Jedro

Položaja članov komisije ni mogoče primerjati s procesnimi garancijami, ki se zahtevajo od izvedencev po ZUP, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Izpodbijana odločitev je obrazložena v zadostni meri in z dovolj logično postavljenimi razlogi, zakaj tožnikova prijava ne izpolnjuje enega od štirih splošnih meril. Ta obrazložitev ni očitno nerazumna, zato sodišče ne vidi podlage za ugotovitev nezakonitosti odločanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopenjskim aktom aktom je ministrica za kulturo na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. 7. 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi uredbe (ES) št. 1260/1999, s popravki z dne 31. 7. 2006, Uredbe Sveta št. 1341/2008 z dne 18. 12. 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu v zvezi z nekaterimi projekti, ki ustvarjajo prihodek, Uredbe komisije (ES) št. 1828/2006 z dne 8. 12. 2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj, s popravki z dne 27. 12. 2007, Uredbe Komisije (ES) št. 846/2009, z dne 1. 9. 2009 o spremembi Uredbe Komisije (ES) št. 1828/2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 7. 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999, Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 (št. CCI 2007 SI 051 PO 00, z dne 21. 11. 2007), Nacionalnega strateškega referenčnega okvirja 2007-2013 (št. CCI 2007SI16UNS001, z dne 18. 6. 2007), Zakona o vladi Republike Slovenije, Zakona o javnih financah, Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2010 in 2011 (Uradni list RS, št. 99/2009), Proračuna RS za leto 2010 in 2011 (Uradni list RS, št. 99/09), Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 17/09, 40/09 in 3/10), Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, 61/08 in 99/09 ZIPRS101, v nadaljevanju: Pravilnik), v zadevi „Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2010-2011, v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete 3 „Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti“ in prednostne usmeritve 4.3 „Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti“ (Uradni list RS, št. 29/2010), o vlogah prijaviteljev, na podlagi predloga strokovne komisije za področje Evropskega socialnega sklada, sprejela sklep, da se vloga prijavitelja Kulturno društvo A. za projekt “B.“ ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2010-2011 (v nadaljevanju: javni razpis) ne odobri in projekt se ne izbere za sofinanciranje. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je ministrstvo v Uradnem listu RS, št. 29/2010 z dne 9. 4. 2010 objavilo javni razpis. Pri tem namenska sredstva Evropskega socialnega sklada predstavljajo 85 % celotnih upravičenih javnih izdatkov za upravičene stroške projektov, namenska sredstva slovenske udeležbe pa 15 % celotnih upravičenih javnih izdatkov za upravičene stroške projektov. Skladno s 34. členom Uredbe (ES) št. 1083/2006 in 20. členom Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike (Ur. list RS, št. 17/09) bo uporabljeno tudi t.i. dopolnilno financiranje vsebin Evropskega sklada za regionalni razvoj (za nakup opreme), če je le-to upravičeno in nujno potrebno za izvedbo projekta. Strokovna komisija je v skladu z 222. členom Pravilnika izvedla odpiranje vlog in skladno z 223. členom Pravilnika vodila zapisnik o odpiranju, ki se hrani v dokumentaciji v Sektorju za kulturne pravice manjšin. Strokovna komisija je na podlagi 225. člena Pravilnika pregledala vlogo na podlagi pogojev in meril, ki so bili objavljeni v javnem razpisu ter o opravljenem delu vodila zapisnik. Na razpis je prispelo 70 vlog. Vloga tožnika je formalno popolna in se je uvrstila v postopek ocenjevanja. Strokovna komisija je pri ocenjevanju splošnih meril ugotovila, da prijavitelj le teh ne izpolnjuje. Podrobna razčlenitev in obrazložitev je razvidna iz priloge k temu sklepu, ki je njegov sestavni del. V ocenjevalnem listu strokovne komisije, ki je sestavni del tega sklepa, je med drugim pod rubriko „prispevek k trajnosti projekta“ navedeno, da projekt mora s svojo zasnovo in napovedanimi rezultati izkazovati izvedljivost (s primernostjo projektne skupine in referencami prijavitelja) ter trajnost projekta (trajnost zaposlitve, možnosti za (samo)zaposlitev usposobljenih posameznikov, predvideni alternativni viri financiranja dejavnosti po zaključku projekta, ipd.) in da tega splošnega merila projekt ne izpolnjuje. V končni oceni in priporočilu strokovne komisije je navedeno, da projekt ne izpolnjuje splošnih meril, prijavitelj je dejansko prijavil skoraj enak projekt kot v preteklem letu. Projekt je sicer zanimiv, predvsem z vidika izgradnje informacijskega in kulturnega središča C., vendar pa je prijavitelj enako kot lansko leto prijavil projekt, katerega aktivnosti so z vidika upravičenosti dejansko povečini neupravičene. Prijavitelj v delovnem načrtu prijavlja aktivnosti, ki so dejansko ključni rezultat /.../ in so neupravičene, medtem ko je usposabljanje omenjeno le enkrat med cilji projekta. V finančnem načrtu stroškov „ključnega rezultata“, ki je opredeljen v delovnem načrtu, sicer ni, opredeljeni pa so stroški zaposlitev, svečane akademije, stroški raziskave in stroški vodenja. Kljub temu, da se prijavitelj sklicuje na ustvarjanje novih delovnih mest, pa dejansko z napovedanimi rezultati ne izkazuje trajnosti, saj po zaključku projekta ni predvidenih nobenih konkretnih alternativnih virov financiranja, glede na število izvedenih projektov (oziroma referenc) pa tudi ni mogoče trditi, da bo trajnost teh zaposlitev zagotovljena in da se bodo zaposlitve ohranile. Način vključevanja ciljne skupine v projekt ni jasno opisan. Pričakovani učinki projekta so opredeljeni, niso pa merljivi. Navedeno je npr. število obiskovalcev promocijskih dogodkov, število promocijskih dogodkov pa ne. Prijavitelj premajhno pozornost namenja ciljni skupini, njihove potrebe sploh niso natančno opredeljene, premajhna je tudi utemeljitev potreb pripadnikov ranljive skupine z vidika širjenja oziroma potrebe po vzpostavitvi informacijskega in kulturnega središča in argumentaciji trajnosti delovanja tega centra. Kljub temu, da prijavitelj opredeljuje dva cilja – povečanje zaposlenosti in povečanje zaposljivosti preko usposabljanj, je nemogoče trditi, da bo ta cilj glede na predvidena usposabljanja, dejansko uresničen. Ne glede na to, da prijavitelj trdi, da pri ključnem rezultatu ne gre za redno dejavnost, to ne drži. Društvo se že ukvarja s knjižničarstvom, ostale aktivnosti pa tudi ne bodo prispevale k dolgoročnim rezultatom, kot jih opredeljuje prijavitelj v obrazcu E2. Cilji projekta so zastavljeni zelo splošno in na široko, med njimi ni jasne povezave. Cilji projekta niso usmerjeni v rezultate projekta, ampak so bolj spisek želja. Največji strošek v projektu predstavlja svečana akademija, ki predstavlja 26,4 % projekta in nima učinka na rezultate projekta. V delovnem in terminskem načrtu projekta so še ostale aktivnosti, kot: ureditev prostorov in vhodnega ambienta, ureditev informacijskega središča, ki niso povezane s planiranimi stroški. Glede na vsebino in finančni načrt projekta ni jasno, katera je osrednja aktivnost projekta, zato ni čisto jasno, katera je tista aktivnost, ki je nujno potrebna za izvedbo projekta. Zagotavljanje trajnosti načrtovanih dejavnosti je izraženo kot želja. Pričakovani učinki 5 let po zaključku projekta so zelo skromni glede na rezultate po zaključku projekta. Ni jasno, kako bo s spremljanjem udeležencev po končanem usposabljanju. Iz projekta ni jasno razvidno, da naj bi šlo za usposabljanje. Vsled izvedbe tega projekta ni pričakovati izboljšanega vključevanja ciljne skupine v družbo. V projektu so predvidene 3 nove zaposlitve, vendar ni jasno, kako bo z njihovim financiranjem po zaključku projekta. Napoved stroškov ni realna. Večina stroškov bo nastala v letu 2010, to pa ni skladno z napovedjo porabe sredstev po letih.

