Jedro

Ker je Ustavno sodišče 184. člen OZ razveljavilo in ker še ni bilo o razmerju med pravdnima strankama pravnomočno odločeno do sprejetja odločbe Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe, ki je temeljil na sedaj razveljavljeni odločbi OZ, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 20. 11. 2014 in zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Obrazložilo je, da je tožnica umrla po vložitvi tožbe in že tekom postopka na prvi stopnji, ko vtoževana terjatev na povrnitev nepremoženjske škode še ni bila priznana s pravnomočno sodno odločbo in zato še ni izgubila osebne narave, zato terjatev v trenutku tožničine smrti še ni mogla preiti na dediče. Tožbo je zato sodišče zavrglo. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov.

2. Tožeča stranka se je po pooblaščencu pritožila zoper sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da izpodbija sklep v celoti. Ne soglaša z interpretacijo sodišča o neutemeljenosti povrnitve pravdnih stroškov, ker člen 156 ZPP govori o dolžnosti povrnitve stroškov ne glede na izid pravde, in sicer je to obveznost tiste stranke, ki je to dejanje povzročila po svoji krivdi ali po naključju. Navaja, da je bila v postopku z gradbenim izvedencem ter Zavodom za gradbeništvo RS ugotovljena nesporna krivda zavarovanca tožene stranke za nastanek škodnega dogodka, v katerem je tožnica utrpela hude telesne poškodbe, in da je imela tako z vtoževanjem odškodnine in dokazovanjem stroške, kot so prikazani v stroškovniku z dne 3. 3. 2016. Vse stroške je zakrivila tožena stranka, saj se je protivila in izogibala plačilu odškodnine. Zato pooblaščenec pravno utemeljeno in glede na dosedanjo sodno prakso priglaša do sedaj nastale stroške, ki jih je tožena stranka povzročila po lastni krivdi, zato mora zanje tudi odgovarjati. Absurd je, da tožena stranka po mnenju sodišča ni dolžna plačati ne stroškov, enako tudi ne odškodnine, čeprav je zanjo kriv zavarovanec tožene stranke, kar je groba kršitev določb procesnega in materialnega prava, saj sodišče kljub trikratnemu zaprosilu pooblaščenca tožnice, da je njeno zdravstveno stanje zelo slabo, ni prisluhnilo prošnji tožnice in je tako izgubilo svojo verodostojnost, tožnica pa je še dodatno kaznovana. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako eklatantna kršitev pozitivnega prava.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 28. septembra 2016 odločilo, da se člen 184 Obligacijskega zakonika (OZ) razveljavi (odločba št. U-I-213/15). Do te odločitve ustavnega sodišča je veljalo, da v primeru, ko stranka umre v času postopka pred sodiščem prve stopnje, zahtevek pa se nanaša na nepodedljive pravice, med katere sodi tudi pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo, nadaljevanje postopka z dediči ne pride v poštev in je postopek treba ustaviti. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi obrazložilo, da je v odločbi št. U-I-88/15, Up-684/12 ugotovilo, da je bil 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je identičen izpodbijanemu 184. členu OZ, v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da so dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in tudi izrazili voljo, da za utrpelo škodo dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Ureditev v 204. členu ZOR, po katerem je terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena odškodnina, učinkuje tako, da se dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različen položaj, odvisno od okoliščine, ali oškodovanec umre v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine, in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Presodilo je, da za to razlikovanje ne obstaja razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog. Zato je ugotovilo, da je bila takšna ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Glede na navedeno je iz enakih razlogov v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave tudi ureditev v 184. členu OZ. Zato je Ustavno sodišče navedeno določbo razveljavilo.

5. Iz odločbe U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015, na katero se sklicuje Ustavno sodišče v odločbi U-I-213/15, izhaja ugotovitev, da načeloma ni ovir za prehod terjatve za povračilo nepremoženjske škode na dediče tožeče stranke. Ustavno sodišče je obrazložilo, da je nepremoženjska škoda osebne narave, sankcija za to škodo - denarna odškodnina - pa pomeni premoženjsko vrednost. Prenosljivost in podedljivost te terjatve zato nista nemogoči. Zato je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi na primer na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvoumno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpelo nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo. V obravnavanem primeru je zato mogoče podedljivost terjatev vezati že na trenutek, ko je pok. tožnica naslovila zahtevek za povračilo škode na zavarovalnico, vsekakor pa na trenutek, ko je vložila tožbo. Takrat je bila namreč navzven in nedvomno izražena njena volja, da ji povzročitelj škode dolguje določen znesek kot odškodnino za pretrpelo nepremoženjsko škodo. S tem je tako odškodnina dobila premoženjsko vrednost in postala prenosljiva in podedljiva.

6. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je zato glede na obrazloženo in ker temelji na razveljavljeni določbi obligacijskega zakonika, zmotna, kar utemeljeno uveljavlja tudi pritožba z očitkom zmotne uporabe materialnega prava, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ker gre torej za podedovano pravico, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Po obrazloženem pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, saj bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o tem zahtevku. Prav tako pa bo moralo odločiti tudi o pritožbenih stroških, saj je odločitev o le-teh v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

7. Glede na to, da je tožečo stranko zastopal pooblaščenec, je pritožbeno sodišče v uvodu kot tožečo stranko navedlo dediče po pokojni tožnici, saj se postopek ne more nadaljevati z mrtvo stranko (glej A. Galič, komentar k 76. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Lojze Ude et al., 1. knjiga, Uradni list: GV Založba, 2005).