Jedro

Vprašanja namestitve oziroma varstva in vzgoje, preživljanja ter stikov se morajo reševati skupaj, kar je v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev.

Stik pod nadzorom strokovnih delavcev CSD bo nevtraliziral nevarnost, ki sta ji izpostavljena ranljiva otroka, če sta s predlagateljem sama.

V situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da očetovo ravnanje otroka ogroža, pa želja oz. mnenje obeh otrok glede stikov z njim ne moreta biti odločilna in (še) neopravljena presoja sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter nepridobljeno mnenje otrok, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z 18. 10. 2022 je sodišče prve stopnje na predlog Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, na podlagi katere stiki med predlagateljem in sinovoma – enajstletnim A. A. in sedemletnim B. B. potekajo enkrat mesečno pod nadzorom CSD; predlagatelj pa se je moral v 15 dneh vključiti v trening socialnih veščin ali drug ustrezen program pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev ugovor zoper svoj sklep z 18. 10. 2022. 3. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj. Zavzema se za spremembo sklepa in zavrnitev predloga za začasno odredbo. Pravno odločilne pritožbene navedbe bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno zavzemanje za obravnavo predloga CSD v drugem, ločenem postopku ni utemeljeno.1 Vprašanja namestitve oziroma varstva in vzgoje, preživljanja ter stikov se morajo reševati skupaj2, kar je v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev.3 Načelo največje koristi otroka utemeljuje zahtevo po čim bolj celoviti in koncentrirani obravnavi vseh vprašanj o otroku, ki jih sodišče rešuje. To je tudi v interesu ekonomičnosti postopka. Hkrati (in še bolj pomembno) pa takšno ravnanje varuje otroka pred nepotrebnim podvajanjem dokazovanja, na kar je to sodišče že opozarjalo.4

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepopolnosti predloga CSD, ki da ni omogočal obravnave. Nejasnosti v predlogih CSD je sodišče prve stopnje odpravilo5; začasno odredbo pa ob ugotovitvi, da je izpolnjen zakonski pogoj, izdalo tudi po uradni dolžnosti, za kar je imelo podlago v določbi 3. odstavka 138. člena Družinskega zakonika (DZ), po kateri lahko po uradni dolžnosti odloči o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok; v določbi 153. člena DZ, po kateri mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi; pa tudi v določbi 160. člena DZ.

8. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru, se je moralo v obrazložitvi opredeliti do ugovornih navedb. Razlogov, s katerimi je v sklepu z 18. 10. 2022 utemeljilo izdajo začasne odredbe, pa ni (v celoti) ponavljalo. Izpodbijani sklep (skupaj s sklepom z 18. 10. 2022) torej vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo izpodbijano odločitev. Pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), torej ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima pritožnik šibke starševske kapacitete, ki se kažejo v skrajno neprimernem ravnanju z otrokoma. Starejšemu sinu je tiščal na obraz blazino in ga dušil, ga zmerjal in žalil ter ga odkrito ignoriral ob tem, ko se je igral in pogovarjal z mlajšim sinom. Starejši sin je nasilne vzorce že ponotranjil in se agresivno obnašal do vrstnikov, učiteljice, matere in mlajšega brata. Pritožnik tem ugotovitvam v ničemer ne nasprotuje.

10. Oba dečka imata težave v razvoju, pri starejšem je ugotovljen avtizem, pri mlajšem pa sumijo na avtizem, zato še toliko bolj potrebujeta stabilno okolje in varne odnose. Opisane okoliščine nedvomno do stopnje verjetnosti izkazujejo, da sta sinova udeležencev postopka ogrožena in da ju ogroža prav predlagateljevo ravnanje. Izpolnjen je torej pogoj za izdajo začasne odredbe iz 161. člena DZ.

