Jedro

Za določitev deležev krivde v razmerju pol - pol je revizijsko sodišče upoštevalo dolgoletne spore med strankama in v zvezi s tem ocenilo samovoljno zabijanje kolov na domnevni meji med parcelama pravdnih strank kot izzivanje. Tudi odziv toženca, ki se je lotil odstranjevanja kolov, je prispeval k zaostritvi. Odločilno pa je bilo nadaljnje ravnanje tožnika, ki je toženca brcnil in ga sunil s kolom v prsi. S tem je začel pretep, ki ga je nato toženec nadaljeval s prekomerno silovitostjo, očitno izzvan in v jezi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku zneska 1.781,76 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1992 dalje in 720.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Delno je ugodilo tudi nasprotnemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožniku, da plača tožencu 160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Toženec pa mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 139.355,00 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je prišlo med strankama dne 12.11.1992 do spora in medsebojnega obračunavanja, v katerem je najprej tožnik brcnil toženca v mednožje in ga sunil s kolom v prsi, nato pa je toženec udaril tožnika s kolom po glavi in po nogi. Oba sta bila poškodovana. Sodišče je krivdni delež tožnika ocenilo na 40 odstotkov, delež toženca pa na 60 odstotkov. Tožnik je utrpel pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, rano na obrazu in ušesu ter udarnino na stegnu. Sodišče mu je prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 2.320,00 SIT. Zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zavrnilo. Za toženca je ugotovilo, da je utrpel udarec v prsnico in v moda ter mu prisodilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT. Vse te zneske je sodišče zmanjšalo ustrezno ugotovljenemu deležu krivde vsake od strank.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama deloma ugodilo. Tožniku je priznalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 100.000,00 SIT, toženčevi pritožbi pa je ugodilo tako, da je deleža krivde obeh strank izenačilo. Na ta način je tožniku prisodilo 651.160,00 SIT, tožencu pa 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Izrek o stroških je razveljavilo. Štelo je, da je krivdni prispevek tožnika enak toženčevemu, saj je najprej izzival in nato prvi uporabil kol. Tožniku je priznalo odškodnino za skaženost zaradi brazgotine na obrazu.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da drugostopenjska sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe o tem, da odločitve o odškodnini za toženca ni mogoče preizkusiti, ker mnenje izvedenca ne temelji na medicinski dokumentaciji in je z njo celo v nasprotju. Nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je on začel spor. Zavzema se za višjo odškodnino, za toženca pa meni, da mu je bila priznana nesorazmerno previsoka odškodnina. To je posebno očitno, ko se primerjata obe odškodnini. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da prizna tožniku celotno zahtevano odškodnino, toženčevo odškodnino pa ustrezno zniža. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da sta pravdni stranki sprti zaradi meje že dolgo let in da so napeti odnosi prispevali k nastanku škodnega dogodka. Pretep, v katerem sta bili poškodovani obe stranki, pa je začel tožnik, ki je brcnil toženca v mednožje in ga sunil s kolom v prsi, nato pa je toženec večkrat s kolom udaril tožnika. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijska presoja se torej ne more nanašati na vprašanje, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, pač pa se nanaša na materialnopravno vprašanje, kolikšen del krivde za nastalo škode pritiče vsaki od pravdnih strank. Pri odločanju o tem je revizijsko sodišče upoštevalo dolgoletne spore med strankama in v zvezi s tem ocenilo samovoljno zabijanje kolov na domnevni meji med parcelama pravdnih strank kot izzivanje. Tudi odziv toženca, ki se je lotil odstranjevanja kolov, je prispeval k zaostritvi. Odločilno pa je bilo nadaljnje ravnanje tožnika, ki je toženca brcnil in ga sunil s kolom v prsi. S tem je začel pretep, ki ga je nato toženec nadaljeval s prekomerno silovitostjo, očitno izzvan in v jezi. Le če se dogodek obravnava kot celota, je mogoče sprejeti stališče, da je za svojo škodo toženec sam sploh sokriv. Tožencu je namreč celotna škoda, sicer manjša od tožnikove, nastala zaradi tožnikovega ravnanja, ki ni bilo v nobenem sorazmerju z dotedanjim besednim obračunom. Ob takem obravnavanju škodnega dogodka pa je kljub toženčevemu kasnejšemu ravnanju, ko je še stopnjeval nasilnost obračuna, pravilno stališče sodišča druge stopnje, da sta stranki v enaki meri prispevali k nastanku škode. Čeprav je tožnik pretrpel hujšo škodo, pa to samo po sebi ne more biti odločilno za razmejitev deležev odgovornosti.

Pomembno je, da je fizični obračun začel tožnik in s tem bistveno presegel dotedanji besedni spor. To je razlog, zaradi katerega je tožnikov delež krivde polovičen. Toženca pa bremeni dejstvo, da je pretep stopnjeval tako daleč, da je tožnika udaril s kolom po glavi in mu prizadejal resno poškodbo.

Tožnik se v reviziji zavzema za višjo odškodnino zase in za nižjo tožencu. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT je ustrezna ugotovljenim bolečinam in drugim nevšečnostim med zdravljenjem, kamor spada hospitalizacija, vratna opornica in razni zdravniški posegi. Pri tem je treba upoštevati, da med zdravljenjem ni bilo zapletov in da pretres možganov, ki je tožnikova najhujša poškodba, ni bil težak. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT je določena v skladu z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Gre za sorazmerno blage posledice pretresa možganov, ki se glede na ugotovitev izvedenca kažejo v občasnih glavobolih pri napornem telesnem delu, ob hudi vročini in duševnih naporih. Gre torej le za občasne težave ob izrednih okoliščinah. Poleg tega ima tožnik po ugotovitvi izvedenca bolečine v čeljustnem sklepu ob ugrizu. Vse to je sicer moteče, vendar duševne bolečine zaradi tega ne upravičujejo tožnika do višje odškodnine od tiste, ki mu priznana z izpodbijano sodbo. Komaj opazna brazgotina (ugotovitev na l. št. 122 spisa) ne more povzročati duševnih bolečin take stopnje, da bi bila utemeljena višja odškodnina od priznane. Enako velja za strah, ki je v okoliščinah, kakršne so bile, ko je spor začel tožnik sam, lahko podlaga za prisojo denarne odškodnine le po najširše uporabljenih merilih po 200. členu ZOR.

Tožnik izpodbija tudi odškodnino, ki je prisojena tožencu. Pri tem uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zatrjevanega nasprotja med izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo. Tega nasprotja ni. Izvedenec je svoje delo opravil na podlagi medicinske dokumentacije in tudi na podlagi osebnega pregleda toženca ter podatkov, ki jih je dobil od njega. To je iz izvedenskega mnenja jasno razvidno. Naloga izvedenca ni, da samo povzame medicinsko dokumentacijo, pač pa, da na podlagi svojega strokovnega znanja odgovori sodišču in strankam na postavljena vprašanja. Pri tem ni vezan samo na obstoječo dokumentacijo. Svoje ugotovitve mora napraviti na podlagi pravil stroke in se pri tem lahko opre na obstoječo dokumentacijo ali pa jo tudi ovrže. Po dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje je tožnik brcnil toženca v mednožje. Pravilnosti te ugotovitve revizijsko sodišče ne presoja (3. odst. 385. člena ZPP). Torej je bila naloga izvedenca oceniti bolečine v zvezi s tem in morebitne posledice. To je izvedenec storil. Na tej podlagi prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 300.000.00 SIT je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin ustrezna po enakih merilih, kot sta jih sodišči uporabili pri določitvi tožnikove odškodnine za njegovo nepremoženjsko škodo. To je treba upoštevati tudi pri toženčevi odškodnini za strah, ki je utemeljena toliko, kot je tožnikova odškodnina v enakem znesku iz istega odškodninskega naslova.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).