Jedro

Če stranka ne navede kakšnega pravnorelevantnega dejstva, je dolžan sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva. To velja še toliko bolj, ker dolžnica nastopa v postopku kot laična stranka in nima kvalificiranega pooblaščenca. Standard dolžnega ravnanja sodišča v okviru načela materialnega procesnega vodstva je pri prava neuki stranki gotovo višji kot pri stranki, ki kvalificiranega pooblaščenca ima.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo: - da se začne postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici (1. točka izreka), - da se določi preizkusno obdobje petih let od vložitve predloga za odpust obveznosti, pri čemer zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 15.1.2015 (2. točka izreka).

Dolžnica se je pravočasno pritožia zoper sklep, in sicer smiselno zoper 2. točko izreka (prim. 1. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 1. odst. 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP), in to iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče sklep spremeni tako, da namesto preizkusnega obdobja petih let določi minimalno preizkusno obdobje za odpust obveznosti.

Stečajni upravitelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po določilu 4. odst. 400. člena ZFPPIPP sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. Sodišče prve stopnje pa pri določitvi preizkusnega obdobja ni upoštevalo citiranih okoliščin, ker jih dolžnica v svojem predlogu ni navedla. Zato je štelo, da "olajševalnih" okoliščin ni in je dolžnici določilo maksimalno preizkusno obdobje petih let. Pritožnica opozarja, da takšne okoliščine njej v prid obstojijo, saj je stara 50 let, ima mladoletne otroke, boleha za težko boleznijo, razlogi za njeno insolventnost pa naj ne bi izvirali iz njene sfere.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izpolnilo svoje razjasnjevalne dolžnosti v okviru materialno pravdnega vodstva (285. člen ZPP). Če namreč stranka ne navede kakšnega pravnorelevantnega dejstva, je dolžan sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva. To velja še toliko bolj, ker dolžnica nastopa v postopku kot laična stranka in nima kvalificiranega pooblaščenca. Standard dolžnega ravnanja sodišča v okviru načela materialnega procesnega vodstva je pri prava neuki stranki gotovo višji kot pri stranki, ki kvalificiranega pooblaščenca ima. Kljub temu, da ima stranka pri zbiranju dejanskega in dokaznega gradiva odločilno besedo, ni mogoče zanemariti vloge sodišča, ki jo ima pri iskanju materialne resnice in vzpodbujanju procesnih aktivnosti strank postopka. Glede na navedeno bi sodišče moralo dolžnico spodbuditi, da dopolni nepopolne navedbe o pravotvornih dejstvih. Ker tega ni storilo, je svojo odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega dolžnici ni bila dana možnost, da se o njen izjavi (člen 5 ZPP), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 1. odst. 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP.

V ponovljenem postopku naj zato sodišče omogoči dolžnici, da predloži dokaze o zatrjevanih okoliščinah in po potrebi upošteva tudi redno poročilo upravitelja, katerega ni v spisu kljub poteku roka iz 99. člena ZFPPIPP. Ali pa naj po potrebi zahteva izredno poročilo upravitelja, saj gre za zadevo, ki je pomembna za potek postopka (100. člen ZFPPIPP).