Zoper prvostopenjski sklep je prijavitelj vložil pritožbo, v kateri pravi, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zgolj zato, ker je tako navedeno v pravnem pouku: udeleženec v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedel zakonske podlage, ki omogoča, da ministrica ponovno odloča v pritožbenem postopku. Določba drugega odstavka 230. člena ZUP določa, da je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Takšen zakon mora določiti tudi kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, sicer o pritožbi odloča vlada. Pritožniku ni znano, da obstaja tak zakon, ki bi urejal pritožbene postopke v zvezi z dodeljevanjem sredstev Evropskega socialnega sklada ali drugih sredstev Evropske unije, če je ministrstvo izdalo dokončen upravni akt. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07), ki ga v uvodu sklepa navaja udeleženec res določa, da o pritožbah zoper odločitve ministrstva na prvi stopnji odloča ministrstvo – razen če gre za odločanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku, vendar s pravilnikom se ne more urejati tistih vprašanj, ki so prepuščena zakonodajalcu. V takih primerih je treba uporabiti institut exceptio illegalis, ki ima svojo podlago v 125. členu Ustave RS, saj ministrstvo ne more odločati o pritožbi zoper svojo odločbo (sklep), ker bi bilo tako odločanje v nasprotju z ustavnim načelom instančnosti, ki ga zagotavlja določba 25. člena Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča U 2698/2005-16 in št. U 2242/2004-11 z dne 9. 5. 2007. Iz razlogov, ki so navedeni v tej točki, ob dejstvu, da je odločba (sklep) do take mere pomanjkljivo obrazložena in protispisna, so bila bistveno kršena pravila postopka, kar samo po sebi predstavlja razloge za odpravo izpodbijanega sklepa. S projektom „B.“ bodo možne nove zaposlitve in bi se torej povečala zaposlenost pripadnikov etničnih skupnosti. Po drugi strani pa bi projekt omogočil, da dosedanji izključno volonterski način dela društvo postavi na pretežno profesionalno osnovo in razširijo področje delovanja tako, da bi knjižničarsko delovanje dopolnili in obogatili z drugimi dejavnostmi in novimi vsebinami. Razen omogočanja novih zaposlitev se z opisanim delovanjem dviga kulturna raven, zavedanje o lastni identiteti ter povezanost in informiranost pripadnikov etnične skupnosti, kar pa v končni fazi povečuje tudi zaposljivost pripadnikov etnične skupnosti na drugih področjih. To pa je tudi eden od ciljev razpisa. Če tega strokovna komisija ne vidi, potem to ni napaka prijavitelja, temveč drugačna opredeljenost strokovne komisije. Dejavnosti centra C., kot jih predstavljajo v prijavljenem projektu, doslej v društvu ni bilo, zaradi česar je zmotna ugotovitev strokovne komisije, da gre za financiranje redne dejavnosti. V prijavljenem projektu so eksplicitno navedene aktivnosti, ki bodo krepile kulturno ustvarjalnost, samozavest in socialno vključenost ciljne skupine – etnične skupnosti, kar je tudi eden od namenov razpisa: ohranjanje vrednosti izročila D. zgleda – spominska soba oziroma ekvivalentni objekt; kulturna izmenjava med tukajšnjo in matično domovino pripadnikov srbske etnične skupnosti, predvsem mladine; sodelovanje med D. rojstnim krajem Idvor in Bledom; spodbujanje samoiniciativnosti in promoviranje ustvarjalnosti mladih, računalniško opismenjevanje odraslih. Strokovna komisija šteje kot negativno, da je tožnik v prijavi samo na enem mestu omenil usposabljanje, vendar skrben pregled prijave nam lahko pokaže, da je to omenjeno na več mestih, čeprav zadošča tudi, če je na enem mestu. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bila komisija sklepčna, niti ni razvidna njena sestava. Prijavitelj zato ima utemeljene pomisleke tudi glede sestave komisije, ki je ocenjevala prijavljeni projekt, zlasti, ker so ugotovitve pavšalne. Iz zapisnika ni razvidno, kdaj je komisija zasedala in v kakšni sestavi, sam zapisnik pa je podpisal nekdo drug in ne predsednica strokovne komisije.

