Jedro

Direktni oškodovanec je tisti, ki utrpi škodo. Vendar pa lahko zaradi škode direktnega oškodovanca utrpijo škodo tudi druge fizične ali pravne osebe, in ravno za takšen primer gre tudi v predmetni zadevi, ko se zatrjuje nastanek premoženjske škode tožeči stranki kot pravni osebi, ki ni bila neposredno udeležena v škodnem dogodku. Kot takšna je tožeča stranka posredna ali indirektna oškodovanka, ki po našem pravu praviloma nima pravice uveljavljati odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi in torej tudi ne proti zavarovalnici.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 4.129,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 989.555,00 SIT od 2.3.2006 do 31.12.2006 in od zneska 4.129,34 EUR od 1.1.2007 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.“; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 541,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo (in predlog za prekinitev postopka, kateremu pa pritožbeno sodišče ni sledilo) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve pravic iz 2., 14. in 22. čl. Ustave RS ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 15. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja ali poškodovanja stvari. V konkretnem primeru je bil v prometni nesreči dne 26.4.2002 poškodovan delavec tožeče stranke M.M., ki je utrpel hude telesne poškodbe, zaradi njegovega zdravljenja in telesnih poškodb je poleg njemu nastala škoda tudi tožeči stranki (izplačilo plače delavcu, čeprav ni bil na delu; plačilo odpravnine zaradi invalidske upokojitve zaradi posledic prometne nesreče, zaposlitev drugega delavca). Zmotno je stališče sodišča, da je po ZOZP krita le škoda, povzročena z vozilom tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej neposrednim oškodovancem, saj ZOZP tega ne določa. V kolikor bi držalo stališče sodišča prve stopnje, potem obvezno zavavarovanje avtomobilske odgovornosti ne bi krilo niti zahtevkov svojcev v prometni nesreči umrlega oškodovanca, saj sami v njej niso bili udeleženi, znano pa je, da zavarovalnice tovrstne škode izplačujejo, takšna pa je tudi sodna praksa. Nadalje z zavarovanjem ne bi bila krita škoda, ki jo od zavarovalnic terjajo cestna podjetja za čiščenje cest po prometnih nesrečah, saj cestna podjetja niso lastniki cest. Zmotno je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da naj bi posredni oškodovanci imeli pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le, če je tako določeno z ZOZP ali s kakšnim drugim zakonom. V 18. čl. ZOZP je res določeno, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tam navedenih zavodov in pod določenimi pogoji tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Vendar pa tega določila ni mogoče razlagati tako, da so kriti samo prej navedeni zahtevki posrednih oškodovancev. Če bi glede razlage določb 15. in 18. čl. ZOZP obveljalo stališče sodišča prve stopnje, potem gre za protiustavni določbi zakona, ki povzročata neenakost. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil delavec tožeče stranke 26.4.2002 poškodovan v prometni nesreči, ko je vanj trčilo vozilo, za katero je bilo pri toženi stranki sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožeča stranka trdi, da ji je zaradi poškodovanja delavca v prometni nesreči nastala škoda (izplačilo plače za čas bolniške odsotnosti poškodovanega delavca, izplačilo odpravnine ob njegovi invalidski upokojitvi, izplačilo regresa za letni dopust nadomestnega delavca), katere povrnitev uveljavlja v obravnavani pravdi.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je zavarovanje avtomobilske odgovornosti posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP); ta določa, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdavja, uničenja in poškodovanja stvari. Čeprav tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, gre za posebno obliko zavarovanja, ki zaradi razlogov socialnosti odstopa od temeljnega načela o prostovoljnosti zavarovanja. Ob škodnem primeru nastane odškodninska obveznost med povzročiteljem in oškodovancem, slednji pa lahko zahteva odškodnino tudi od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj zavarovan. Direktni oškodovanec je tisti, ki utrpi škodo. Vendar pa lahko zaradi škode direktnega oškodvanca utrpijo škodo (premoženjsko ali nepremoženjsko) tudi druge fizične ali pravne osebe, in ravno za takšen primer gre tudi v predmetni zadevi, ko se zatrjuje nastanek premoženjske škode tožeči stranki kot pravni osebi, ki ni bila neposredno udeležena v škodnem dogodku. Kot takšna je tožeča stranka posredna ali indirektna oškodovanka, ki po našem pravu praviloma nima pravice uveljavljati odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi in torej tudi ne proti zavarovalnici. Aktivna legitimacija tožeče stranke torej ni podana in je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Posredni oškodovanec ima aktivno legitimacijo le takrat, ko mu to pravico pravo posebej priznava. Takšen primer posrednega oškodovanca, ki ima v primeru smrti neposrednega udeleženca škodnega dogodka pravico do denarne odškodnine, je napr. ožji družinski član po smrti oškodovanca (ta primer posebej izpostavlja tudi pritožnik), vendar je temelj za to v 180. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Nadaljnja izjema, nanašajoča se na posredne oškodovance pa je določena v 18. čl. ZOZP, na podlagi katerega so kriti odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za stroške zdravljenja in druge stroške, ter pod določenimi pogoji tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Namen ureditve je zagotavljanje socialnih pravic tistih, ki so v prometnih nesrečah prizadeti, določeno je kot izjema od pravila v 15. čl. ZOZP, izjeme pa je treba razlagati ozko. Glede na to po mnenju pritožbenega sodišča določbi 15. in 18. čl. ZOZP nista protiustavni kot to trdi tožeča stranka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.