11. Izdana začasna odredba je tudi primerna za odvrnitev ogrožanja. Stik pod nadzorom strokovnih delavcev CSD bo nevtraliziral nevarnost, ki sta ji izpostavljena ranljiva otroka, če sta s predlagateljem sama. Kateri milejši ukrep bi lahko preprečil ogrožanje in kako, pritožnik ob posplošenem sklicevanju na določbo 156. člena DZ ne pojasni, pritožbeno sodišče pa (posebej ob tem, ko je bil pritožnik nasilen tudi do nasprotne udeleženke) ustreznega milejšega ukrepa ne najde. Ob nadzoru stikov bo strokovna oseba CSD lahko pomagala pri krepitvi pozitivnega pristopa očeta do dečkov, mu pomagala vzpostaviti povezavo z njima in se priučiti ustrezne starševske skrbi. K slednjemu stremi tudi drugi del začasne odredbe – vključitev očeta v program treninga socialnih veščin. Upati torej je, da bosta oba ukrepa skupaj ob očetovem resnem in rednem pristopu omogočila, da bo v roku iz 2. odstavka 163. člena DZ sodišče lahko bodisi izreklo blažji ukrep ali pa stike celo uredilo brez posega v starševsko skrb oziroma prepustilo staršema, da se dogovorita o njih.

12. Pritožbeno stališče, da je treba odnos med starši in otroki spodbujati, če je vsaj spodbuden in običajen, sicer drži, a gornje ugotovitve6 ne omogočajo sklepa, da ima pritožnik do sinov spodbuden in običajen odnos. Dušenje otroka z blazino, zmerjanje in ignoriranje niso niti spodbudni niti običajni.

13. Pritožbene navedbe o tem, kdaj sta se CSD in sodišče seznanila s situacijo v družini ter posameznimi dogodki, kdaj so bili predlagani ter kdaj izrečeni ukrepi in navedbe o tem, da bi moral CSD vložiti več prizadevanja v usmeritev staršev k priučitvi primernejših vzgojnih ukrepov, ne pa odgovornosti prelagati na sodišče, si nasprotujejo. Več kot očitno je namreč, da je CSD z družino delal, ob pritožnikovem nesodelovanju pa je bilo le sodišče tisto, ki je smelo ukrepati. Če bi lahko ukrepalo prej, pa ni, to ni razlog za opustitev izdaje nujnega ukrepa.

14. Vprašanje smiselnosti napotitve v različne oblike strokovne pomoči je strokovno. Načelna stališča strokovnjakov o tem vprašanju pa niso enoznačna, kot to predstavlja predlagatelj v pritožbi. Res se (kljub temu, da je CSD to priporočal) pritožnik pred izdajo začasne odredbe v ustrezne programe ni vključil. Glede na to, da v pritožbi sam navaja, da zdaj predpisano izobraževanje redno obiskuje, pa je do stopnje verjetnosti izkazano, da je bila napotitev sodišča ne le nujna (zaradi zagotavljanja koristi otrok), ampak tudi smiselna.

15. Pritožbeno izpostavljanje negativnih posledic prekinitve stikov za zdrav razvoj otrok ni na mestu. Sodišče namreč ni odločilo o prekinitvi stikov, obrazložilo je tudi, da dečkoma popolna prekinitev stikov ne bi bila v korist.7

16. V skladu s 1. odstavkom 96. člena ZNP-1 sodišče v postopku za varstvo koristi otroka CSD pozove, da otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvesti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Z vprašanji, ali sta otroka sposobna razumeti pomen postopka in posledice odločitve, in če sta, kateri od možnih načinov izraziti mnenje, ki jih predlagatelj našteva v pritožbi, bi bil najustreznejši, se bo sodišče prve stopnje ukvarjalo v nadaljevanju postopka. V situaciji, ko je bilo ugotovljeno, da očetovo ravnanje otroka ogroža, pa želja oz. mnenje obeh otrok glede stikov z njim ne moreta biti odločilna in (še) neopravljena presoja sposobnosti razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter nepridobljeno mnenje otrok, ne predstavlja kršitve določb postopka.

17. Pritožbene navedbe, da ima pritožnik redne stike z otrokoma, da plačuje preživnino in kredit za stanovanje, navedbe o premoženjskih vprašanjih razhoda udeležencev postopka ter opisovanje tega, da mu v postopku V N 633/2022 ni bila izrečena prepoved približevanja otrokoma, za odločitev niso pravno pomembne, zaradi česar višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

18. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

19. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Na pravilnost izpodbijane odločitve pa sploh ne more vplivati. 2 Prim. sklep VSL IV Cp 1907/2021. 3 Prim. odločbi VSL IV Cp 2004/2018 in IV Cp 656/2019. 4 Prim. sklepa VSL IV Cp 534/2017 in IV Cp 2197/2020. 5 List. št. 51 in 57 v spisu ter odgovori CSD na list. št. 52 in 56 v spisu. 6 9. in 10. točka obrazložitve tega sklepa. 7 9. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje z 18. 10. 2022.