Z drugostopenjskim aktom je Ministrstvo za kulturo na podlagi 231. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Pravilnik//2007, Uradni list RS, št. 50/2007, 114/2007-ZIPRS0809, 61/2008, 99/2009-ZIPRS1011) pritožbo tožnika zavrnilo. Ministrstvo navaja, da se v predmetnem javnem razpisu na podlagi prvega odstavka 11. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 17/2009), uporablja Pravilnik, ki v prvem odstavku 231. člena določa, da lahko vlagatelj v roku 8 dni od prejema sklepa, ki ga je izdal organ v sestavi ministrstva, vloži na ministrstvo pritožbo zoper sklep. Glede na to, da v tem postopku ne gre za odločanje po Zakonu o splošnem upravnem postopku in da Pravilnik do danes ni bil izpodbit oziroma izpodbijan kot nezakonit, so pritožbene navedbe prijavitelja neutemeljene. Namen razpisa je sofinanciranje projektov z namenom mobilizacije, motivacije in proaktivacije delovanja posameznikov iz ranljivih družbenih skupin za njihovo večjo socialno vključenost in zaposljivost. Poseben pogoj za doseganje tega cilja med drugim predstavlja krepitev administrativne usposobljenosti in profesionalnosti delovanja zaposlenih v organizacijah, ki delujejo na področju kulture. V javnem razpisu je določeno, da bodo financirani tisti projekti, ki bodo vsebinsko namenjeni usposabljanju pripadnikov ranljivih skupin na področju kulture z namenom dviga njihove zaposljivosti in/ali usposabljanju posameznikov v podpornih institucijah, ki skrbijo za kulturno dejavnost ranljivih skupin oziroma njihovih pripadnikov in/ali zaposlovanju pripadnikov ranljivih skupin na področju kulture in/ali zaposlovanju posameznikov v podpornih institucijah, ki skrbijo za kulturno dejavnost ranljivih skupin oziroma njihovih pripadnikov. Ministrstvo je ob reševanju pritožbe vpogledalo v celotno spisno dokumentacijo, predvsem vlogo prijavitelja, izpodbijani sklep in zapisnik 3. seje strokovne komisije z dne 11. 6. 2010 ter zapisnik 4. seje strokovne komisije 21. 6. 2010. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da vloga Kulturnega društva A. ne izpolnjuje splošnih meril za izbor. Komisija je ugotovila, da projekt pritožnika izpolnjuje le prve tri od štirih splošnih meril, zato je bil v skladu z določili javnega razpisa, izločen iz nadaljnje obravnave. Ministrstvo po preizkusu pritožbenih navedb prijavitelja zavrača pritožbene očitke ter ugotavlja, da je upravni organ razloge za svojo odločitev obširno in predvsem tehtno utemeljil. Tako se tudi po mnenju pritožbenega organa redne dejavnosti Kulturnega društva A. in krovni projekt ter predlagani projekt zaposlovanja prepletajo, med njimi ni jasne ločnice, oziroma je predlagani projekt razumeti kot del redne dejavnosti, kar obravnavo projekta že iz tega razloga izključuje iz kroga upravičenosti do sofinanciranja po Javnem razpisu. Upravičene dejavnosti javni razpis obravnava v točki 6.1. pri tem pa izrecno navaja, da redne dejavnosti niso upravičene do sofinanciranja. Iz prijavljene vloge je razbrati, da gre le za nadgradnjo dosedanje redne dejavnosti prijavitelja. Pri tem ministrstvo dodaja, da tudi sam pritožnik nakazuje na to, da pravzaprav ne gre za nov projekt, temveč za profesionalizacijo dosedanje dejavnosti, tako na primer pravi, da bi projekt omogočil, da dosedanji izključno volonterski način dela v društvu postavijo na pretežno profesionalno osnovo in razširijo knjižničarsko dejavnost. V okvir financiranja po javnem razpisu ne sodijo redne dejavnosti prijaviteljev, oziroma celo nasprotno, redne dejavnosti prijaviteljev so izrecno izključene iz programa financiranja. Prijavitelj je v delovnem načrtu prijavil aktivnosti, ki so glede na razpisne pogoje neupravičene (priprava svečane prireditve; postavitev novega multietničnega fonda, mrežnega računalniškega sistema; vzpostavitev sodelovanja med Bledom in Idvorom itd.). Prijavitelj se sicer sklicuje na ustvarjanje novih delovnih mest, a dejansko z napovedanimi rezultati ne izkazuje trajnosti, saj po zaključku projekta ni predvidenih nobenih konkretnih alternativnih virov financiranja, glede na število izvedenih projektov pa tudi ni mogoče trditi, da bo trajnost teh zaposlitev zagotovljena in da se bodo zaposlitve ohranile. Prijavitelj premajhno pozornost namenja ciljni skupini, njene potrebe sploh niso natančno opredeljene, premajhna je tudi utemeljitev potreb pripadnikov ranljive skupine z vidika širjenja oziroma potrebe po vzpostavitvi informacijskega in kulturnega središča. Cilji projekta so zastavljeni zelo splošno in na široko, med njimi ni jasne povezave. Glede na vsebino projekta in finančni načrt ni jasno, katera je osrednja aktivnost projekta, zato ni jasno katera je tista aktivnost, ki je nujno potrebna za izvedbo projekta. Zagotavljanje trajnosti načrtovanih aktivnosti iz teksta ni razvidno. Pričakovani učinki 5 let po zaključku projekta so zelo skromni glede na rezultate po zaključku projekta. Prav tako ni jasno, kako namerava prijavitelj spremljati udeležence projekta po končanem usposabljanju. Financiranje treh novih zaposlitev po zaključku projekta ni opredeljeno. Iz projekta ni jasno razvidno, da naj bi šlo za usposabljanje. V delovnem in terminskem načrtu projekta med predlaganimi aktivnostmi niso predvidena izvajanja usposabljanj, iz vloge pa prav tako ni razvidno, kako bi se dosegli navedeni kratkoročni (takoj po zaključku projekta) in dolgoročni (5 let po zaključku projekta) načrtovani rezultati. Ministrstvo, glede na vse navedeno, v celoti pritrjuje prvostopenjskemu upravnemu organu in pritožbo v tem delu v celoti zavrača. Glede dela pritožbe, ki se nanaša na samo komisijo pa ministrstvo ugotavlja, da je bila s sklepom z dne 6. 9. 2007 imenovana strokovna komisija za področje Evropskega socialnega sklada – Kultura v podporo socialne vključenosti družbenih skupin, po preimenovanju (sklep z dne 26. 5. 2008) Strokovna komisija za področje Evropskega socialnega sklada – Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpori njihovi socialni vključenosti. Pravilnik v drugem odstavku 218. člena določa, da komisijo sestavljajo predsednik in najmanj dva člana komisije. Iz zapisnika 3. seje komisije izhaja, da je bila na seji prisotna predsednica in trije, od sicer skupno petih članov komisije. Iz zapisnika 4. seje komisije pa, da je bila prisotna predsednica in dve članici komisije. Pravilnik ne vsebuje določb, ki bi narekovale, da morajo na seji komisije sodelovati vsi člani, s prisotnostjo vsaj treh pa je po mnenju upravnega organa zadoščeno tudi zapovedanim določbam o sestavi komisije. Nadalje ministrstvo ugotavlja, da iz zapisnika nikakor ni razbrati, da komisija ne bi bila sklepčna. Očitke prijavitelja v smeri prisotnosti članov komisije na seji zato ministrstvo v celoti zavrača. Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjski akt in pravi, da tožena stranka ni navedla zakonske podlage, ki omogoča, da ministrica ponovno odloča v pritožbenem postopku. Določba drugega odstavka 230. člena ZUP določa, da je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Takšen zakon mora določiti tudi, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, sicer o pritožbi odloča vlada. Pritožniku ni znano, da obstaja tak zakon, ki bi urejal pritožbene postopke v zvezi z dodeljevanjem sredstev Evropskega socialnega sklada. S pravilnikom po mnenju tožnika ni mogoče urejati tistih vprašanj, ki so prepuščena zakonodajalcu. V takih primerih je treba uporabiti institut exceptio illegalis, ki ima svojo podlago v 125. členu Ustave RS, saj ministrstvo ne more odločati o pritožbi zoper svojo odločbo (sklep), ker bi bilo tako odločanje v nasprotju z ustavnim načelom instančnosti, ki ga zagotavlja določba 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve drugostopenjskega izhaja, da se v tem postopku ne uporablja ZUP, kar je povsem zmotno. Nadalje pravi, da iz dokumentacije nedvomno izhaja, da gre za projekt, ki se ne bo odvijal v okviru dosedanje redne dejavnosti prijavitelja, pač pa gre za nove vsebine, z izvedbo katerih bi se povečala zaposljivost in zaposlenost pripadnikov etnične skupnosti ter spodbujala njihova kulturna in druga ustvarjalnost, samozavest in socialna vključenost v življenjsko okolje. Nove zaposlitve so v projektu tudi količinsko in vrednostno opredeljene. Po drugi strani pa bi projekt omogočil, da dosedanji izključno volonterski način dela v društvu tožeča stranka postavi na pretežno profesionalno osnovo in razširi področje delovanja tako, da bi knjižničarsko delovanje dopolnili in obogatili z drugimi dejavnostmi in novimi vsebinami. Te dejavnosti so v projektni dokumentaciji tudi konkretno navedene, vendar strokovna komisija zaradi svoje površnosti to dejstvo spregleda, drugostopenjski sklep pa se s temi vprašanji niti ne ukvarja. Razen omogočanja novih zaposlitev se z opisanim delovanjem dviga kulturna raven, zavedanje o lastni identiteti ter povezanost in informiranost pripadnikov etnične skupnosti, kar pa v končni fazi povečuje tudi zaposljivost pripadnikov etnične skupnosti na drugih področjih. V prijavljenem projektu so eksplicitno navedene aktivnosti, ki bodo krepile kulturno ustvarjalnost, samozavest in socialno vključenost ciljne skupine – etnične skupnosti, kar je tudi eden od namenov razpisa. Te aktivnosti so v prijavljenem projektu konkretno navedene in opisane, prav tako pa tudi finančno in količinsko ovrednotene. Strokovna komisija šteje kot negativno, da je v prijavi tožnik samo na enem mestu omenil usposabljanje, vendar skrben pregled prijave pokaže, da je to omenjeno na več mestih, čeprav zadošča tudi, če je na enem mestu. Zato so razlogi, ki jih komisija navaja v svoji obrazložitvi izredno pomanjkljivi in protispisni, kar pomeni zmotni, zaradi česar jih tožeča stranka v celoti zavrača. Nelegitimna naj bi bila tudi sestava strokovne komisije in nelegalno in nelegitimno sprejemanje odločitev s strani strokovne komisije, zaradi česar ni samo nezakonit sklep, s katerim je zavrnjena prijava projekta tožeče stranke, temveč vsi sklepi, ki jih je ministrstvo izdalo v zvezi z delitvijo sredstev Evropskega socialnega sklada. Po mnenju tožeče stranke je sestava strokovne komisije nelegitimna, ker iz sklepa o imenovanju strokovne komisije z dne 6. 9. 2007 in njegovih kasnejših sprememb ni razvidno, da imenovani člani imajo strokovno usposobljenost za opravljanje tako zahtevnih nalog, kot je ocenjevanje projektov iz objavljenega javnega razpisa glede na okoliščino, da so nekateri člani strokovne komisije zaposleni na določenih položajih znotraj državne uprave ali nevladnega sektorja, je lahko ministrico vodila prej politična pripadnost, kot strokovna. Strokovnost članov komisije se izkazuje z ustreznim potrdilom, certifikatom ali s kakšno drugo javno listino, ki jo je izdala pooblaščena institucija, kot je npr. potrdilo ali certifikat, ki ga pridobi oseba, ki želi opravljati izvedensko delo, ki ga izda Slovenski inštitut za revizijo, Gospodarska zbornica Slovenije ali pa druga pooblaščena institucija. Tožnik ni zasledil članov strokovne komisije na nobenem seznamu, iz katerega bi se dalo zaključiti, da so imenovani člani usposobljeni za ocenjevanje projektov. V PPIPRS je določeno (218. člen), da postopek javnega razpisa za dodelitev sredstev vodi komisija, ki jo s pisno odločbo imenuje predstojnik neposrednega uporabnika, ki izvaja postopek, ali od njega pooblaščena oseba. Število članov strokovne komisije in njene naloge določi predstojnik z odločbo. Minister je imenoval strokovno komisijo s sklepom, kar je v skladu z 21. členom ZUJIK, na katerega se je tudi skliceval, in ne z odločbo, kot to določa PPIPRS, zato ker je zakonski določbi dal večjo težo kot podzakonskemu predpisu. Po določbah Pravilnika o strokovnih komisijah (Uradni list RS, št. 109/02; v nadaljevanju: Pravilnik) strokovno komisijo sestavljajo predsednik in najmanj dva člana, vendar je minister 6. 12. 2007 izdal sklep, s katerim je zaradi pomembnosti nalog (gre za delitev sredstev Evropskega socialnega sklada, za projekte ranljivih skupin iz področja kulture) imenoval šestčlansko (predsednico in pet članov) strokovno komisijo za obdobje od 2007 do 2013. Sklep, s katerim je določeno, da ima komisija šest članov, nikdar ni bil spremenjen in je še danes veljaven. Navedeni sklep je bil spremenjen le v toliko, da je bila E.E, predsednica strokovne komisije, zaradi konfliktov interesov razrešena in na njeno mesto imenovana F.F. (glej sklep o razrešitvi E.E. z dne 26. 5. 2008). Konflikt interesov ni sporen. Če je obstajal konflikt interesov za opravljanje funkcije predsednika strokovne komisije, potem je iz enakih razlogov obstajal konflikt interesov za opravljanje funkcije članice strokovne komisije, ker je predsednica zgolj prva med enakimi. S spremembo sklepa o imenovanju strokovne komisije z dne 23. 6. 2009, je razrešena članstva v strokovni komisiji G.G., njena razrešitev pa ni nadomeščena. S spremembo sklepa o imenovanju z dne 13. 4. 