Jedro

Trditev, da ocena izvedenih dokazov ni popolna, pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni G.G. spoznan za krivega treh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 3. odstavku 183. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 12.7.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavila, da je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obstoječo sodno prakso, ki pa je obsojenemu onemogočila soočenje z domnevnimi oškodovankami. Zaslišane priče so bile uslužbenci zavoda, za katere pa je jasno, da iz bojazni za svoje delovno mesto ne bodo stopili v korist obsojenega. Postavljeni izvedenec dr. P. se kljub obsojenčevi prošnji ni odzval zaradi kolizije interesov. Po mnenju zagovornice ocena izvedenih dokazov ni popolna, ob kategoričnem vztrajanju obsojenega, da očitanih kaznivih dejanj ni storil, je torej vprašljiva tudi kvalifikacija nadaljevanosti obsojenčeve dejavnosti. Iz teh razlogov je predlagala, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti oziroma podrejeno razveljavi izpodbijani sodbi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo z dne 26.7.2005 predlaga zavrnitev zahteve, ker vložnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz same zahteve ni razvidno, kakšno kršitev ZKP obsojenčeva zagovornica uveljavlja, saj celo sama poudarja, da je postopek tekel v skladu z določili ZKP in obstoječo sodno prakso. Vsebina zahteve predstavlja izključno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, ugotovljeno v obeh izpodbijanih sodbah.