Jedro

Neizpodbijano članstvo v organizaciji Kulturbund, torej organizaciji Nemcev, živečih izven matične države, je podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 3.5.1993, s katero je ta na predlog oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze iste občine, da naj izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu za pokojnega Č.B., rojenega 29.1.1880, umrlega 23.7.1961 v Avstriji in za njegovo ženo B.A.Č., rojeno 3.2.1888, umrlo 16.10.1977, ugotovil, da se imenovana po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, nista štela za jugoslovanska državljana. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da se zakonca Č. od 28.8.1945 nista štela za državljana FLRJ. Glede na to, da sta bila oba nemške narodnosti, da sta živela v tujini že pred 4.12.1948, je bila upravičeno uporabljena novela 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Podatka o jugoslovanskem državljanstvu, ki je bil naveden v odločbi o zaplembi premoženja, ni mogoče upoštevati, saj Mestna zaplembena komisija ni bila pristojna za ugotavljanje državljanstva, poleg tega pa je imela navedena novela retroaktivno veljavo, saj se nanaša na osebe iz 1. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, torej na tiste, ki bi na dan 28.8.1945 postale državljani FLRJ, če ne bi bili nemške narodnosti in živeli v tujini. Tretjega pogoja iz navedene novele, to je nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ pa v smislu 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče ugotavljati.

Tožnica navedeno odločbo izpodbija v upravnem sporu. V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker tožeči stranki v skladu z 8. členom ZUP ni dal možnosti, da se izjavi v dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožena stranka je grobo kršila načelo o zakonitosti, ko je določila 2. odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah uporabila retreaktivno nazaj za leto 1945, s čemer je bilo kršeno tudi načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen ustave RS). Z nobenim pravnim aktom - pravnomočno odločbo ni bilo ugotovljeno, da sta pokojna Č.B. in B. osebi nemške narodnosti. Upravni organ o njuni narodnosti sklepa na podlagi njunega članstva v letu 1941 legalno registriranem društvu Kulturbund. Upravni organ bi moral skladno z načelom materialne resnice v dokaznem postopku pojasniti, zakaj je verjel navedbam arhiva MNZ in zakaj meni, da je to dejstvo izkazano. Z nasprotnim ravnanjem je tožena stranka evidentno kršila 7. člen ZUP (načelo materialne resnice) in 9. člen ZUP v zvezi s 159. členom ZUP. Gre za načelno vprašanje, ali lahko upravni organ Republike Slovenije v času veljave nove slovenske ustave in po ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah, izdaja pravne akte, ki so v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, sklicujoč se na "genocidne" predpise, izdane v letih 1944 - 1949. Prav tako je vprašanje, kako je pri izdaji odločbe tožena stranka spoštovala določila 61. in 63. člena ustave Republike Slovenije ter 26. člen mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ št. 7/71). Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu v listine in podatke, zbrane v spisih, presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Arhivske podatke, ki jih je upravni organ vzel kot podlago svoje odločitve, je lahko uporabil kot dokaz in jih tožena stranka po presoji sodišča ni bila dolžna posebej preizkušati. Tožnica namreč ne v pritožbi in ne v tožbi ne trdi, da bi ti podatki bili neresnični. V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na vprašanje retroaktivnosti 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu (1. člen novele zakona iz leta 1948) pa sodišče meni, da je sporno določbo treba razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katere se navezuje (1. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945) ter z namenom, ki ga je novela zasledovala. Navedena dopolnitev 35. člena z novim drugim odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena že prej navedenega zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Če bi bil res zakonodajalčev namen uveljaviti vsebino zakonske dopolnitve od njene uveljavitve dalje, bi moral določbo temu primerno tudi vsebinsko oblikovati. Trditev tožnice, da je bil kršen postopek, ker je upravni organ ni zaslišal in ji tako ni dal možnosti, da bi se izrekla o dokazih, s katerimi tožena stranka razpolaga, sicer drži, vendar z opustitvijo zaslišanja stranke, po mnenju sodišča, niso bila bistveno kršena pravila postopka. Tožnica kljub obrazložitvi prvostopnje odločbe, ki konkretno navaja dokaze, na katere prvostopni organ opira svojo odločitev, sploh ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja in ni v pritožbi, niti v tožbi navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da zakonca Č. nista bila člana organizacije, navedene v odločbi. Neizpodbijano članstvo v navedeni organizaciji Nemcev, živečih izven matične države, je namreč podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti. Sodišče je zato presodilo, da opustitev zaslišanja stranke v tem postopku ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, saj samo zaslišanje ob podatkih, zbranih v spisih, ne bi vplivalo na odločitev v stvari. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).