Jedro

Ob uveljavitvi SZ je imela tožena stranka na spornem stanovanju pravico uporabe. Zato je z uveljavitvijo SZ postala lastnica spornega stanovanja (112. člen SZ). Tožnik pa je bil po ugotovitvah obeh sodišč na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato ima, kot sta pravilno odločili obe sodišči, pravico do odkupa stanovanja po določbah SZ (117. člen SZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo, katere predmet bo stanovanje št. 15 v tretjem nadstropju zgradbe v Mariboru, kupnina pa bo znašala 2.338.396,40 SIT, ob upoštevanju realne vrednosti vplačane in še ne vrnjene lastne udeležbe v znesku 231.772,80 SIT. Odločilo je še, da bo tožnik polog v znesku 115.411,20 SIT plačal v 60 dneh po podpisu pogodbe, preostanek v znesku 1.323.225,30 SIT pa v 180 rednih mesečnih obrokih.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je s prodajno pogodbo z dne 26.6.1990 kupila Tovarno ... p.o., v stečaju. Dne 29.1.1992 je bil sklenjen še dodatek k prodajni pogodbi. Sporno stanovanje je bilo prodano toženi stranki na podlagi stečajnega zakona kot del lastnine pravne osebe. Pogodbe o prodaji niso bile razveljavljene. Pravni prednik tožene stranke je imel na prodanem premoženju vknjiženo pravico uporabe, ki pa je bila po vsebini enaka lastninski pravici. Z nakupom stanovanja je zato tožena stranka pridobila na stanovanju pravico s tako vsebino, kot je v ZTLR opredeljena za lastninsko pravico. Določb Zakona o prodaji stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, pa v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Ni sicer sporno, da ima tožnik pravico do "stanovanjske pravice" kot jo določa Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ), vendar pa je vsebina tožnikove pravice le v tem, da lahko zahteva sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. SZ je namreč privatiziral le tista stanovanja, ki do njegove uveljavitve še niso bila privatizirana. V času, ko je tožena stranka pridobila s pravnim poslom sporno stanovanje, pa SZ še ni veljal. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen.

Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77. Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje, da je postala lastnica stanovanja na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen pred uveljavitvijo SZ. Ta revizijska trditev ni točna. Na podlagi pravnega posla se namreč pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Tožena stranka ni dokazala (pa tudi zatrjevala ni), da bi bila že pred uveljavitvijo SZ v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik spornega stanovanja.

S prodajno pogodbo z dne 26.6.1990 in dodatkom k tej pogodbi, ki je bil sklenjen po uveljavitvi SZ (dne 29.1.1992, SZ pa je začel veljati v mesecu oktobru leta 1991) in katerega namen je bila v skladu z določbo 5. člena prodajne pogodbe ravno ureditev zemljiškoknjižnega stanja (tretji odstavek 1. člena dodatka k prodajni pogodbi z dne 29.1.1992), je tožena stranka na spornem stanovanju lahko pridobila le pravico uporabe (tedaj pravico, kakršno je imel na spornem stanovanju tudi njen pravni prednik), ki pa je bila pravica na sredstvih v družbeni in ne v zasebni lastnini. Revizijske trditve, da je bila pravica uporabe po vsebini enaka lastninski pravici po določbah ZTLR, zato niso utemeljene.

Ob uveljavitvi SZ je imela tožena stranka na spornem stanovanju pravico uporabe. Zato je z uveljavitvijo SZ postala lastnica spornega stanovanja (112. člen SZ). Tožnik pa je bil po ugotovitvah obeh sodišč na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato ima, kot sta pravilno odločili obe sodišči, pravico do odkupa stanovanja po določbah SZ (117. člen SZ).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med postopkom nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).