Jedro

V kazenskem in smiselno tudi v postopku za prekrške velja domneva nedolžnosti, vse dokler obdolženemu ni dokazana krivda, to je s pravnomočno odločbo. Do takrat kazen ne more biti dokončno in s tem neupravičeno izrečena, razen v primerih, navedenih v 245. členu ZP.

Tožniku ni uspelo dokazati, da ni vedel, da zneska ni dolžan plačati. Da bi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, bi moral o morebitnem dvomu glede obstoja obveznosti obvestiti toženo stranko in si pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka RS je dolžna tožeči stranki E. P. izplačati 617,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.5.1999 do plačila in povrniti vse pravdne stroške tega postopka, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude", zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 329,48 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe ter pritožbene stroške v znesku 114,75 EUR, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo 617,59 EUR (148.000,00 SIT). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne 10.4.2002 do plačila in povrniti vse pravdne stroške v znesku 551,58 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V presežku (glede zakonskih zamudnih obresti od dne 8.5.1999 do dne 10.4.2002) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka vključno s stroški pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in spremembe, v nadaljevanju: ZOR). V obravnavani zadevi bi moralo uporabiti določilo 211. člena ZOR in tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da ni vedel, da denarne kazni ni dolžan plačati, ni pa si pridržal pravice zahtevati plačilo nazaj. Plačilo denarne kazni in njena prisilna izvršitev tudi ne pomeni sile v smislu 211. člena ZOR. Zato njegov zahtevek ni utemeljen. Z dopustitvijo dokaza - plačilo položnice glede plačane povprečnine, je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zato napačno ugotovilo dejansko stanje. Gre za nedopusten dokaz, saj je bil tožnik glede predložitve tega dokaza prekludiran, ker ga je predložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo. O ugovoru tožene stranke glede prekluzije tega dokaza pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka ugovarja tudi odločitvi glede stroškov postopka in navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj izrek o stroških ni obrazložen.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenih navedb in med strankama ni sporno, je bila tožeči stranki z odločbo Sodnika za prekrške, opr. št. P-2817/98 z dne 20.4.1999 izrečena denarna kazen v znesku 605,07 EUR in povprečnina v znesku 12,51 EUR. Odločba ni postala pravnomočna, saj se je zoper njo pritožil tožnikov pooblaščenec. O pritožbi je odločal Senat za prekrške, ki je z odločbo, opr. št. Pp-3752/99 z dne 14.9.1999 zadevo vrnil v ponovno odločanje. Sodnik za prekrške je v ponovnem sojenju odločil enako kot prvič. Preden pa se je tožnikov pooblaščenec na odločitev sodnika za prekrške pritožil, je tožnik plačal kazen. Ne glede na to je pooblaščenec vložil pritožbo. O njej Senat za prekrške ni vsebinsko odločal, ker je zadeva zastarala, zato je bilo treba postopek ustaviti (glej odločbo, št. Pp 7562/00 z dne 10.8.2001, priloga A9). Tožnik je zato od organa za prekrške zahteval vrnitev plačanega denarnega zneska. Ker mu slednji denarja ni vrnil, je vrnitev plačila zahteval s tožbo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 210. člena ZOR (primerjaj z 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju: OZ).

Ker mora sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo najprej po specialnem predpisu, ki je veljal v času plačane denarne kazni, to je Zakonu o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83 s spremembami, v nadaljevanju: ZP) in nato še po določbah ZOR.

Glede analogne uporabe določb ZP Določbe o povrnitvi škode osebam, ki so bile neupravičeno kaznovane, ali jim je bil neupravičeno izrečen varstveni ali vzgojni ukrep, ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost, vsebuje 17. poglavje ZP, ki ga je glede na čas opravljenega plačila treba uporabiti. 245. člen ZP, na katerega se je v postopku sklicevala tožeča stranka, določa pravico do povrnitve škode v primerih, ko je v postopku za prekršek obstajala pravna podlaga, ki je kasneje odpadla (ker je bila spremenjena ali razveljavljena), ali je bilo v postopku ugotovljeno, da dejanje ni prekršek in je bil postopek ustavljen, ali pa je bilo plačilo opravljeno na podlagi prisile državnega organa, ko odločba o prekršku še ni bila pravnomočna. Na podlagi navedenega določbe 245. člena ZP v konkretnem primeru ni mogoče analogno uporabiti, saj kazen ni bila plačana na pravnomočni podlagi, ki bi kasneje odpadla, ali na podlagi sile državnega organa (izvršba pred pravnomočnostjo), postopek tudi ni bil ustavljen, ker bi se ugotovilo, da dejanje ni prekršek. Analogna uporaba bi prišla v poštev, če bi bila kazen neopravičeno izrečena in bi posledično bil podan element protipravnega dejanja tožene stranke. V obravnavanem primeru pa plačilo ni bilo opravljeno v nobeni od navedenih situacij (1).

Tožeča stranka se sklicuje tudi na analogno uporabo 251. člena ZP, ki določa, da se določbe 17. poglavja ZP uporabljajo tudi za zahtevek za povrnitev neopravičeno izrečene denarne kazni. Treba je pritrditi stališču tožeče stranke, da je država res dolžna povrniti tisto, kar je neupravičeno izrekla in je zato bila neupravičeno obogatena. Vendar pa v obravnavanem primeru kazen ni bila neupravičeno izrečena, tožniku denarnega zneska ni bilo treba plačati, ker postopek še ni bil pravnomočno končan. V kazenskem in smiselno tudi v postopku za prekrške velja domneva nedolžnosti, vse dokler obdolženemu ni dokazana krivda, to je s pravnomočno odločbo. Do takrat kazen ne more biti dokončno in s tem neupravičeno izrečena, razen v primerih, navedenih v 245. členu ZP. Zato tudi določbe 251. člena ZP ni mogoče analogno uporabiti, ker gre v konkretni zadevi za drug primer kot ga predvideva navedena zakonska določba.

Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po ZOR Ker je torej 17. poglavje ZP predvideno za situacije, ko je nekdo plačal kazen na pravnomočni pravni podlagi, ki je kasneje odpadla ali ker se je ugotovilo, da dejanje ni prekršek ali pa na podlagi prisile državnega organa (neupravičeno kaznovanje), določb 17. poglavja ZP ni mogoče uporabiti. Kot subsidiarni predpis pridejo v poštev določbe ZOR (primerjaj 23. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi 210. člena ZOR z utemeljitvijo, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena zaradi denarnega plačila tožeče stranke, ki je kazen za prekršek plačala na podlagi, ki je kasneje odpadla. Vendar pa določba 211. člena določa, da če je nekdo nekaj plačal in je vedel, da ni dolžan, plačila ne more zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati plačilo nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Kot izhaja iz spisa sodnika za prekrške, opr. št. P 2817/98, je tožnik pooblastilo odvetniku za zastopanje za pravno pomoč v postopku pred sodnikom za prekrške podpisal dne 3.5.1999, kazen pa je plačal dne 6.5.1999 (glej položnico o plačilu, priloga A16). Zato ima tožena stranka prav, ko pravi, da tožnika ni mogoče šteti za prava neuko stranko, saj je imel v postopku pooblaščenca. Pravni pouk o pritožbi je vsebovala tudi nepravnomočna odločba o prekršku z dne 20.4.1999 na podlagi katere je tožnik plačal kazen. Predvsem pa ne gre prezreti, da iz tožnikovega odgovora na izrecno vprašanje glede zmote o obveznosti plačila ne izhaja, da ni vedel, da prekrška ni dolžan plačati, ampak da je iz previdnosti znesek pač plačal. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniku ni uspelo dokazati, da ni vedel, da zneska ni dolžan plačati. Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da tožnik ni vedel, za kateri prekršek točno gre. Vendar v postopku ni izkazal, da je imel v tem času še kakšne druge prekrške. Da bi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, bi moral o morebitnem dvomu glede obstoja obveznosti obvestiti toženo stranko in si pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj. Ker ni sporno, da je tožnik kazen plačal prostovoljno, kakršnega koli dvoma glede plačila pa toženi stranki ni izrazil, njegov zahtevek ni utemeljen (211. člen ZOR) in je bilo treba odločiti kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe (primerjaj z 341. členom ZPP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbo 211. člena ZOR, ki bi jo moralo uporabiti. Ker po 211. členu ZOR tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (prekluzije dokaza - položnice glede plačila povprečnine, plačila zakonskih zamudnih obresti in odmerjenih stroškov postopka).

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka (primerjaj 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP), odmerjene na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95 s spremembami, v nadaljevanju: OT).

(1) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 117/95 z dne 23.1.1997.