Jedro

Hkrati z odločitvijo o glavni stvari je sodišče dolžno odločiti tudi o stroških postopka. Po tem, ko je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka in se glede pravdnih stroškov ni izreklo, je odločitev o stroških postopka intervenirala tožena stranka. Ker so pravdni stroški vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, je bilo treba ugotoviti tudi stroške tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaradi umika tožbe zaradi motenja posesti postopek ustavilo, z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških postopka. Toženi stranki je naložilo obveznost, da tožeči stranki povrne 650,14 EUR stroškov postopka (1. točka izreka). Stroški, ki jih je v vlogi z dne 28.2.2013 priglasila drugo tožena stranka, se ne priznajo (2. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da je tožnica dolžna povrniti stroške drugega toženca, prvi toženec pa tožničinih stroškov ni dolžan plačati. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je do dogovora o izročitvi ključa prišlo med tožnico in drugim tožencem, vendar ne na podlagi, ki bi jo bilo mogoče oceniti za izpolnitev zahtevka. Drugi toženec je ključ izročil na temelju lastninske pravice in glede na to, da si je v vmesnem času našel drugo bivališče. To je drugi toženec navedel v vlogi z dne 28.2.2013; obenem je priglasil svoje stroške postopka. Opozarja na prezrto okoliščino, da prvi toženec ni izpolnil zahtevka. Strinjal se je sicer z umikom zahtevka, tudi stroškov ni priglašal. Njegov interes namreč je, da se postopek zanj konča in bo imel mir ter novi stroški ne bodo nastajali. To je pripeljalo do njegovega sporazumnega dogovora s tožnico, da v razmerju med njima vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev je v nasprotju z zakonsko določbo, da v primeru poravnave vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Graja ravnanje sodišča, ki je ločeno odločilo o ustavitvi postopka in o stroških postopka. Sklep o ustavitvi postopka je pomanjkljiv, ker ne vsebuje odločitve o stroških postopka (325. čl. ZPP). Izraža bojazen, da je njeno negodovanje in opozorilo na nepravilnost v postopku vplivalo na odločitev o stroških. Meni, da bi bilo s predhodnim odločanjem treba presoditi, ali je bil zahtevek upravičeno vložen. Vztraja, da je do povrnitve stroškov upravičena le drugo tožena stranka. Tožnica je izgubila pravico do povrnitve stroškov postopka, ker v petnajstdnevnem roku od ustavitve postopka ni podla zahteve za odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Do umika tožbe je prišlo zato, ker je drugi toženec tožnici izročil ključ stanovanja št. 101 na naslovu ..., in neposredno po tem drugotoženčevem dejanju. Izročil je ključ, s katerim je tožnica lahko vstopila v stanovanje in ravno to je tožnica zahtevala. Kaj je drugega toženca pri tem vodilo, ni pomembno. Nepomembna je zato pritožbena trditev, da drugi toženec ključa ni izročil zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, ampak na temelju lastninske pravice in zato, ker je za sebe našel drugo stanovanje. Z izročitvijo ključa je drugi toženec izpolnil dajatveni del zahtevka. Tožbeni petit vsebuje tudi ugotovitveni del in prepoved bodočih istovrstnih motilnih dejanj. Ker se zahtevek za prepoved motilnih dejanj v bodočnosti nanaša na negotovo in nezapadlo terjatev zaradi eventualnih bodočih posegov v posest, ugotovitveni del zahtevka pa ni izvršljiv, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica tožbo umaknila po tem, ko je bil njen zahtevek izpolnjen. Za tak primer je s prvim odstavkom 158. čl. ZPP določeno, da nastale pravdne stroške krije tožena stranka. Ker je za odločitev pomembno le dejstvo, da je do umika tožbe prišlo neposredno po tem, ko je bil zahtevek izpolnjen, ni mogoče slediti pritožbi, da bi sodišče moralo ugotavljati in upoštevati utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodna praksa je enotna, da po umiku tožbe, ko glavnega zahtevka ni več, o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju ni mogoče razpravljati.

6. Res je sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari dolžno odločiti tudi o stroških postopka (četrti odstavek 163. čl. ZPP). Po izdaji sklepa o ustavitvi postopka, v katerem pravdni stroški niso omenjeni, je odločitev o stroških postopka intervenirala tožena stranka. Ker so pravdni stroški vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, je bilo treba ugotoviti tudi stroške tožeče stranke. V primeru, da sta do povračila stroškov upravičeni obe stranki, sodišče izvede pobot stroškov. Neutemeljen je zato očitek, da o stroških postopka, ki jih je tožeča stranka pravočasno priglasila, sodišče po izdaji sklepa o ustavitvi postopka ne bi smelo odločati.

7. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ker je zahtevek umaknila takoj po tem, ko je drugi toženec izpolnil zahtevek. S tem in s sklicevanjem na 158. čl. ZPP je pojasnjeno, zakaj je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zavrnjen. Izrecno pa je v 2. točki izreka tudi navedeno, da stroški, ki jih je priglasil toženec niso priznani. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da o stroških, ki jih je priglasil drugi toženec, ni odločeno. Z izpodbijanim sklepom je odločeno o vseh stroških postopka; tudi tistih, katerih povrnitev je zahteval drugi toženec.

8. Stroške postopka je tožnici dolžan povrniti tudi prvi toženec. Kot izvajalec motilnega dejanja je tudi on pasivno legitimiran v tem postopku, ne glede na to, da v zvezi z motenjem nima osebnih interesov ali koristi. Res je, da on zahtevka ni izpolnil. Zahtevek je lahko izpolnil, ključ izročil, le tisti od tožencev, ki je ključ imel. Nasprotoval pa je zahtevku tudi drugi toženec in sicer z argumentom, da tožnica do posestnega varstva ni upravičena, ker v stanovanju ne živi in nima svojih stvari, torej nima posesti. Tožnici je torej odrekal posestno varstvo. Ker ključa ni imel, je pa nasprotoval zahtevku, se pravne posledice izpolnitve zahtevka (izročitve ključa) raztezajo tudi nanj. Je v enakem pravnem položaju kot prvi toženec. Dejstvo, da je zahtevek izpolnil drugi toženec in ne on, zato za odločitev o stroških postopka ni odločilno. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi med strankama prišlo do sodne poravnave, zato pritožba neutemeljeno opozarja na določilo o kritju stroškov v primeru, ko se pravda konča s sodno poravnavo.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.