Jedro

Če storilec ni vedel, da nudi pomoč storilcem kaznivih dejanj iz Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), ni šlo za kaznivo dejanje po 14.tč. 3.čl. ZKLD, saj je bilo navedeno kaznivo dejanje mogoče storiti le z naklepom.

Kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD je bilo storjeno le v primeru, če storilec ni prijavil organom ljudskih oblasti osebe, ki je bila članica teroristične združbe, ustanovljene za izvrševanje kaznivih dejanj po 2.čl. ZKLD. Da gre za tako osebo, pa je moralo biti razvidno iz okoliščin, navedenih v opisu kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni M.U. mlajša in M.U. starejša po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e

I. Obsojena M.U. mlajša: a) da je neugotovljenega dne v poletju 1946 na svojem domu v S. sprejela člana oborožene bande J.M. in Z.R., ki sta ilegalno prišla iz inozemstva v FLRJ, jima dala zavetišče ter na njuno prošnjo obvestila M.-jevo sestro M. o njunem prihodu, s čimer je omogočila banditoma povezavo z imenovano, v decembru 1946 pa sprejela ravno tam člane bande Z.R., M.B. in tretjega bandita neugotovljenega imena, jih prikrila, jim nudila hrano in preskrbela povezavo z M.M. torej z vzdrževanjem zveze, dajanjem hrane, zavetišča in materialnih sredstev podpirala člane oborožene tolpe; b) novembra 1947, ko je na domu J.M. izvedela, da se je prejšnjega dne nahajal tam član teroristične združbe J.M., ki je ilegalno prišel iz Avstrije v FLRJ in nato s seboj odpeljal sestri M. in A., tega ni prijavila organom ljudske oblasti, torej je vedela za izvršitev kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, pa o tem ni obvestila državnih organov;

II. obtožena M.U. starejša, da je maja 1946. leta zvedela od svoje hčerke, da se je pri njih doma nahajal član oborožene tolpe J.M., kateremu je njena hči omogočila zvezo s sestro M. in koncem leta 1946, ko je zopet zvedela za enak primer, tega ni prijavila organom ljudske oblasti, torej vedela za izvršitev kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, pa o tem ni obvestila državnih organov; s čimer naj bi obsojena M.U. mlajša pod točko I.a) storila kaznivi dejanji podpiranja članov oborožene bande po 14. točki 3. člena ZKLD, pod točko I.b) pa kaznivo dejanje neprijave po 8. členu ZKLD, M.U. starejša pa pod točko II. kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obsojenk in potrebni izdatki ter nagrada njunega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 23.6.1949 s sodbo obsojeni M.U. mlajšo in M.U. starejšo spoznalo za krivi, prvo pod točko I.a) dveh kaznivih dejanj podpiranja članov oborožene tolpe po 14. točki 3. člena ZKLD, pod točko I.b) kaznivega dejanja neprijave po 8. členu ZKLD, drugo pa pod točko II. kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD.

Obsojeno M.U. mlajšo je po 4. odstavku 4. člena in po 1. odstavku 8. člena ZKLD z uporabo 66. člena Kazenskega zakonika (KZ-47) obsodilo na enotno kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom, na dve leti odvzema državljanskih pravic - volilne pravice ter ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v obliki povprečnine v znesku 500 din. Obsojeni M.U. starejši pa je po 8. členu ZKLD v zvezi z 62. členom KZ-47 izreklo šest mesecev poboljševalnega dela, odločilo pa tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka določene kot povprečnino v znesku 500 din. Obsojenkama je v izrečeni kazni vštelo čas prebit v preiskovalnem zaporu od 27.4.1949 dalje. Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije je dne 22.7.1949 s sodbo pritožbo zagovornika obsojene M.U. mlajše zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožnici pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 200 din. Na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine FLRJ z dne 31.12.1950 (opr. št. ni navedena), je bil "ostanek še neizdržane kazne odvzema prostosti s prisilnim delom" M.U. mlajši odpuščen, kazen izgube volilne pravice pa ji je začela teči 2.1.1951, ko je bila odpuščena s prestajanja kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je bil z navedeno sodbo kršen materialni kazenski zakon, ker dejanje obeh obsojenk nima vseh znakov kaznivih dejanj, za katera sta bili obsojeni. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP navedeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeni M.U. mlajšo in M.U. starejšo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kazniva dejanja po 8. členu in 14. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD je storila oseba, ki je vedela za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. V 2. členu je bilo kot kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo opredeljeno vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD pa je storil tisti, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali izsleditvi. Tako kaznivo dejanje je bilo mogoče storiti le z naklepom in kakor pravilno izpostavlja vložnik zahteve, ker je šlo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, je storilec moral tudi vedeti, da nudi pomoč storilcem kaznivih dejanj po ZKLD.

V dejanskem opisu kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD pod točko I.a) sodbe je navedeno, da je M.U. mlajša sprejela člana oborožene bande, pri tem pa taka trditev, ki pomeni zgolj ponavljanje zakonskega besedila, ni v ničemer konkretizirana. V opisu dejanja niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da sta J.M. in Z.R. v prvem oziroma Z.R., M.B. in tretja neugotovljena oseba v drugem primeru, bili resnično člani kakšne oborožene bande in tudi ne, da bi na kmetijo U.-jevih prišli oboroženi. Prav tako v izreku niso opisane tiste okoliščine, ki bi utemeljevale trditev, da je obsojenka podpirala navedene osebe, ki so v pravnomočni sodbi slabšalno imenovane za bandite, vedoč, da nudi pomoč storilcem kaznivih dejanj po ZKLD. Zgolj okoliščina, da so J.M. in ostali ilegalno prihajali iz inozemstva v FLRJ nikakor ne zadošča, tako da tudi ta zakonski znak kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD v dejstvenem opisu ni konkretiziran. Glede na navedeno, tudi dejanje pod točko I.b) sodbe, ki naj bi ga storila M.U. mlajša, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD, kajti če niso navedene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil J.M. član teroristične združbe, ustanovljene za izvrševanje kaznivih dejanj po 2. členu ZKLD, sledi nadaljni zaključek, da življenskih primerov opisanih pod točko I.a) sodbe ni bila dolžna prijaviti organom ljudske oblasti. V opisu je resda navedeno, da je J.M. ilegalno prišel iz Avstrije v FLRJ in nato s seboj odpeljal sestri M. in A. ne pa tudi okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, sta omenjeni zapustili državo ali postali članici društva iz 8. točke 3. člena ZKLD.

Prav tako za obsojeno M.U. starejšo ni prav v ničemer konkretizirano, da je vedela, da naj bi bil J.M. član oborožene tolpe in da je izvršil kakšno kaznivo dejanje po ZKLD. Čeravno bi za to tudi vedela, kar pa iz opisa dejanja ni razvidno, je že v času sojenja ne bi bilo mogoče kaznovati, saj je določba 5. odstavka 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki se je takrat uporabljala kot pravno pravilo, to izključevala, kajti z naznanitvijo navedenih oseb bi praktično prijavila tudi svojo hčerko M.U. mlajšo. Pravnomočno kazensko sodbo za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD, če je bil storilec sorodnik v ravni črti, pa je tudi po 1. alinei 1. točke 3. člena Zakona o popravi krivic, mogoče sprememeniti po posebnih pogojih in postopkih določenih v tem zakonu.

Vrhovni državni tožilec zato utemeljeno navaja, da opisi dejanj ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivih dejanj, za katera sta bili M.U. mlajša in M.U. starejša obsojeni, in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja po takratni zakonodaji. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.6.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 22.7.1949 spremenilo tako, da je obe obsojenki na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, M.U. mlajšo za kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena in po 8. členu ZKLD, M.U. starejšo pa za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD. Glede na tak izid postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obsojenk in potrebni izdatki ter nagrada njunega zagovornika bremenijo proračun.