2010 (kar je za ta postopek irelevantno), je namesto H.H. imenovana I.I., vendar ne zaradi strokovnih razlogov. Ker se sklep o imenovanju strokovne komisije glede njenega šestčlanskega števila nikdar ni spremenil, se razume, da komisija šteje pet članov in predsednico. Prvič komisija nastopa kot posvetovalno telo ministrice, ki je pri svojem delu samostojna, kar se razume, da nihče ne sme vplivati na odločitve strokovne komisije, kar je podobno položaju, ki ga imajo izvedenci v upravnem postopku. Po drugi strani pa komisija vodi postopek javnega razpisa in pripravlja predlog ministrici za odobritev projektov v sofinanciranje, kar pomeni, da je ministrica vezana na uradne predloge strokovne komisije. Če komisija predlaga sofinanciranje nekega projekta, ministrica nima pravne podlage, da zavrne tak predlog strokovne komisije, ali obratno, razen v primeru kršitve zakona. Zgolj v tem se razlikuje položaj izvedenca v upravnem postopku od položaja strokovne komisije v postopku delitve sredstev Evropskega socialnega sklada. Iz zapisnikov 4. seje, na kateri so sprejete odločitve, katere projekte se sprejme v sofinanciranje, in katere se zavrne, so sodelovale zgolj tri članice, med katerimi je tudi E.E., ki zaradi konflikta interesov ne bi smela sodelovati. Prijavo tožeče stranke so ocenjevali zgolj trije člani strokovne komisije, kar pomeni nezadostno število. Vsem članom strokovne komisije mora biti omogočeno, da pregledujejo vsako zadevo, torej vseh pet članov strokovne komisije, ker šestega pač ministrica ni imenovala. V konkretnem primeru postopanje strokovne komisije ni bilo v skladu z določbami PPIPRS in ZUP. Oba zapisnika (3. in 4. seje) je pregledovala in popravljala vodja sektorja J.J., ki na seji sploh ni bila prisotna. Ker tožeči stranki ni bil dopusten vpogled v izvirnike zapisnikov strokovne komisije, tožeča stranka izraža bojazen, da zapisniki v izvirniku niso enaki kopiji, s katero razpolaga. Po določbah PPIPRS in Pravilnika, zapisnik podpiše oseba, ki ga je pisala in člani strokovne komisije, ne pa oseba, ki je zapisnik pregledovala in dopolnjevala. Kdaj je seja prekinjena in kdaj nadaljevana, to iz zapisnika ni razvidno. Okoliščina, da so zapisnik overili 9. 7. 2010 dve članici, ena pa 2. 7. 2010, ga utrjuje v prepričanju, da strokovna komisija ni opravljala naloge na način, kot to predpisuje PPIPRS in določbe Pravilnika ter sklep o imenovanju strokovne komisije. Seja strokovne komisije je procesno dejanje, ki mora biti opravljeno z najvišjo stopnjo skrbnosti, v zapisniku pa morajo biti navedene ne le ugotovitve, temveč tudi izjave posameznega člana strokovne komisije, o pravnem in dejanskem stanju posamezne vloge, ki je bila obravnavana na tej seji, kar v konkretnem primeru ne samo, da ni izkazano, temveč dejansko ni bilo opravljeno. Zapisnik mora biti sestavljen pravilno in čitljivo; v njem se ne sme nič izbrisati (77. člen ZUP), tudi tistega ne, kar bi bila očitna pomota. Tožeča stranka domneva, da je bilo pregledovanje in dopolnjevanje zapisnika s strani gospe J.J. v škodo tožeče stranke, druge prijave pa favorizirane. Ravno zato je zapisnik strokovne komisije tisti dokument, iz katerega mora biti razvidna povsem avtentična izjava (ocena) vsakega člana strokovne komisije o posamezni vlogi in skupni sklepni del, način odločanja in morebitne opombe ali ločena mnenja. Iz zapisnika mora biti razvidno, kako je posamezni član strokovne komisije (glede na dosežene ocene) glasoval o posamezni vlogi in s kakšno večino je bil posamezni sklep sprejet. V obravnavani zadevi gre za dodeljevanje javnih sredstev iz Evropskega socialnega sklada v znesku 1.359.999,99 EUR in državnega proračuna Republike Slovenije v znesku 240.000,00 EUR, ki so namenjena za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letu 2010 – 2011, v okviru operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 – 2013. Ranljive družbene skupine po kriterijih Evropskega socialnega sklada in javnega razpisa so pripadniki italijanske (2.258) in madžarske (6.243) narodne skupnosti, romske skupnosti (3.834), različnih manjšinskih etničnih skupin in priseljencev ter invalidov na področju kulture. Različne manjšinske etnične skupine v smislu Evropskega socialnega sklada in obravnavanega javnega razpisa so Srbi (38.964), Hrvati (35.642), Bošnjaki oziroma Muslimani (32.009), Albanci (6.186), Makedonci (3.972), Črnogorci (2.667) in priseljenci, med katerimi so Arabci, Afričani in drugi, ki jih je vseh skupaj nekaj tisoč v Sloveniji. Strokovna komisija bi morala pri ocenjevanju uporabiti merila iz javnega razpisa (merila 8.2), ker je zapisano „Ocenjevalci strokovne komisije bodo pri posameznem specifičnem merilu za ocenjevanje vlog opredeljevali v okviru naslednje ocenjevalne lestvice“, ki je lahko: 0, 1, 3 ali 5 točk, ne pa na podlagi nekega povprečja, ki nima opore v javnem razpisu (ker so dodeljene tudi 2 in 4 točke), kar je odvisno od stopnje diskriminacije. Ni se mogoče izogniti vtisu, da so strokovno komisijo pri pripravi predloga delitve razpisanih sredstev vodila neka druga merila in ne tista iz javnega razpisa. S takšno delitvijo sredstev so nekateri prijavitelji prejeli denarna sredstva v nasprotju z javnim razpisom, nekateri upravičeni prijavitelji ranljivih skupin, med katerimi tudi tožeča stranka, pa so bili neupravičeno zavrnjeni. Ministrica je izdala sklep na podlagi predloga strokovne komisije, ki je bil pripravljen na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenih meril ter v pomanjkljivo izvedenem postopku, v katerem so bile storjene take nepravilnosti, ki so vplivale, ali so lahko vplivale na ne/pravilnost odločitve. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in odločanje z napotilom, da projekt mora ocenjevati druga nevtralna strokovna komisija, in sicer skladno z merili iz javnega razpisa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožečo stranko obravnavala skladno s 15. točko besedila javnega razpisa za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpore njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2010 – 2011, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 29/2010. Tožena stranka poudarja, da se pri izvajanju instrumentov javnega razpisa v okviru izvajanja evropske kohezijske politike na Ministrstvu za kulturo RS, kamor sodijo tudi postopki izbora na javnih razpisih v okviru Evropskega socialnega sklada (v nadaljevanju: ESS), ravna po Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju: PPIPRS). Drugi odstavek 2. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 – 2013 (Uradni list RS, št. 17/09, 40/09) namreč jasno določa, da se za upravljanje in nadzor sredstev evropske kohezijske politike uporabljajo zakon, ki ureja javne finance in predpisi, ki urejajo izvrševanje proračuna. V 1. odstavku 11. člena Uredba napotuje na uporabo določb PPIPRS pri izvajanju instrumenta javni razpis za izbor operacij. PPIPRS v prvem odstavku 231. člena določa, da lahko vlagatelj v 8 dneh od prejema sklepa, ki ga je izdal organ v sestavi ministrstva, vloži na ministrstvo pritožbo zoper sklep. PPIPRS še vedno velja (do danes ni bil izpodbit oziroma izpodbijan kot nezakonit), še ena stopnja preverjanja več pred postopkom na sodišču pa pomeni le dodatno jamstvo za pravilnost postopka in odločitev, ne pa bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na odločitev. Glede nelegitimne sestave strokovne komisije tožena stranka odgovarja, da Upravno sodišče v postopku opr. št. I U 1042/2010-18 in v postopku opr. št. 1622/2009 takih kršitev, kot trdi tožnik, ni ugotovilo. Strokovna komisija je bila imenovana 6. 9. 2007 s sklepom. Ni res, da bi člani strokovne komisije morali svojo strokovnost izkazovati z ustreznim potrdilom, certifikatom ali drugo javno listino, saj tretji odstavek 218. člena PPIPRS kot edina pogoja določa, da morajo imeti predsednik in člani komisije ustrezno strokovno izobrazbo in izkušnje s področja, za katerega se dodeljujejo sredstva, ki omogočajo strokovno presojo vlog. Formalna potrdila oziroma certifikati niso potrebni. Imajo pa vsi člani ustrezno strokovno izobrazbo in reference, da so lahko del strokovne komisije za področje Evropskega socialnega sklada. Res je, da je E.E. preventivno odstopila kot predsednica strokovne komisije 9. 5. 2010 v skladu s telefonskim pogovorom s strokovno službo Ministrstva za kulturo v zvezi z možnostjo kolizije interesov, zaradi funkcije predsednice strokovne komisije za PU Kultura v podporo socialni vključenosti ob hkratnem imenovanju v Nadzorni odbor za izvajanje Operativnega programa za človeške vire (NO OP RČV) 2007 – 2013. Izkazalo se je, da članstvo v Nadzornem odboru za izvajanje Operativnega programa za človeške vire ne pomeni konflikta interesov. Strokovna komisija za področje Evropskega socialnega sklada (navedbe tožbe v III./5) je bila imenovana na podlagi PPIPRS in nima funkcije posvetovalnega telesa, kot je to določeno v ZUJIK. V skladu z določbami PIPRS strokovna komisija opravi strokovni pregled vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril. Na podlagi ocene vlog strokovna komisija pripravi predlog prejemnikov sredstev, ki ga predloži predstojniku organa. Res je, da je bila strokovna komisija prvotno sestavljena iz šestih članov, vendar je bila pozneje sestava spremenjena, tako da jo je v fazi ocenjevanja vloge tožeče stranke sestavljalo le pet članov, kar je še vedno v skladu z določili PPIPRS. Strokovna komisija je vse formalno popolne vloge ocenila in pripravila ocenjevalne liste z utemeljitvijo ocene. Po obravnavi ocenjenih vlog na seji so člani strokovne komisije pripravili skupen predlog prejemnikov sredstev. PPIPRS v drugem odstavku 218. člena določa, da komisijo sestavljajo predsednik in najmanj dva člana komisije. Iz zapisnika 3. seje komisije izhaja, da so bili na seji predsednica in trije od sicer skupno petih članov komisije, iz zapisnika 4. seje komisije pa, da so bile prisotne predsednica in dve članici komisije. Pravilnik ne vsebuje določb, ki bi narekovale, da morajo na seji komisije sodelovati vsi člani, s prisotnostjo vsaj treh pa je po mnenju upravnega organa zadoščeno tudi zapovedanim določbam o sestavi komisije. Iz prvega odstavka 74. člena ZUP jasno izhaja, da je zapisnik po določbah ZUP-a namenjen predvsem ustni obravnavi, ustnim izjavam strank ali drugih oseb in zapisu drugih pomembnejših dejanj v postopku (zapisnik naj bi bil torej namenjen predvsem procesnim dejanjem, pri katerih sodelujejo stranke v postopku, njegov smisel pa naj bi bil prav zaščita pravic strank), seja strokovne komisije pa ni takšne narave, temveč je veliko bližje uradnim opažanjem oziroma okoliščinam, ki se tičejo samo notranjega dela organa, kakor je to navedeno v drugem odstavku 74. člena ZUP. Seja strokovne komisije ni procesno dejanje, ki bi zahtevalo sinhrono in simultano zapisovanje. Zapisnike so overovili vsi prisotni člani strokovne komisije, kar je nedvoumen dokaz, da so se vsi prisotni strinjali z zapisanimi sklepi. Iz zapisnika Inšpektorata za javno upravo o 17. 11. 2010 opravljenem inšpekcijskem nadzoru izhaja, da upravni inšpektor ni ugotovil bistvenih kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost odločitve. Strokovna komisija je vlogo obravnavala in ugotovila, da projekt „B.“ ne izpolnjuje 4. splošnega merila za izbor, saj iz vloge prispevek k trajnosti projekta ni razviden. Projekt mora namreč s svojo zasnovo in napovedanimi rezultati izkazovati izvedljivost (s primernostjo projektne skupine in referencami prijavitelja ter trajnost projekta, kamor uvrščajo trajnost zaposlitve, možnost za (samo)zaposlitev usposobljenih posameznikov, prikaz predvidenih alternativnih virov financiranja dejavnosti po zaključku projekta ipd.). Omenjeni projekt ni izpolnjeval opisanega 4. splošnega merila, zato je bil v skladu z 8.1 točko besedila javnega razpisa izločen iz nadaljnjega ocenjevanja. V vlogi navedene dejavnosti niso upravičene za sofinanciranje, saj prijavitelj za sofinanciranje ni prijavil aktivnosti usposabljanja in zaposlovanja, ki so opredeljene v besedilu javnega razpisa, kar navaja tudi strokovna komisija v svoji obrazložitvi. Cilji projektov morajo biti naravnani k zadovoljevanju potreb pripadnikov ranljivih skupin. Evropski socialni sklad je namreč instrument delovne politike, ki podpira projekte v korist programov zaposlovanja, usposabljanja in socialnega vključevanja za pripadnike ciljnih skupin in ni namenjen financiranju delovanja organizacij, ki so upravičeni prijavitelji na javne razpise. Iz navedenega je razvidno, da so bili na javnem razpisu za sofinanciranje izbrani projekti, ki naj bi pripomogli k dvigu zaposljivosti ranljivih skupin in ne delovanje prijaviteljev, kar je v skladu z določili javnega razpisa. Strokovna komisija je pri obravnavi vloge prijavitelja Kulturno društvo A. najprej ocenila splošna merila. Ker projekt ni izpolnjeval splošnih meril, pri ocenjevanju vloge tožnika specifična merila za ocenjevanje niso bila uporabljena, tako da je tožnikova navedba uporabe stopnje diskriminacije neutemeljena in nesmiselna.

V pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na zapisnik Inšpektorata za javno upravo o opravljenem inšpekcijskem pregledu št. 0610-331/2010-5 z dne 17. 11. 2010, v katerem so ugotovljene ne samo nepravilnosti, na katere je opozorila tožba, temveč še nekatere druge nepravilnosti, čeprav se je inšpektor ukvarjal zgolj z nepravilnostmi, ki so bile omenjene v prijavi KUD K. Z ugotovitvami Inšpektorata za javno upravo so dokazane bistvene kršitve pravil postopka, ki so same po sebi zadosten razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je v dosedanjih postopkih imela glede sestave strokovne komisije različna stališča. V odgovoru zavzame stališče, da je strokovna komisija sestavljena iz štirih članov in predsednice, pri čemer ne predloži nikakršnega dokaza, s katerim bi bilo dokazano, da je strokovna komisija sestavljena iz petih članov. S sklepom z dne 23. 6. 2009 je zgolj črtana G.G., ker je odstopila iz zdravstvenih razlogov, vendar to ne pomeni, da se je zmanjšalo število članov strokovne komisije, pač pa, da komisija odloča z enim članom manj. Glede na dejstvo, da ima strokovna komisija po sklepu šest članov, je za njene veljavne odločitve potrebno več kot polovica članov, torej več kot tri člani strokovne komisije. Ker so na 4. seji sodelovali zgolj trije člani, je bila strokovna komisija nesklepčna, njene odločitve pa nezakonite. Glede na določbo 218. člena PPIPRS morajo člani imeti ustrezno strokovno izobrazbo, ki jo je mogoče dokazati zgolj z listinskimi dokazi. Zapisniki 3. in 4. seje strokovne komisije, njene odločitve in način sprejemanja potrjujejo, da je ob strokovni komisiji, nestrokovno opravljala svoje delo tudi strokovna služba, ki ni preprečila take nestrokovnosti.

Tožena stranka odgovarja, da je sodišče v dveh sodbah (opr. št. U 225/2008/14 in opr. št. I U 539/2010-17) ugotovilo, da so bili postopki izbora na javnih razpisih v okviru ESS na Ministrstvu za kulturo RS izpeljani v skladu z veljavno zakonodajo. Poleg navedenih postopkovnih predpisov je pri odločitvi tožena stranka spoštovala tudi evropsko zakonodajo s področja dodeljevanja sredstev Evropskega socialnega sklada, predvsem pa Uredbo Sveta (ES) št. 1083/2006, Uredbo komisije (ES) št. 1828/2006, Uredbo (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbo 1081/206 Evropskega parlamenta in Sveta. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 17. 11. 2010 (v nadaljevanju zapisnik) je razvidno, da upravni inšpektor ministru za finance odreja, da v skladu z določili Zakona o državni upravi in pristojnostmi, ki jih kot resorni minister ima, začne postopek za spremembo zakona in podzakonskega predpisa tako, da v skladu z Ustavo RS v Zakonu o javnih financah ne bo več pravne podlage za urejanje upravnega postopka s podzakonskimi akti. Ministrstvo za kulturo bo lahko šele z začetkom veljave spremembe omenjenega zakona in podzakonskega predpisa postopke vodilo na način, kot odreja upravni inšpektor v zapisniku. Iz zapisnika Inšpektorata za javno upravo 17. 11. 2010 o opravljenem inšpekcijskem nadzoru jasno izhaja, da upravni inšpektor ni ugotovil bistvenih kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost odločitve. Če bi jih, bi bila med ukrepi. Res je, da je bila strokovna komisija prvotno sestavljena iz šestih članov, vendar je bila pozneje sestava spremenjena (z odstopom G.G. zmanjšana), tako da jo je v fazi ocenjevanja vloge tožeče stranke sestavljalo le pet članov, kar je še vedno v skladu z določili PPIPRS. Obtožbe tožeče stranke o nestrokovnosti strokovne komisije in verjetnosti vpliva strokovne službe na ocenjevanje tožena stranka zavrača kot pavšalno izrečene, saj niso podprte s konkretnimi dokazi.

Tožba ni utemeljena.

Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno-sodno prakso, temeljne principe in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Tako je na primer v sodbi v zadevi U 693/2003-14 z dne 28. 12. 2005 izpeljalo naslednja stališča, ki so relevantna tudi v obravnavani zadevi: Upravno sodišče je v zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, že razvilo sodno prakso, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta (sodba v zadevi U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005). V temelju je ta način presoje omenjenih (upravnih) odločitev uporabljiv tudi za presojo odločitve o sofinanciranju programov v kulturi, ne glede na to, ali gre za zasebno ali javno-pravno dejavnost. To pomeni, da mora (upravno) odločanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS), da ponudniki konkurirajo za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem ponudnikove svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-politična, ali pa ima upravna odločitev kulturno-politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo - 2. odstavek 3. člena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev s strani posameznih ponudb je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).

V predmetni zadevi gre za javni razpis projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada, zato so zgoraj postavljeni temeljni principi za presojo zakonitosti izpodbijanega akta relevantni tudi v tem primeru. Specifičnosti konkretnega primera pa so naslednje.

Na podlagi določila 102.a člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) se določbe tega zakona o javnem razpisu ne uporabljajo za izbor projektov, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti. Predmetni razpis se nanaša na sredstva iz kohezijske politike EU, zato obstaja zakonita podlaga za uporabo Uredbe o izvajanju postopkov pri uporabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007- 2013, Uredba/2009, Uradni list RS, št. 17/2009).

