15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 115/2003 z dne 23. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1528/2002 z dne 9. 10. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 496/99 z dne 16. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v avtorskopravnem sporu zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (dediča tožeče stranke) za sklenitev aneksa k založniški pogodbi, za plačilo razlike avtorskega honorarja in za plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni. Sodišča so odločila na podlagi ugotovitev, da tožnik ni izkazal očitnega nesorazmerja med dobičkom tožene stranke in avtorskim honorarjem kot ene od predpostavk za uporabo klavzule o uspešnici, da je že veljavna založniška pogodba predpostavljala ponatise in da je pokojni avtor z ustnim dogovorom na založnika prenesel pravico prevajanja svojega avtorskega dela.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice, ker naj bi založnik njegovo avtorsko delo, revijo "1001 nasvet za vsakdanjo rabo", brez avtorjevega soglasja objavil v srbohrvaškem jeziku v nakladi 60.000 izvodov. Navaja, da v založniški pogodbi ni navedeno, da avtor na založnika prenaša pravico prevoda in objave dela v srbohrvaškem jeziku. Ne strinja se z dokazno oceno sodišč oziroma z ugotovljenim dejanskim stanjem, da je bil pokojni avtor s prevodom in objavo avtorskega dela v srbohrvaškem jeziku seznanjen pred podpisom pogodbe in da je s tem soglašal. Meni, da o obstoju ustnega dogovora med avtorjem in založnikom ni mogoče sklepati samo na podlagi zaslišanja ene pogodbene stranke in da tako pomembne ugotovitve niso možne brez zaslišanja avtorja. Opozarja, da je založniško pogodbo sestavila tožena stranka in da bi vanjo, če je soglasje glede prenosa pravice prevoda v srbohrvaški jezik res obstajalo, to lahko vključila, ter dodaja, da se pogodbenih določil ne sme tolmačiti v korist močnejše pogodbene stranke. Sklicuje se na 66. člen Zakona o avtorski pravici (Uradni list SFRJ, št. 19/78 in nasl. – v nadaljevanju ZAP), po katerem se, če ni v založniški pogodbi drugače določeno, šteje, da je avtor s pogodbo prenesel na založnika pravico objave le ene bibliografske izdaje oziroma pravice le ene razmnožitve, in se sklicuje na stališča v sodni praksi, po kateri izdaja istega dela v dveh jezikih pomeni dve izdaji in ima avtor pravico do vsakega avtorskega honorarja posebej. Objava besedila v srbohrvaškem jeziku brez soglasja avtorja po mnenju pritožnika pomeni kršitev moralne in materialne avtorske pravice in s tem kršitev 60. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik ustavno pritožbo vlaga samo zoper tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek zaradi kršitve avtorske pravice, zato je tudi Ustavno sodišče sodbo preizkusilo samo v tem delu. Pritožnik z večino navedb izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč glede obstoja ustnega dogovora med avtorjem in založnikom o prevodu in objavi avtorskega dela v srbohrvaškem jeziku in z razlago določb ZAP. Vendar ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne posegajo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik kršitev 60. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je založnik kršil moralne in materialne avtorske pravice avtorja, ker je avtorsko delo brez njegovega soglasja objavil v srbohrvaškem jeziku. Že sodišče prve stopnje se je pri presoji omejilo le na zatrjevano kršitev materialne avtorske pravice z obrazložitvijo, da iz tožbenih navedb povsem jasno izhaja, da pritožnik zahteva le povračilo premoženjske škode, ki naj bi pokojnemu avtorju nastala z objavo njegovega avtorskega dela v srbohrvaškem jeziku. Pritožnik temu ni nasprotoval ne v pravnih sredstvih pred rednimi sodišči ne v ustavni pritožbi, zato je tudi Ustavno sodišče zatrjevano kršitev 60. člena Ustave preizkusilo v tem obsegu.

5.Za kršitev te ustavne pravice, ki zagotavlja varstvo avtorske in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti, bi šlo, če bi sodišča zakon uporabila tako, da bi mu dala vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Za kršitev materialne avtorske pravice bi šlo bodisi, če bi založnik brez avtorjevega soglasja izkoriščal avtorsko delo, bodisi če bi to storil z avtorjevim soglasjem, vendar brez plačila avtorskega honorarja. V obravnavanem primeru je sodišče avtorjev odškodninski zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je pokojni avtor pravico prevoda in objave avtorskega dela na založnika prenesel z ustnim dogovorom in da v takšnih primerih tudi v avtorskem pravu pride v poštev konvalidacija. Kot je bilo že pojasnjeno, Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more posegati ne v dejanske ugotovitve sodišč ne v uporabo prava glede presoje veljavnosti ustnega dogovora v zvezi s pisno pogodbo. Da za srbohrvaško izdajo revije ne bi prejel avtorskega honorarja, pa pritožnik ne zatrjuje. Nasprotno, v reviziji celo sam povzema ugotovitve izvedenca, da je za skupno 170.000 slovenskih in srbohrvaških izvodov prejel avtorski honorar 204.000 takratnih dinarjev.

6.Z navedbama, da je sodišče o obstoju ustnega dogovora med avtorjem in založnikom sklepalo samo na podlagi zaslišanja ene pogodbene stranke in da tako pomembne ugotovitve niso možne brez zaslišanja avtorja, pritožnik po vsebini zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ki od sodišča med drugim zahteva, da vodi postopek tako, da je zadoščeno zahtevi po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. Vendar očitek ni utemeljen. O obstoju ustnega dogovora sodišče ni sklepalo samo na podlagi zaslišanja priče, ki je kot predstavnik založnika sodeloval pri dogovorih z avtorjem, temveč tudi na podlagi založniške pogodbe in korespondence med strankama pred in po sklenitvi pogodbe. Zaslišanje avtorja pa glede na dejstvo, da je med postopkom umrl, tudi ni bilo mogoče.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger