Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno zapisalo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje, da tožena stranka sploh ni dokazala, da bi katerikoli sporni znesek iztoževane denarne terjatve plačala. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo in da zato sploh ne drži, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi zoper stroškovno odločitev se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov v višini 874,13 EUR nadomesti z zneskom 706,13 EUR, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 120486/2015 z dne 12.10.2015 v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 11.649,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot je razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe ter izvršilne stroške v znesku 142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2005 dalje. V točki II izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 874,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve v smeri, da je tožena stranka podala navedbe in dokaze, da je iztoževano terjatev v celoti poravnala. Spričo tega se sodbe sploh ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožeča stranka dvakrat uveljavljala terjatev po računu št. 15 – 205 in da ni podala nobenih navedb glede računa št. 15 - 218. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi stroškovna odločitev je napačna, saj sodišče ni imelo nobene podlage, da bi tožeči stranki prisodilo nagrado za porabo časa na naroku v višini 50 odvetniških točk, saj noben narok ni trajal več kot eno uro. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki za pristop na drugi narok za glavno obravnavo priznati polovično vrednost nagrade.

3. Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker ni podalo obrazložitve procesnega gradiva tožene stranke v smeri, da je tožeča stranka iztoževano terjatev v celoti poravnala. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe (točka 6) jasno in nedvoumno zapisalo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje, da tožena stranka sploh ni dokazala, da bi katerikoli sporni znesek iztoževane denarne terjatve plačala. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo in da zato sploh ne drži, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Na naroku za glavno obravnavo 17.6.2016 je tožena stranka resda opozorila na okoliščino, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dvakrat uveljavljala terjatev po računu št. 15-0205, pri čemer naj ne bi podala nobenih navedb v zvezi z računom št. 15-0218. Vendar je iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17.6.2016 jasno razvidno, da je tožeča stranka prepričljivo pojasnila, da je v drugem odstavku točke III prve pripravljalne vloge šlo za očitno pisno napako, ko je v prvi vrstici drugega odstavka omenjene vloge pomotoma zapisana številka 215 namesto pravilno 218. Iz tega razloga po oceni pritožbenega sodišča tudi v tej zvezi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki za pristop na prvi narok za glavno obravnavo priznalo nagrado za porabo časa v višini 50 odvetniških točk, saj ta narok (pa tudi noben drug narok) ni trajal več kot eno uro (6. člen Odvetniške tarife – OT). Prav tako bi moralo sodišče tožeči stranki za pristop na drugi narok za glavno obravnavo priznati nagrado v višini 250 odvetniških točk (namesto 500 odvetniških točk). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje stroškovno odločitev spremenilo tako, da je znesek priznanih pravdnih stroškov v višini 874,13 EUR nadomestilo z zneskom 706,13 EUR. Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, katere je s pritožbo uveljavljala.