Jedro

Dokaza, na katera se tožnica sklicuje v svojem predlogu za obnovo postopka, nista razloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Za sklep o zavrženju tožbe je tožnica vedela že v prvotnem postopku, sklep o zavrnjeni zahtevi za preiskavo pa v času prvotnega sojenja še ni obstajal. Takšni razlogi pa niso dovoljeni razlogi za obnovo postopka, zato predlog za obnovo postopka ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožnice za obnovo postopka zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnica sama in po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo postopka dovoli oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. V predlogu za obnovo postopka z dne 18. 2. 2011 je navedla, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru kazensko ovadbo tožene stranke z dne 11. 6. 2009 in PU A. z dne 13. 10. 2009 zavrglo, v dopolnitvi z dne 7. 1. 2013 pa še, da sta Okrožno in Višje sodišče v Kopru zavrnila zahtevo za preiskavo, ki jo je vložila tožena stranka. Tožnica je zaradi navedenih novih dejstev predlagala obnovo postopka, saj je bila prepričana, da bi bila na podlagi teh dejstev zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva uporabljena v prejšnjem postopku. V konkretnem primeru tožnica ni storila kršitve, ki naj bi imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 244. členu KZ, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno in vrhovno sodišče. Ker v danem primeru vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja po 244. členu KZ niso bili podani, je Okrožno državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo. Dejanje, ki je bilo očitano tožnici, torej že v času storitve ni imelo vseh znakov kaznivega dejanja. Navedeno dejstvo in dokaz sta obstajala pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Dejanje, ki je bilo tožnici očitano, že v času storitve ni imelo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja, niti samovoljnosti. Dejstvo, da sta bili ostali dve sodni odločbi izdani kasneje v danem primeru, ni pomembno. Tožnica v pritožbi še dodaja, da bi v obnovitvenem postopku lahko dokazala krivo pričanje prič in da je B. d.d. poneveril poslovne listine. Edini namen tožene stranke je bil, da ne poplača terjatev in odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi sledila. Pooblaščenka tožnice priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne ZPP ne sodna praksa sklepa o zavrženju kazenske ovadbe oziroma ustavitvi preiskave ne štejeta za obnovitveni razlog. Tožena stranka pa zgolj iz previdnosti prereka vse navedbe tožnice kot prepozne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer izpodbija celoten sklep, vendar je očitno, da tožnica ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje tistega dela sklepa, ki se nanaša na odločitev, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožnica izpodbija le tisti del sklepa, s katerim je bilo odločeno, da se predlog za obnovo postopka zavrže in da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, ni storilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila 18. 2. 2011 pravočasen, zavrglo pa ga je zato, ker je ugotovilo, da je predlog nedovoljen. Tožnica je predlagala obnovo postopka v tem individualnem delovnem sporu na podlagi 10. točke 394. člena ZPP. Zatrjevala je, da je Okrožno državno tožilstvo 28. 9. 2010 zavrglo ovadbo zoper njo in da je bila zavrnjena zahteva za preiskavo (dne 18. 7. 2012). Z navedenim je zvedela za nova dejstva oziroma pridobila nov dokaz, na podlagi katerega bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku pred delovnim sodiščem.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokaza, na katera se tožnica sklicuje v svojem predlogu za obnovo postopka, tako nista razloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Za sklep o zavrženju tožbe je tožnica vedela že v prvotnem postopku, sklep o zavrnjeni zahtevi za preiskavo pa v času prvotnega sojenja še ni obstajal. Takšni razlogi pa niso dovoljeni razlogi za obnovo postopka, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo. Nebistvene so pritožbene navedbe tožnice, saj po svoji vsebini ne predstavljajo obnovitvenih razlogov.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).