Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe zaradi več opravljenega, a neplačanega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.

Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral po zatrjevanju koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je tožnik opravil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 4.616,36 EUR z obrestmi od 21. 10. 2019 do plačila (1. odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nevarne naloge v znesku 1.679,87 EUR z obrestmi (2. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku 1.126,38 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper 1. odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik navedb o kršitvi dnevnega počitka ni konkretiziral, saj za posamezen dan oziroma uro ni navedel, kakšno delo je opravljal. Tožba ni sklepčna. Dokazna ocena je pavšalna. Iz listin toženke je razvidno, da je bil dnevni počitek zagotovljen, kar sta potrdila tudi A. A. in B. B. Sodišče je neutemeljeno verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik. Ni upoštevalo, da ta med misijo na kršitev ni opozarjal in da je imel v času rotacije zagotovljenih vsaj šest ur dnevnega počitka. V času pripravljenosti je opravljal delo le v primeru aktivacije. Toženka mu je bila dolžna zagotoviti le potreben počitek in to je tudi storila. Sodišče ni upoštevalo določbe o zagotavljanju dnevnega počitka povprečno v obdobju šestih mesecev. Napačno je stališče o enoviti naravi pravice do dnevnega počitka. V primeru kršitve te pravice je tožnik lahko upravičen le do razlike med vsakokratnimi urami zagotovljenega počitka in pripadajočimi 11 urami. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

5. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino zaradi opravljanja nalog vojaka voznika v misiji KFOR ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka kršila pogodbeno obveznost, ker mu ni zagotovila 60 dnevnih počitkov v trajanju vsakokratnih 11 nepretrganih ur, ter tožniku prisodilo 4.616,36 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

6. Pritožba neutemeljeno očita, da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katera obdobja na mednarodni misiji na Kosovu, na katero je bil napoten od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014, uveljavlja plačilo odškodnine. To je zahteval za skupaj 60 dni (delo v bazah C. in D., varovanje samostana E.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka zagotovila dnevni počitek (155. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; 97.f člen Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji).

7. Zmotne so pritožbene navedbe, da je bila toženka dolžna v skladu s 53. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) tožniku omogočiti le potreben počitek. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen ZDR-1), za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

8. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena ZDR-1 o zagotavljanju dnevnega počitka v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitve pogodbe zaradi več opravljenega, a neplačanega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka kršila tožniku pravico do dnevnega počitka v zatrjevanem obsegu, in sicer ker je moral biti v tem času v pripravljenosti v bazah C. (v ta okvir spada tudi opazovalnica F.) ter D., varovati samostan E. in ker je bil razporejen v QRF. Pavšalno je utemeljilo, da je šlo za pripravljenost, ki ni bila enaka povišani pripravljenosti v smislu 9. točke tretjega člena ZSSloV, oziroma za pripravljenost in razporeditev v QRF, v okviru katere je tožnik opravljal delo. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da navedeno še ne zadošča za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka,1 zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prišlo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik v tem času dejansko opravljal delo (in v kakšnem obsegu ur). Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen vsaj delno (v določenem obsegu ur). V zvezi s tem pravilno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo tožnika potekalo v rotaciji, v okviru katere je bilo zagotovljeno vsaj šest ur počitka (oziroma štiri ure počitka v primeru opazovalnice F.).

11. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini, ki jo je za 60 nezagotovljenih dnevnih počitkov tožniku prisodilo v višini vsakokratnih 11 ur, zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (prim. VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, tj. uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral po zatrjevanju koristiti dnevni počitek. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela (več), za katerega ni prejel plačila, je tožnik opravil. 12. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke in II. točko izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno dopolniti dokazni postopek v smislu zgornjih napotil, torej o tem, ali je tožnik v konkretnih dneh pripravljenosti in času razporeditve v QRF dejansko opravljal delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), za katero ni prejel plačila, in v kakšnem obsegu ur.

13. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018; podobno tudi sklepa VIII Ips 22/2020 - QRF in VIII Ips 40/2020 - dosegljivost.