Jedro

Kadar je odločeno hkrati o glavni stvari in o stroških, izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan. V takih primerih izreka o stroških ni mogoče izpodbijati z revizijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 1,50 Sit z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 13.2.1979. Tožniku je naložilo pravdne stroške v znesku 99.055,00 Sit. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 13.2.1979 takoj po naroku v razvezni pravdi sklenili dogovor, po katerem se je toženka zavezala plačevati tožniku sobo v hotelu kategorije B do razdružitve solastnine na stanovanjski hiši, tožnik pa se je zavezal, da toženke ne bo oviral pri uporabi stanovanjske hiše v . Toženka je nekaj časa tožniku plačevala sobo v hotelu, nato pa turistično sobo pri P. L. Po 1.7.1981 pa mu za sobo ni več plačevala. Tožnik je po izselitvi iz sobe pri L. stanoval pri zasebnih stanodajalcih in plačeval mesečno najemnino po približno 300,00 tedanjih dinarjev. V avgustu 1985 se je tožnik vselil v svoje stanovanje v . Dogovor z dne 13.2.1979 (v sodbi pomotoma 15.2.1979) razlaga sodba tako, da ima tožnik pravico do povrnitve dejanskih stroškov bivanja, ki znesejo za leta 1982, 1983, 19884 in do 31.8.1985 skupno 15.000 tedanjih dinarjev, oziroma po denominaciji 1,50 Sit. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Tudi to sodišče ugotavlja, da sta stranki spremenili sporazum z dne 13.2.1979 tako, da mora toženka plačevati tožniku turistično sobo in nato sobo pri zasebnih stanodajalcih. Tožnikova pravica je, da mu toženka povrne dejanske stroške bivanja. Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je s prvostopno sodbo razsojeno, da je sporazum z dne 13.2.1979 še naprej veljaven, vendar ga kljub temu nobena sodba ne upošteva. Drugostopna ugotovitev, da sta stranki sporazumno spremenili dogovor, ne odgovarja resnici in je v nasprotju s sodbo prve stopnje. Stroški za sobo v hotelu B kategorije so le v naravi izražena vrednost, ki naj bi jo prejemal tožnik. Niso bile upoštevane koristi, ki jih ima toženka od skupne hiše. Dogovorjene vrednosti sobe B kategorije sodbi nista smeli enostransko zniževati. Pravdne stroške je povzročila toženka, zato bi jih morala nositi sama. Tožnik še sam v svoji obrazložitvi revizije navaja okoliščine, s katerimi dokazuje veljavnost dogovora. Uveljavlja, da je treba dogovor razumeti tako, kot je zapisan.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in tedanje Javno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Drugostopno stališče, da sta pravdni stranki spremenili dogovor o plačilu hotelske sobe tako, da tožnik ni več prebival v hotelu, temveč sprva v turistični sobi, nato pa v zasebnih sobah pri raznih stanodajalcih, pri čemer ima pravico do povračila vsakokratnih dejanskih stroškov, ni v nasprotju niti z izrekom o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev ničnosti dogovora, niti z ugotovitvijo o vsebini dogovora. Tudi sodišče prve stopnje je namreč oprlo svojo odločitev na dogovor z dne 13.2.1979 in ugotovilo, da sta stranki ta dogovor sporazumno spremenili tako, da tožnik ni več uporabljal hotelske sobe, ampak sprva turistično sobo, nato pa zasebne sobe. Na podlagi dogovora je upravičen do povrnitve dejanskih stroškov bivanja. Ta ugotovitev je za odločitev v tej pravdi bistvena in je na obeh stopnjah enaka. Revizijsko sodišče šteje tako razlago dogovora z dne 13.2.1979 za pravilno. Tožnik ni vztrajal pri prvotno dogovorjeni pravici do bivanja v hotelski sobi in je uporabljal cenejše sobe. Smisel dogovora z dne 13.2.1979 pa ni v povrnitvi zatrjevane izgubljene koristi od hiše, temveč nadomestilo stroškov bivanja. Taki razlagi dogovora pritrjuje tudi revizijsko sodišče, ker je skladna s takratnimi okoliščinami, po katerih se je tožnik zaradi kazenskega postopka in siceršnjih konfliktov moral odseliti, stroške v zvezi s tem pa je prevzela nase toženka. Drugačna razlaga, ki jo zastopa tožeča stranka, nima podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodb. V zvezi z obravnavanjem nasprotnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti dogovora je bilo ugotovljeno tudi sorazmerje med obveznostmi toženke in koristmi, ki jih je imela z oddajanjem sob v podnajem. Tudi ta ugotovitev kaže na nesprejemljivost tožnikovega stališča, da bi dogovor zagotavljal tožniku neke vrste rento v višini stroškov za hotelsko sobo.

Odločitev o stroških postopka ni predmet revizijske presoje. Izrek o stroških je sklep (5. odst. 129.čl. ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim je postopek končan (1. odst. 400.čl. ZPP). Kadar je odločeno hkrati o glavni stvari in o stroških, izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan. V takih primerih izreka o stroških ni mogoče izpodbijati z revizijo. Revizijsko sodišče spremeni izrek o stroških samo v zvezi s svojo odločitvijo o glavni stvari. Ker v tej zadevi revizijsko sodišče ni spremenilo odločitve o glavni stvari, ne more odločati o stroških postopka na prvi in drugi stopnji sojenja.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).