Jedro

Na vročilnici je zapisan datum prejema, podpis prejemnika in podpis vročevalca, ni pa nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz takšne vročilnice v skladu z določbami 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik. Potrdilo o vročitvi (vročilnica) je verodostojna listina in velja za resnično, če prejemnik ne dokaže nasprotno. Toženec nasprotnega ni dokazal (niti dokazoval).

Tudi če bi tožbo, kot trdi toženec, prejela njegova mati, vročitev ne bi bila napačna, saj ob drugem poskusu vročitve vročevalec pisanje lahko pusti kakšnemu od odraslih članov gospodinjstva (peti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 2.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2004 in 98,52 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni predvsem, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, ker mu tožba ni bila pravilno osebno vročena.

Toženec še poudarja, da je, dokler je bil redno zaposlen, dolg plačeval. Čudi se, kako je mogoče, da dolg znaša 2.768,66 EUR. Pojasnjuje še, da se ne spomni, da bi dobil tožničin regresni zahtevek in da ni bil seznanjen s tem, da je tožnica dolg plačala toženčevi banki, zato šteje, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožnik meni tudi, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj naj bi regresni zahtevek nastal 24. 5. 2001, tožba pa je bila vročena v novembru 2007. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) tožniku vročena osebno. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu (speta z list. št. 8), izhaja, da je vročevalec 9. 11. 2007 v toženčevem poštnem predalčniku pustil sporočilo z vsebino, kakršno določa 3. odstavek 142. člena ZPP (2). Do ponovnega vročanja tožbe je prišlo 12. 11. 2007. Toženec ni z ničemer izkazal, da tega dne ni osebno prejel tožbe, vročilnica v spisu pa potrjuje osebno vročitev. Na njej je zapisan datum prejema, podpis prejemnika in podpis vročevalca, ni pa nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu, oziroma, kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom (3). Iz takšne vročilnice v skladu z določbami 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik pošiljke, torej toženec. Potrdilo o vročitvi (vročilnica) je verodostojna listina in velja za resnično, če prejemnik ne dokaže nasprotno. Toženec nasprotnega ni dokazal (niti dokazoval). Vendar pa celo če bi pisanje, kot trdi (a ne dokazuje) toženec, prejela njegova mati, vročitev ne bi bila napačna, saj ob drugem poskusu vročitve vročevalec pisanje lahko pusti kakšnemu od odraslih članov gospodinjstva (peti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 140. členom ZPP). Pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe je torej izpolnjen.

Toženec v pritožbi izpodbija predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (4) o tem, kakšna je višina dolga in kdaj je dolg zapadel, vendar glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi navedbami, ki merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, ni ukvarjalo.

Vprašanje dejanskih ugotovitev lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kar sodišču prve stopnje očita pritožnik), vendar v tem primeru ne gre za takšno situacijo. Sodišče prve stopnje je popolno, jasno, logično in pravilno obrazložilo, kako je ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi (ta pa je zato, ker toženec ni vložil odgovora na tožbo, štelo za resnična), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tudi pogoj iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe je torej izpolnjen.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni po uradni dolžnosti upoštevalo morebitnega zastaranja terjatve, ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava - ravno nasprotno, saj sme sodišče zastaranje upoštevati le na podlagi ugovora stranke (3. odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (5) oz. smiselno enaka določba 3. odstavka 335. člena Obligacijskega zakonika (6)). Toženec ugovora zastaranja ne more podati šele v pritožbi. Iz tožbenih navedb (ki se štejejo za resnične in v pritožbenem postopku zoper zamudno sodbo niso izpodbojne), ki jim predloženi dokazi ne nasprotujejo, pa tudi ne izhaja, da bi bil tožbeni zahtevek zastaral. Pokaže torej se, da sodišče prve stopnje v postopku izdaje zamudne sodbe ni zagrešilo nobene od očitanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je pravilno uporabilo materialno pravo (to je določbe ZOR o kreditni pogodbi, cesiji in zamudi z izpolnitvijo denarne terjatve). Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (2) To je, da naj bo naslovnik določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje.

(3) Kar bi v skladu z določbo petega odstavka 149. člena ZPP na vročilnici zapisal vročevalec, če bi pisanje namesto tožencu izročil komu drugemu.

(4) Napad na dejanske ugotovitve sicer skuša predstaviti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

(5) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami

(6) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami