Jedro

Po tretjem odstavku 45. člena ZOR predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Ker iz predpogodbe, ki sta jo sklenila tožnik in A.Č., ter aneksa izhaja, da sta se pogodbeni stranki zavezali, da bosta potem, ko bo mogoče pridobiti in prenesti lastninsko pravico, sklenila menjalno pogodbo, s katero bosta drug drugemu izročila določeni nepremičnini (552. člen ZOR), je šlo nedvomno za menjalno predpogodbo. Tožnikovo zatrjevanje, da je šlo že od vsega začetka za sklenitev kupoprodajne pogodbe, je utemeljeno samo deloma, kolikor je bilo določeno doplačilo tožnika, ki pa je vendarle manjše od vrednosti vsake od zamenjanih stvari, zato gre lahko samo za doplačilo pri menjavi. Ker pa menjava nepremičnin zaradi tožnikove prodaje garsonjere ni mogoča, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval sklenitev prodajne pogodbe za stanovanjsko hišo na naslovu D. v Ljubljani, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižno telo II na parc. št. 205 k.o..., ustrezen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi in izročitev dokumentacije, vse proti plačilu kupnine 50.960 nemških mark v tolarski protivrednosti.

Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe procesnega zakona, ker ni upoštevalo dokazov, ki jih je tožeča stranka naknadno predlagala. Pri tem omenja dopis odvetnika G., ki je zastopal toženo stranko in ki je napisal, da gre za prodajo in ne za menjalno pogodbo; zaslišanje priče S. T., ki je vodila postopek pridobivanja upravnih dovoljenj; in pismo sosedov. Ker meni, da sta sodišči prve in druge stopnje naivno verjeli predvsem navedbam tožene stranke in sta zavrnili predlagane dokaze, jima očita kršitev kontradiktornosti postopka. Dodaja, da lastništvo stanovanja oz. garsonjere na G. ni bila bistvena sestavina predpogodbe in trdi, da je šlo za prodajo in ne za menjavo nepremičnin. Taka volja pogodbenih strank je bila podana že od vsega začetka in sodišče bi moralo spregledati pravi namen strank ter tožniku priznati pravico do odkupa stanovanjske hiše, ki jo zaseda. Ne more se strinjati z razlago sodišč, da sklenjena predpogodba ne veže pogodbenih strank, ker so se zaradi prodaje stanovanja na G. spremenile razmere. Pri tem poudarja, da je bila osnovna volja pogodbenih strank prodaja hiše na D. v L., da je prvotni toženec nameraval prodati garsonjero in da njegova izjava o tem, da želi biti blizu bolnega očeta, ni resnična. Dodaja, da sta pogodbeni stranki ustno prilagodili razmerje tako, da se iz kupnine za prodano garsonjero plača del hiše na D. v Ljubljani in sodišče ni razložilo, zakaj ni verjelo izpovedim pravdnih strank. Tožnik meni, da je zadosten dokaz, da je šlo za prodajo hiše že dejstvo, da je v hišo vložil velika sredstva in se vanjo tudi vselil. Garsonjere na G. ne bi prodal, če ne bi imel ustnega zagotovila tožene stranke, da bo hišo vseeno prodala. Zato ni logično sklepanje sodišč, da je tožnik prodal garsonjero, čeprav se je zavedal, da ne bo prišlo do sklenitve menjalne pogodbe in da bo moral izprazniti nepremičnino, ki jo zaseda.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravdno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka, ki graja oceno izvedenih dokazov, se sicer sklicuje na bistveno kršitev procesnih predpisov, toda nezadovoljstvo z dokazno oceno dopisa odvetnika G. pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč na 9. strani utemeljitve sodbe obširno pojasnilo svojo oceno, s katero se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Podobno velja za izpovedi pravdnih strank, katerih vsebino je sodišče prve stopnje ocenilo na 6. do 9. strani obrazložitve, pritožbeno sodišče pa na 3. strani. Ker je pojasnilo, zakaj verjame toženi stranki, ni resnična trditev revidenta, da sodišče ne argumentira, zakaj mu ne verjame. Tudi očitek, da je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče S. T. in dopisom sosedov, je izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene, zato v reviziji ni več dovoljeno. Ker torej iz spisa izhaja, da je imela tožeča stranka možnost sodelovati v postopku in da je sodišče izvajalo dokaze, ki jih je predlagala, revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi s kontradiktornostjo postopka, zato ni podan očitani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Tudi očitek, češ da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili naslednje dejansko stanje: - da sta tožnik in prvotni toženec avgusta 1993 sklenila pisno predpogodbo, v kateri sta se sporazumela, da bosta kasneje sklenila menjalno pogodbo, katere predmet bo stanovanjski objekt na D. (ki je bil v lasti A. Č.) in garsonjera na G. (ki je bila v lasti tožnika I. F.); - da sta ocenila vrednost stanovanjskega objekta na 70.000 nemških mark, vrednost garsonjere pa na 49.000 nemških mark, saj sta se dogovorila, da bo I. F. poleg tega, da bo izročil garsonjero, plačal še 21.000 nemških mark v tolarski protivrednosti; - da je A. Č. tožniku dovolil vselitev v hišo in da se je ta vselil; - da pogodbeni stranki roka za sklenitev menjalne pogodbe nista zapisali; - da je tožnik izročil svojemu sopogodbeniku 2.000 nemških mark; - da sta ob sklenitvi predpogodbe sočasno sprejela tudi aneks k predpogodbi, ki ga je - tako kot predpogodbo - napisala C. F., v katerem sta določila, da bo vse morebitne stroške za ureditev dokumentacije (gradbeno in lokacijsko dovoljenje) nosil A. Č.; - da je tožnik prodal garsonjero 13.6.1994; in - da je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje dne 8.6.1996. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki se nanašajo na sklenitev predpogodbe. Po tretjem odstavku 45. člena ZOR predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Ker iz predpogodbe, ki sta jo sklenila tožnik in A. Č., ter aneksa izhaja, da sta se pogodbeni stranki zavezali, da bosta potem, ko bo mogoče pridobiti in prenesti lastninsko pravico, sklenila menjalno pogodbo, s katero bosta drug drugemu izročila določeni nepremičnini (552. člen ZOR), je šlo nedvomno za menjalno predpogodbo. Tožnikovo zatrjevanje, da je šlo že od vsega začetka za sklenitev kupoprodajne pogodbe in da ni šlo za naknadni dogovor o prodaji stanovanjskega objekta (kar je izrecno zapisal v pritožbi), je utemeljeno samo deloma, kolikor je bilo v predpogodbi določeno doplačilo tožnika. Toda doplačilo je precej manjše od vrednosti vsake od zamenjanih stvari, zato gre lahko samo za doplačilo pri menjavi. Tudi tožnikovo izvajanje o tem, da je želel A. Č. sprva prodati svojo nepremičnino, ne more vplivati, ker sta se ob sklenitvi predpogodbe in aneksa sporazumela za menjavo, nagib pa se po prvem odstavku 53. člena ZOR pri odplačni pogodbi ne upošteva. Ker menjava nepremičnin zaradi tožnikove prodaje garsonjere na G. ni mogoča, tožnik ni upravičen zahtevati sklenitve menjalne pogodbe, niti kupne pogodbe, ki bi temeljila na predpogodbi o menjavi stanovanj.

Glede na to, da bi bilo kljub navedenemu, tožnikovo revizijo mogoče razumeti tudi tako, kot da je zahteval sklenitev prodajne pogodbe zaradi naknadnega dogovora in zaradi vlaganj v stanovanjski objekt na D. v Ljubljani, sodišče dodaja, da je po določilu 2. člena ZPP 1977 vezano na tožbeni zahtevek, ki bi se moral v navedenih primerih glasiti na ugotovitev lastninske pravice.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov.