Jedro

Ker je listina, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev proti tožencu, zaradi formalnih pomanjkljivosti nična, to vpliva tudi na toženčevo (avalistovo) obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: * v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2011, opr. št. VL 74250/2011, razveljavi še v preostalem ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; * v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 2.869,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožencu 3.306,78 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2011, opr. št. VL 74250/2011, obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi lahko sodišče zgolj na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 1. 2001 presojalo skladnost izpolnitve menice s temeljnim pravnim poslom, z izpovedbo priče pa tega ni mogoče dokazovati. Navaja, da je menica napačno izpolnjena v delu glede dospelosti ter pri tem opozarja na 108. in 33. člen ZM. Morebitna menična zaveza toženca je zastarala. Navaja, da je menica nična, ker je bil uporabljen obrazec za trasirano menico, besedilo naloga pa ni bilo prečrtano. Opozarja še, da je bila menica predložena zgolj v fotokopiji, in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožbeno navedbo, da je mogoče neko dejstvo (oziroma „tako pomembno okoliščino“, kot se izrazi pritožnik) ugotavljati zgolj z določeno vrsto dokaza. V pravdi so dokazila prirejena, kar pomeni, da je pravno odločilno dejstvo mogoče dokazovati s katerim koli dokazilom. Povedano drugače: ne drži, da bi bilo mogoče dejstvo, da je bila sporna menica izdana v zavarovanje terjatev po prodajni pogodbi z dne 25. 1. 2001, dokazovati zgolj s predložitvijo te pogodbe, temveč je to možno dokazovati tudi z zaslišanjem priče. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka in je smelo na podlagi zaslišanja priče K. napraviti dokazno oceno (ki je pritožnik ne izpodbija, saj pritožbe zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niti ne vlaga), da je bila sporna menica izpolnjena v skladu s pogodbo z dne 25. 1. 2001. 6. Pravno odločilna dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, so naslednja: menica na prvi strani meničnega blanketa vsebuje zgolj podpis trasanta; menica je zapisana na obrazcu za trasirano menico; toženec je menico podpisal kot avalist; klavzula o denarnem nakazilu „plačajte za to menico“ ni prečrtana in ni nadomeščena s klavzulo o nepogojni obljubi plačila (plačam, bom plačal, ipd.).

7. Lastna menica je posebna vrsta menice, s katero se izdajatelj zaveže plačati menično vsoto. Bistvena značilnost lastne menice je, da ostane izdajatelj glavni dolžnik, medtem ko pri trasirani menici izdajatelj naroči tretjemu, naj poravna njegovo obveznost – z akceptom trasat postane glavni dolžnik. Pri lastni menici ni ne trasata in ne akceptanta. Menična zaveza nastane pri lastni menici šele z njeno izdajo, pri tej pa mora biti jasno prepoznavno, da gre za lastno in ne za trasirano menico. Ker uradnih formularjev za lastno menico ni, se zanjo pogosto uporablja obrazec za trasirano menico, toda v takem primeru je treba besedilo naloga za plačilo („plačajte za to menico“) prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila („plačam“/„bom plačal“/„bomo plačali“ in podobno). Pravni teoretiki zastopajo stališče, da so menice, ki ne vsebujejo obljube plačila, pač pa nalog plačila, nične. Poudarjajo, da lastne menice na lastni ukaz ne veljajo, ker se izdajatelj ne more zavezati k storitvi proti sebi. ZM ničnostne sankcije za tak primer ne predpisuje, pač pa v 107. členu določa obvezne sestavine lastne menice, med katerimi je tudi nepogojna obljuba, da bo plačana določena vsota denarja. Listina, v kateri ni katerekoli izmed sestavin iz 107. člena ZM, pa po določbi 108. člena ZM ne velja za lastno menico, če v naslednjih členih ni določeno drugače. In omilitve sicer stroge formalnosti v tem smislu, da navedba obljube plačila ne bi bila obvezna sestavina lastne menice, v zakonu ni (1). Ker je menično pravo izrazito strogo in formalno, je posledica pomanjkanja takšne formalne sestavine razlog za ničnost menice.

8. Menično poroštvo ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, vendar je avalist odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok. Njegova zaveza velja tudi, če je zaveza, za katero je dal poroštvo, nična iz katerega koli drugega razloga razen zaradi formalne pomanjkljivosti (prvi in drugi odstavek 31. člena ZM). Listina, ki jo je tožeča stranka predložila kot lastno menico, zaradi formalnih pomanjkljivosti, povzetih v prejšnji točki obrazložitve, ne velja kot vrednostni papir. Ker je listina, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev proti tožencu, zaradi formalnih pomanjkljivosti nična, to vpliva tudi na toženčevo obveznost, zato je pritožbeno sodišče zahtevek na tej podlagi zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem ter tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče izčrpneje ne odgovarja, ker niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), pritrjuje pa pritožniku, da menica ni bila priložena v originalu, temveč zgolj v fotokopiji, kar je v nasprotju s strogim formalnim načelom, ki velja v meničnem pravu (2).

10. Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) in tožencu priznalo: 1.089,40 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 1.005,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), 236,80 EUR za stroške prevoza (tar. št. 6003) ter 22 % DDV, skupaj 2.869,20 EUR.

11. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu tudi pritožbene stroške, saj je ta s pritožbo uspel (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 3.306,78 EUR in predstavljajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 1.340,80 EUR, 22 % DDV v višini 294,98 EUR in sodno takso za pritožbo v višini 1.671,00 EUR.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah z dne 3. 9. 2009, opr. št. II Ips 187/2007 in opr. št. II Ips 806/2007. Glej tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 6. 2010, opr. št. IICp 2178/2010. (2) Meničnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi zgolj na podlagi fotokopije menice. Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 23. 8. 2011, opr. št. II Cpg 393/2011.