Jedro

Pritožbeno sodišče prezre, da je toženec v odgovoru na tožbo navajal, da se mu je ponudila priložnost za zamenjavo svojega dotedanjega stanovanja, ki ga je dobil od bivše JLA 2.10.1989, ko je JLA po koncu vojne odhajala iz RS ter da je stanovanje s T.G. zamenjal, ker je slednji moral predati - vrniti svoje stanovanje, zato ker se je odselil. Ker so posledice v primeru, če zamenjava stanovanj ni dovoljena (3. odst. 23. čl. ZSR), oz. če imetnika stanovanjske pravice stanovanji zamenjata brez soglasja stanodajalca (5. odst. 25. čl. ZSR), različne, so omenjene toženčeve trditve lahko pravno odločilne. Pogodba o zamenjavi stanovanj, ki je sklenjena v nasprotju s 3. odst. 23. čl. ZSR, je nična, ne pa izpodbojna.

Pravkar razložen pomen sklenitve pogodbe o zamenjavi stanovanj v nasprotju s 3. odst. 23. čl. ZSR pa daje odgovor tudi na vprašanje, zakaj je revizijsko sodišče upoštevlo celotno trditveno podlago obravnavanega primera (109. čl. ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja št. 4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji zatrjuje, da je tožeča stranka po 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, pridobila pravico razpolagaja z vojaškim stanovanjskim skladom. Zato je po mnenju tožeče stranke sklep o soglasju št. 116-1 k pogodbi o zamenjavi z dne 12.8.1991, ki ga je izdalo Poveljstvo garnizije Novo mesto, sklep tujega organa in zato pravno neveljaven. Toženec zato zaseda sporno stanovanje nezakonito.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Pritrditi je potrebno revidentki, da je soglasje Poveljstva garnizije št. 116-1 k pogodbi o zamenjavi stanovanj, ki sta jo dne 12.8.1991 sklenila toženec in T.G., nično. Toda zgolj zato toženec še ne zaseda spornega stanovanja nezakonito (prim. 25. čl. ZSR), kot to pravilno sklepa pritožbeno sodišče. Vendar pa to sodišče prezre, da je toženec v odgovoru na tožbo (l.št. 4) med drugim navajal, da se mu je ponudila priložnost za zamenjavo svojega dotedanjega stanovanja, ki ga je dobil od bivše JLA 2.10.1989, ko je JLA po koncu vojne odhajala iz RS ter da je stanovanje s T.G. zamenjal, ker je slednji moral predati - vrniti svoje stanovanje, zato ker se je odselil. Teh toženčevih trditev, ki kažejo na možnost navideznosti sporne pogodbe o zamenjavi stanovanj (4. tč. 3. odst. 23. čl. ZSR v zvezi s 5. odst. 23. čl. ZSR), pritožbeno sodišče doslej ni upoštevalo. Sporno pogodbo o zamenjavi stanovanj je namreč presojalo le po 25. čl. ZSR, ne da bi pri tem upoštevalo 3. in 5. odst. 23. čl. istega zakona. Ker so posledice v primeru, če zamenjava stanovanj ni dovoljena (3. odst. 23. čl. ZSR), oz. če imetnika stanovanjske pravice stanovanji zamenjata brez soglasja stanodajalca (5. odst. 25. čl. ZSR), različne, so omenjene toženčeve trditve lahko pravno odločilne. Če namreč zamenjava stanovanj po zakonu ni dovoljena (3. odst. 23. čl. ZSR), obstoj pogodbe o zamenjavi stanovanj ne more biti odvisen od izpodbojnega upravičenja prizadetega, kot to določa 5. odst. 25. čl. ZSR. Ali drugače, pogodba o zamenjavi stanovanj, ki je sklenjena v nasprotju s 3. odst. 23. čl. ZSR, je nična, ne pa izpodbojna.

Pravkar razložen pomen sklenitve pogodbe o zamenjavi stanovanj v nasprotju s 3. odst. 23. čl. ZSR pa daje odgovor tudi na vprašanje, zakaj je revizijsko sodišče upoštevlo celotno trditveno podlago obravnavanega primera (109. čl. ZOR). V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine iz 5. odst. 23. čl. ZSR čl. ZSR. Če se bo izkazalo, da je pogodba o zamenjavi stanovanj navidezna in zato nična, le-ta ne more biti pravni naslov za toženčevo prebivanje v spornem stanovanju. V takšni situaciji pa bo moralo sodišče ob odločanju o izpraznitvenem tožbenem zahtevku presoditi pomen nedovoljene zamenjave stanovanj za toženčevo stanovanjsko pravico, pridobljeno z odločbo Poveljstva garnizije Novo mesto iz leta 1989. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP).