Jedro

S sklepom o stroških postopka (v sodbi) se postopek ni pravnomočno končal, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri denarnih prejemkih za čas od 1.1.1991 do marca 1993 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko pa ni izrecno zavrnilo, odločilo pa je, da sama trpi svoje stroške postopka.

Na pritožbo drugotožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče kot pritožbeno sodišče s sklepom spremenilo odločitev prvostopnega sodišča o stroških drugotožene stranke tako, da je tožniku naložilo, da drugotoženi stranki povrne stroške postopka v znesku 29.250,00 SIT. Sodišče navaja, da je glede na to, ker nobena od strank ni predlagala odločitve o zahtevku do drugotožene stranke, šteti, da je tožba glede nje umaknjena. Tožnik je zato tej toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka.

Tožnik je zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da ni zakonske podlage, da bi se štelo, da je tožbo zoper drugotoženo stranko umaknil, zato je odločitev sodišča druge stopnje nezakonita. Neodločitev prvostopnega sodišča o delu zahtevka je lahko razlog za razveljavitev prvostopne sodbe, ne pa za tak sklep, kot je sklep sodišča druge stopnje. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo drugotožena stranka navaja, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti. Tožnik je vložil revizijo proti odločitvi o pravdnih stroških, ker mu je sodišče druge stopnje naložilo, da drugemu tožencu povrne pravdne stroške. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). Po določbi 400. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, s tem da revizije ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (2. in 3. odstavek 382. člena ZPP), to je v primerih, če sporna vrednost ne presega 80.000,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom o stroških postopka postopek ni bil pravnomočno končan, ker se z njim ni odločalo o glavni stvari ampak o stranskem zahtevku, razen tega pa tudi vrednost spora ne presega predpisanega minimuma za dovoljenost revizije.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).