Jedro

Situacija, ko se med tekom roka za dopolnitev tožbe začne stečajni postopek nad tožečo stranko, je zagotovo takšna, da nastopi dolžnost (bivšega) pooblaščenca, da stori vse, da odvrne škodo za stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške, prav tako tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134017/2013 z dne 4.9.2013 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sklep je tožeča stranka uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je izvršilno sodišče na podlagi ugovora tožene stranke razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je dovoljena izvršba ter postopek v tem delu nadaljevalo kot po ugovoru zoper plačilni nalog. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se v tem primeru obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Ker predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine nima vseh obveznih sestavin, ki bi jih morala vsebovati tožba (dejstev, na katera tožnik opira zahtevek in dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena ZPP), je sodišče prve stopnje tožeči stranki s sklepom naložilo, naj tožbo ustrezno dopolni. Ker tožeča stranka v danem roku tega ni storila, je tožbo zavrglo kot nepopolno ter sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem delu.

5. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da se z dnem začetka stečajnega postopka nad katero od strank pravdni postopek po samem zakonu prekine (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) in s tem prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Dokler traja prekinitev, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (prvi in drugi odstavek 207. člena ZPP). Postopek, v katerem nastopa stečajni dolžnik kot tožeča stranka, se lahko nadaljuje šele, ko ga upravitelj prevzame oziroma, ko ga sodišče pozove, da to stori. Prav tako ima prav pritožba, da sodišče prve stopnje po 12.12.2013, ko se je začel stečajni postopek nad tožečo stranko, ni več smelo opravljati nobenih procesnih dejanj, dokler niso bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje pravdnega postopka, prekinjenega po samem zakonu.

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki (stečajnemu upravitelju) zgolj 8 dni po začetku stečajnega postopka (ko se upravitelj še ni mogel seznaniti in prevzeti spisov in druge dokumentacije stečajnega dolžnika) vročilo sklep o nadaljevanju postopka, dejansko odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe bistveno prehitro po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko s postopkom nadaljevalo in zahtevalo udeležbo tožeče stranke v postopku. Poudarja, da je ob vročitvi sklepa o nadaljevanju postopka sploh ni opozorilo, da se od nje pričakuje aktivno ravnanje v zelo kratkem času in to ne zgolj s procesnega, temveč vsebinskega vidika, katerega opustitev je povzročila zavrženje tožbe.

7. Prav ima pritožba, da upravitelj ni imel podlage za vložitev pritožbe zoper sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka, saj se prevzemu postopka, če ga sodišče k temu pozove, ne more upreti. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da upravitelj ni niti vedel, da je z vročitvijo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka začel teči kak rok. V tej zadevi je, kot to izhaja iz spisa in iz navedb tožeče stranke, tožena stranka pred prekinitvijo pravdnega postopka zaradi začetka stečajnega postopka imela pooblaščenca (odvetniška pisarna Š., d.o.o.). Navedeni pooblaščenec je 3.12.2013 prejel sklep s pozivom k dopolnitvi tožbe in je bil očitno, kot to izhaja iz njegovega dopisa sodišču (r.št. 10) seznanjen s tem, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek. To pa po oceni višjega sodišča pomeni, da je čas, ki je potreben za angažiranja (novega, lahko pa je tudi isti) pooblaščenca, ki bo proučil zadevo, pridobil dokumentacijo in se seznanil s sodnim spisom ter presodil, kako ukrepati, bistveno krajši, še posebej ob upoštevanju, da je navedenemu (bivšemu) pooblaščencu tožeče stranke z vročitvijo sklepa s pozivom za popravo tožbe dne 3.12. 2013 začel teči 15 dnevni rok za dopolnitev tožbe. Res je, kot navaja pritožba, da je prejšnjim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem z začetkom stečajnega postopka prenehalo pooblastilo za zastopanje po samem zakonu (245. člen ZPP) in tako tudi oni niso bili upravičeni vložiti dopolnitve tožbe za tožečo stranko. Pri tem pa višje sodišče opozarja na določilo tretjega odst. 101. člena ZPP: Tudi pri nastopu okoliščin iz 101. člena ZPP lahko prenehanje pooblastila povzroči škodljive posledice za stranko (stečajnega dolžnika). Zato je tudi pri prenehanju pooblastila iz razlogov po 101. členu ZPP ureditev smiselno enaka kot pri odpovedi pooblastila po 99. členu ZPP: pooblaščenec mora še en mesec opravljati pravdna dejanja, če je treba odvrniti škodo za stranko (tretji odstavek 101. člena ZPP). Situacija, ko se med tekom roka za dopolnitev tožbe začne stečajni postopek nad tožečo stranko, je po prepričanju višjega sodišča gotovo takšna, da nastopi dolžnost (bivšega) pooblaščenca, da stori vse, da odvrne škodo za stranko.

8. Pravica do izjave v postopku je eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije, saj stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti in tudi za vse, o čemer se je za dosego učinkovitega sodnega varstva smiselno (ali celo nujno) izreči. Višje sodišče ugotavlja, da takšna pravica tožeče stranke ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je bil sklep s pozivom tožeči stranki da dopolni tožbo tako, da navede dejstva in zanje ponudi tudi dokaze, stečajnemu upravitelju vročen dne 20.12.2013. Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje (l.št. 28) odredilo vročitev sklepa o prekinitvi pravdnega postopka stečajnemu upravitelju skupaj s sklepom (z dne 2.12.2013) na redni št. 9 (ki ga je pred tem že vročilo (bivšemu) pooblaščencu tožeče stranke, s katerim je tožečo stranko (ponovno) pozvalo k dopolnitvi tožbe. Iz povratnice, pripete k r.št. 12, izhaja, da je stečajni upravitelj tožeče stranke dne 20.12.2013 prejel pošiljko sodišča, v kateri sta bila oba prej navedena sklepa. Tako se pokaže, da ne drži navedba pooblaščenca tožeče stranke, ko zatrjuje, da stečajnemu upravitelju tožeče stranke ni bil nikoli vročen sklep s pozivom na dopolnitev tožbe in mu tako ni bilo in ni moglo biti znano, da v tej zadevi sploh teče kakršenkoli rok za dopolnitev tožbe. Če je upravitelj ocenil, da se v roku, ki ga je določilo sodišče, ne more v zadostni meri seznaniti s spisom in se pripraviti za postopek, bi lahko prosil za podaljšanje roka, vendar pa tega ni storil niti ni dopolnil tožbe v skladu s sklepom sodišča. 9. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).