Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi je šlo za konkreten denar, položen na fiduciarni račun toženke (kot nepremičninske posrednice), zaradi česar ni mogoče govoriti o generični naravi denarja. Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari (drugi odstavek 729. člena OZ), tako vrstne kot individualne določene, kar pomeni, da ni nikakršne ovire, da se v hrambo ne izroči denar. Ker na stvareh, ki so dane v hrambo, ni mogoče izvrševati pridržne pravice (262. člen OZ), so pritožbeni očitki o upravičenosti zadržanja (kakor tudi poplačila iz) are nepravilni.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo znesek 26.016,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2013 dalje, v roku 15 dni (I. točka izreka) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 2.479,48 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala vračilo are v višini 25.200,00 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti (ki znašajo 2.195,85 EUR), skupaj torej plačilo 27.395,85 EUR. Zahtevek za vračilo are je utemeljevala na podlagi predpogodbe in na fiduciarni cesiji, medtem ko je toženka (nepremičninska posrednica) ugovarjala, da je pasivno legitimirana le prodajalka, da je iz are že poplačala stroške v višini 1.105,00 EUR ter da znesek are upravičeno zadržuje, ker ni prejela plačila dodatnih stroškov pri posredovanju v višini 15.533,33 EUR.(1)
6. Relevantno dejansko stanje: - toženka je kot nepremičninska posrednica (prodajalke) od kupcev prejela za prodajalko aro v višini 25.200,00 EUR na fiduciarni račun;(2) - prodajalka je s kupcema sklenila predpogodbo (toženka ni podpisnica), v kateri je bilo določeno, da mora toženka (posrednica) po pozivu, če ne bo sklenitve pogodbe, aro vrniti kupcema (člen 11. predpogodbe); - tožnica je (skupaj s soprevzemnico) s prodajalko sklenila fiduciarno cesijo, po kateri lahko kot solidarna upnica terja vse terjatve prodajalke zoper toženko (posrednico), o čemer je bila toženka obveščena (priloga A2 in A3); - toženka je bila večkrat pozvana, vendar zneska are ni vrnila; - po predpogodbi je smela prodajalka toženko pooblastiti za določena plačila v breme are. Tako je bilo v predpogodbi določeno, da bo toženka (posrednik) z zneskom are v imenu prodajalke plačala stroške parcelacije, sestave predloga zaznambe in njenega vpisa v zemljiško knjigo, notarske overitve podpisov, davka na promet nepremičnin in stroške posredovanja (člen 4. predpogodbe); - prodajalka je toženko pooblastila za pridobitev listin za prodajo nepremičnin, vložitev zemljiškoknjižnega predloga za zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice in za izvedbo postopka pred upravno enoto za prodajo gozda. Toženka je zemljiškoknjižni predlog vložila, opravljena je bila tudi parcelacija; - nesporni del stroškov toženke predstavljajo stroški v zvezi s parcelacijo v znesku 1.080,00 EUR ter stroški sodne takse vpisa v zemljiško knjigo v višini 25,00 EUR, kar si je toženka že poplačala iz are; - prodajalka je s toženko sklenila pogodbo, v kateri so bile dogovorjene dodatne storitve, ki niso zajete (v splošnih pogojih posrednika) v storitvi posredovanja in se obračunajo po veljavnem ceniku ter zapadejo v plačilu ob opravi storitve; - prodajalka ni potrdila dokončnega obračuna toženke.
7. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je zahtevek na vračilo are v višini 26.016,50 EUR utemeljen na podlagi fiduciarne cesije. Zmotno je stališče pritožbe, da prodajalka nima terjatve (na vračilo are) do toženke. Tožnica je utemeljeno uveljavljala odstopljeno terjatev prodajalke zoper toženko, saj ni bilo sporno, da je bila ara položena na fiduciarni račun nepremičninske posrednice (toženke) za prodajalko. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila toženki ara izročena v hrambo, pravilen. Toženka ni bila prejemnica are, temveč je bila prejemnica prodajalka, medtem ko je toženka aro zanjo le hranila. Pritožnica ne more uspeti s ponavljanjem navedb, da v konkretnem primeru ni šlo za hrambo, ker je denar generična stvar. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je šlo v obravnavani zadevi za konkreten denar, položen na fiduciarni račun toženke (kot nepremičninske posrednice), zaradi česar ni mogoče govoriti o generični naravi denarja. Pri tem velja dodati, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v drugem odstavku 729. člena določa, da so lahko predmet shranjevalne pogodbe samo premične stvari, vendar drugih omejitev v poglavju o shranjevalni pogodbi ne postavlja. Predmet shranjevalne pogodbe so torej lahko tako vrstne kot individualne določene stvari,(3) kar pomeni, da ni nikakršne ovire, da se v hrambo ne izroči denar. Ker na stvareh, ki so dane v hrambo, ni mogoče izvrševati pridržne pravice (262. člen OZ), so pritožbeni očitki o upravičenosti zadržanja (kakor tudi poplačila iz) are nepravilni. Pripomniti velja, da so neresnične pritožbene trditve, da prodajalka izdanemu računu toženke ni ugovarjala, saj iz predloženih listinskih dokazil izhaja, da je obračunu stroškov nasprotovala (glej dopise prodajalke v prilogah A10, A16).(4)
8. Tudi sicer toženka v teku prvostopenjskega postopka ni navajala, da bi se že v celoti poplačala iz are, temveč je postavila le trditve o poplačilu stroškov sodne takse za vložitev zemljiškoknjižnega predloga in plačilu storitev za parcelacijo v skupni višini 1.105,00 EUR, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (list. št. 37). Pritožbena trditev, da se je toženka iz celotnega zneska nakazane are poplačala, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni podala, niti v pritožbi ne zatrjuje, da trditve ni mogla pravočasno navesti brez svoje krivde. Ker so navedbe o tem, da se je toženka že v celoti poplačala iz celotne are neupoštevne pritožbene novote, so posledično neupoštevni tudi pritožbeni očitki, da pobotni ugovor ni bil potreben zaradi že opravljenega poplačila.
9. Nepravilno je nadalje tudi naziranje pritožbe, da je za vračilo are aktivno legitimirana le prodajalka in ne tožnica. Kot pojasnjeno, je šlo v tem sporu za hrambo are, ki jo je toženka prejela na fiduciarni račun za prodajalko. Slednja je bila na podlagi 729. člena OZ upravičena zahtevati vračilo are od toženke, ki je bila pasivno legitimirana. Navedeno terjatev zoper toženko je prodajalka s pogodbo o odstopu terjatve v zavarovanje prenesla na tožnico, na katero je prešla tudi aktivna legitimacija (in ni šlo za spremembo pasivne legitimacije, kot to navaja pritožba), zato je bila namesto prodajalke upravičena zahtevati vračilo are. Ob povedanem se izkažejo za neresnične pritožbene navedbe, da ni jasna pravna podlaga za odločitev, saj iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi fiduciarne cesije (207 - 209. člen Stvarnopravnega zakonika in 417- 426. člen OZ), s katero je prodajalka terjatve do toženke prenesla na tožnico, o čemer je bila toženka tudi obveščena. Tožnica je bila torej na podlagi pogodbe o odstopu terjatve do toženke sklenjene s prodajalko aktivno legitimirana zahtevati povračilo are.
10. Ker se toženka ni imela pravice poplačati iz are, prejete v hrambo na njen fiduciarni račun, prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka glede opravljenih storitev. Prav tako toženka ni zmogla trditvene in dokazne podlage za presojo utemeljenosti plačila stroškov iz končnega obračuna, saj razen naštevanja stroškov po vrsti in višini ni postavila nikakršnih trditev - ni podala trditev o utemeljenosti pogodbene kazni v višini 7.000,00 EUR, ki pripada posredniku v primeru "krivdnih" ravnanj prodajalca (5. člen), niti trditev o nastanku dodatnih stroškov, o utemeljenosti njihove višine, o pooblastilih prodajalke in upravičenosti do poplačila na podlagi Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr),(5) po katerem morajo biti dodatne storitve in stroški v pogodbi o posredovanju specificirani (3. alineja četrtega odstavka 13. člena). Dokaznih predlogov nenazadnje toženka tudi ni substancirala, saj ni pojasnila, o čem konkretno naj bi bile osebe zaslišane - zakoniti zastopnik toženke in priča sta bila predlagana v smeri, da bodo ugotovitve (da so bila dela opravljena) izšle iz njunega pričanja ter da sta pogodbeni stranki kršili 5. člen pogodbe o posredovanju (v zvezi s čimer pa toženka ni postavila trditev - glej list. št. 84, 85). Zato bi izvedba dokaza z zaslišanjem prič predstavljala nedovoljen informativni dokaz, namenjen temu, da bi šele njegova izvedba dala podlago za trditve.
11. Pritožba očita tudi neobjektiviziranost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Ker podrobnosti glede tega ne navaja, na te očitke niti ni bilo mogoče odgovoriti. Enako velja za očitke o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti.
12. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).
Op. št. (1): toženka je priznavala, da lahko tožnica zahteva plačilo 8.561,67 EUR (nesporni del).
Op. št. (2): glej 4. člen predpogodbe v prilogi A5. Op. št. (3): V. Kranjc, komentar OZ, 4. knjiga, str. 98. Op. št. (4): prodajalka je priznavala le nesporne stroške za parcelacijo in ZK predlog (glej dopis v prilogi A8).
Op. št. (5): po drugem odstavku 25. člena ZNPosr je posrednik upravičen do plačila za dodatne storitve v višini dejanskih stroškov in največ v višini, ki mora biti določena v splošnih pogojih poslovanja in v pogodbi o posredovanju v prometu z nepremičninami, sklenjeni med nepremičninsko družbo in naročiteljem, in le, če je plačilo dodatnih storitev pisno dogovorjeno med strankama.