Tožnik v tožbi nima ugovorov zoper zakonitost razpisa, razpisnih pogojev, sestavnih delov razpisne dokumentacije ali kakršnih koli materialno-pravnih ugovorov glede pravne podlage za izbirne kriterije in merila, ki jih je uporabila tožena stranka v izpodbijani odločitvi v povezavi z Uredbo o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike (Uredba/2009, Uradni list RS, št. 17/09), Uredbo Sveta (ES) št. 1083/2006 (Uredba/EU, Uradni list RS. št. L 210, 31. 7. 2006) ali v povezavi s kakšno drugo materialno-pravno podlago za izpodbijano odločitev.

Tudi ugovor neenakega obravnavanja z elementi diskriminacije je postavljen tako na splošno oziroma pavšalno, brez navedbe razloga za diskriminatorno obravnavo ter izkazane domneve o diskriminatorni obravnavi, da sodišče tega ugovora ni moglo presojati po vsebini drugače kot v tem smislu, da tožnik ni izkazal domneve, da je bil v postopku izbire diskriminiran. Sklicevanje tožnika na „vtis“, da je šlo za diskriminacijo, ni dovolj za vzpostavitev domneve o diskriminaciji. Njegovi ugovori glede sestave komisije in vodenja zapisnika namreč niso taki, da bi lahko tožnik z njimi uspešno utemeljili nezakonitost odločbe. Delo komisije in vodenje zapisnika ni urejeno po ZUJIK, saj gre v konkretni zadevi za sredstva iz kohezijske politike EU. Pristojnosti in naloge komisije so zato urejene v PPIPRS in v Uredbi/2009. Po PPIPRS pa mora imeti komisija predsednika in najmanj dva člana (2. odstavek 218. člena PPIPRS). V konkretni zadevi so bili na 3. seji prisotni štirje člani s predsednico vred, pri čemer so vidni podpisi članov komisije na zapisniku z dne 11. 6. 2010; na 4. seji pa so bili prisotni trije člani s predsednico vred, pri čemer so podpisi članov komisije na zapisniku razvidni (zapisnik z dne 21. 6. 2010) in tudi tožnik v tožbi pravi, da so sodelovali trije člani komisije pri ocenjevanju vloge. Dejstvo, da je na 3. seji sodelovala tudi E.E., ki naj bi bila izločena, ne more biti taka napaka v postopku ocenjevanja vlog s strani komisije, ki bi lahko vplivala na zakonitost, kajti 3. seji je sledila 4. seja, na kateri omenjene članice ni bilo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je sestava komisije večkrat spremenila zaradi različnih razlogov, vendar je bistveno, da je predmetna komisija ves čas delovala vsaj v sestavi treh članov, kot to določa PPIPRS. Tožnik ni uspel izkazati, da strokovne kvalifikacije članov komisije niso takšne, da vzbujajo očiten dvom, da bi komisija lahko strokovno presodila vloge (3. odstavek 218. člena PPIPRS) in ni navedel nobenega argumenta, zakaj konkretne kvalifikacije določenih članov komisije niso zadostne. Tožnik nima prav v tožbi, ko navaja, da bi iz sklepa o imenovanju članov morale izhajati ustrezne strokovne kvalifikacije članov komisije. Zakonite podlage za to v predpisih ni. Poleg tega sodišče pripominja, da komisija zagotavlja le podporo pri odločanju predstojniku organa, kajti predstojnikova odločitev mora biti obrazložena (1. odstavek 226. člena in 227. člen PPIPRS; 3.. 4., 5. in 6. odstavek 14. člena Uredbe/2009 ter 8. odstavek 14. člena Uredbe/2009) in tudi procesne garancije vodenja zapisnika niso absolutne (1. odstavek 225. člena PPIPRS), ampak bi moral tožnik izkazati, da je prišlo do takšnih napak pri vodenju ocenjevanja vlog, da je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Položaja članov komisije po PPIPRS ni mogoče primerjati s procesnimi garancijami, ki se zahtevajo od izvedencev po ZUP, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Izpodbijana odločitev je obrazložena v zadostni meri in z dovolj logično postavljenimi razlogi, zakaj tožnikova prijava ne izpolnjuje enega od štirih splošnih meril. Ta obrazložitev ni očitno nerazumna, zato sodišče ne vidi podlage za ugotovitev nezakonitosti odločanja. V tem delu sodišče sledi utemeljiti izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Kar zadeva tožnikov ugovor ustavno-pravne narave o dvostopenjskem odločanju v upravnem postopku na podlagi PPIPRS, sodišče pripominja, da je glede tega že zavzelo pravno stališče v številnih upravnih sporih, med drugim v U 2159/2003 in U 2158/2003, kjer je tudi šlo za uporabo ZJF in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna. Sodišče je zavzelo stališče, da določilo 2. odstavka 230. člena ZUP pravi, da je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. S specialnim zakonom pa ni določeno, da je v zadevah sofinanciranja izgradnje objektov obvezne gospodarske javne infrastrukture dovoljena pritožba in enako velja tudi za odločanje o sofinanciranju v predmetni zadevi. S podzakonskim predpisom pa pravna sredstva zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v navedenih zadevah ne morejo biti določena (87. člen Ustave v zvezi z 22. členom Ustave), kar pomeni, da je sodišče glede relevantne vsebine podzakonskega predpisa uporabilo institut exceptio illegalis; ta institut ima pravno podlago v določilu 125. člena Ustave, ki pravi, da je sodnik vezan na ustavo in zakon (sodbe Upravnega sodišča v zadevah: U 2159/2003 z dne 8. 12. 2004, U 2158/2003 z dne 8. 12. 2004, U 2160/2003 z dne 6. 10. 2004; U 2161/2003 z dne 20. 10. 2004, U 2163/2003 z dne 20. 10. 2004). Dejstvo, da je upravni organ v predmetni zadevi odločal v dvostopenjskem postopku namesto v enostopenjskem postopku, pa ne pomeni nesorazmernega posega v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj je njegove pritožbene ugovore obravnavalo sodišče v upravnem sporu, niti tožnik ne zatrjuje, da bi bilo zaradi dvostopenjskega odločanja poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Obravnavana procesna napaka torej ni takšna, da bi v konkretnem primeru lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1 in 3. odstavek 27. člena ZUS-1).

Ob uporabi PIPRS je sodišče uporabilo institut exceptio illegalis tudi v zvezi z določbo 2. odstavka 226. člen PIPRS, po katerem se samo v primeru, da so pogoji za dodelitev sredstev določeni z zakonom, o izboru prejemnika sredstev izda posamični upravni akt po ZUP.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).