniku stanovanjske pravice je po prej veljavni ureditvi stanovanjsko razmerje lahko prenehalo le na način in pod pogoji, ki so bili določeni v zakonu. Eden od razlogov za prenehanje stanovanjskega razmerja na podlagi samega zakona je bila tudi oddaja celega stanovanja v podnajem, vendar ne v vsakem primeru, saj so bile v tretjem odstavku 58. člena ZSR določene izjeme.

Stanovanjsko razmerje kljub oddaji celega stanovanja v podnajem ni prenehalo med drugim tudi tistemu imetniku stanovanjske pravice, ki je uporabljal za začasno bivanje prostore v domu za ostarele občane, ker se taki prostori po 2. točki drugega odstavka 4. člena ZSR niso šteli za stanovanje. Takim imetnikom je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje le, če so bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 64. člena ZSR, če je torej tak imetnik pismeno izjavil, da se je v domu nastanil z namenom stalnega bivanja, če je s tako izjavo soglašal pristojni skrbstveni organ in pristojni organ doma za ostarele. V takem primeru je pristojni organ doma moral z imetnikom stanovanjske pravice skleniti pogodbo, s katero mu je zagotovil pravico do stalnega bivanja v domu.

Zakonski pogoji 64. člena ZSR za odpoved stanovanjskega razmerja J. K. niso bili izpolnjeni. Kljub oddaji celega stanovanja v podnajem ji stanovanjsko razmerje ni prenehalo niti na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSR, saj gre za izjemo iz 5. točke tretjega odstavka istega člena. Toženkin pravni položaj v stanovanju je bil zato še naprej odvisen od pravnega položaja imetnice stanovanjske pravice. V stanovanju je bivala zakonito, ker je z imetnico stanovanjske pravice 1.2.1988 sklenila podnajemno pogodbo. Z uveljavitvijo SZ toženka ni pridobila nobene samostojne pravice. Imetnica stanovanjske pravice je umrla 5.2.1992. Z njeno smrtjo je prenehala pravna podlaga za toženkino bivanje v spornem stanovanju, saj toženka niti ne zatrjuje, da bi z lastnikom stanovanja poskušala skleniti najemno pogodbo.

Pravna podlaga za izpraznitveni zahtevek proti toženki je zato v 58. členu SZ, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje.

Toženka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker ni navedlo, zakaj mora prazno stanovanje izročiti prav tretjetožeči stranki. Do očitane procesne kršitve bi prišlo le, če ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je naložilo toženki, da prazno stanovanje izroči tretjetožeči stranki zato, ker je bil tako oblikovan sam tožbeni zahtevek v pridruženi pravdni zadevi. Taka odločitev pa ni niti materialnopravno zmotna. Toženka sama tudi v reviziji vsaj posredno priznava aktivno legitimacijo za izpraznitveni zahtevek prvotožeči občini, saj pravilno poudarja, da so po določbi prvega odstavka 113. člena SZ postale lastnice solidarnostnih stanovanj občine. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo nesporno, da je sporno solidarnostno stanovanje na območju prvotožeče stranke, ki je po revizijskih trditvah tudi zemljiškoknjižna lastnica stavbe, v kateri se nahaja to stanovanje. Čim je izpraznitveni tožbeni zahtevek prvotožeče stranke proti toženki utemeljen, je stvar notranjega razmerja med samimi tožečimi strankami, zakaj se dogovorijo in tožbeni zahtevek oblikujejo tako, da je potrebno prazno stanovanje izročiti tretjetožeči stranki, ne pa prvotožeči ali morebiti drugotožeči stranki. To notranje razmerje ne posega v toženkine pravice in obveznosti. Toženka v dosedanjem postopku in tudi v sami reviziji ne zatrjuje, da bi zaradi tako oblikovanega tožbenega zahtevka svojo izpraznitveno obveznost težje izpolnila. Svojo obveznost bo pravilno izpolnila in je bo prosta takrat, ko jo bo izpolnila tako, kot je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločilo sodišče druge stopnje.

Iz povedanega tako izhaja, da nenavedba razlogov, zakaj je naložena izročitev praznega stanovanja tretjetožeči stranki, ne predstavlja pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških.