Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nasprotje med ugotovljenimi dejstvi prvostopenjskega sodišča in predloženimi dokazi v tistem delu, ko se sklicuje na dokaze, na podlagi katerih naj bi tožeča stranka isto škodo utemeljevala v kazenskem postopku. Tožena stranka se pri utemeljitvi navedenega nasprotja med dokazi in zatrjevanimi dejstvi ne more sklicevati na dokaze, ki jih je sama predložila šele v pritožbi, saj na ta način zgolj uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog izpodbijanja dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na trditveni podlagi tožeče stranke v tožbi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo plačilo 7.380,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2005 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 210,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta v pritožbenem roku pritožbo vložili toženi stranki in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Procesne predpostavke za izdajo zamudne sodbe so opredeljene v 1. odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP). Toženi stranki v pritožbi potrjujeta, da je sodišče tožbo tožeče stranke vročilo v odgovor toženima strankama 27. 01. 2009. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na kršitev 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da na povratnici, ki izkazuje vročitev tožbe drugotoženi stranki ni žiga drugotožene stranke. Vročilnica je javna listina, ki v kolikor se ne dokaže drugače, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odstavek 224. člena ZPP). Vročilnica torej potrjuje, da je bila tožba vročena tudi drugotoženi stranki. V skladu s 1. odstavkom 137. člena ZPP se drugotoženi stranki kot pravni osebi vroča preko zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Navedena vročilnica (pripeta k list. št. 17) je opremljena s podpisom prejemnika. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dokazno vrednost vročilnice v smeri, da pošiljka ni bila vročena pooblaščeni osebi. Ker pri vročanju sodnih pošiljk pravnim osebam ni predpisana obličnost v smislu overitve podpisa z žigom naslovnika, odsotnost žiga na vročilnici ne pomeni kršitve 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP s tem, ko naj bi toženi stranki z izdajo sodbe z dveletno zakasnitvijo onemogočilo uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje. Tožena stranka namreč niti ne zatrjuje v zvezi s čim naj bi lahko uveljavljala vrnitev v prejšnje stanje. Če bi bilo njene navedbe razumeti v povezavi z zamudo roka za vložitev ugovora na tožbo, pa tožena stranka niti ne zatrjuje opravičljivega razloga za navedeno zamudo.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim se sklicuje na nesklepčnost tožbe, češ da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Tožeča stranka je s tožbo od toženih strank uveljavljala povrnitev škode, ki izvira iz nedovoljenega odvzema mineralnih surovin v času od 09. do 12. 02. 2005. Od toženih strank je zato uveljavljala plačilo v vrednosti izkopane mineralne surovine v višini 7.380,90 EUR za izvršen izkop 1062 m³ gramoza. Tožeča stranka je v tožbi tako opredelila vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank, zato so pavšalne pritožbene trditve glede nesklepčnosti tožbe neutemeljene.

Institut zamudne sodbe temelji na načelu afirmativne litiskontestacije, to je na neizpodbojni domnevi, da toženec priznava dejansko podlago tožbenega zahtevka iz tožbe. Posledično toženec tudi ne more uveljavljati v pritožbi pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Pri izdaji zamudne sodbe se sodišče zato ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožbenih navedb, temveč le presoja ali je podano nasprotje med temi navedbami in predloženimi dokazi. Tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo navedeno nasprotje, v posledici česar ni bilo izkazanih predpostavk za izdajo zamudne sodbe. Vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s toženo stranko takšnega nasprotja med predloženimi dokazi in zatrjevanimi dejstvi tožeče stranke ne vidi. Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na okoliščine, da predložene prevoznice ne izkazujejo, da se je prevažal gramoz, predstavljajo dokazno vrednotenje dokazov, ki jih je ponudila tožeča stranka ob vložitvi tožbe in s tem uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga za izpodbijanje zamudne sodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nasprotje med ugotovljenimi dejstvi prvostopenjskega sodišča in predloženimi dokazi v tistem delu ko se sklicuje na dokaze, na podlagi katerih naj bi tožeča stranka isto škodo utemeljevala v kazenskem postopku. Tožena stranka se pri utemeljitvi navedenega nasprotja med dokazi in zatrjevanimi dejstvi ne more sklicevati na dokaze, ki jih je sama predložila šele v pritožbi, saj na ta način zgolj uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog izpodbijanja dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temeljijo na trditveni podlagi tožeče stranke v tožbi. Tožeča stranka je višino škode, ki naj bi izvirala iz protipravnega ravnanja toženih strank, v tožbi konkretno opredelila. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je s tem vzpostavljena neizpodbojna domneva, da tožena stranka to dejansko predpostavko izrecno priznava. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da naj bi tako zatrjevana dejanska podlaga bila v nasprotju s predloženimi ceniki, saj se tožeča stranka ob vložitvi tožbe niti ni sklicevala na kakršnekoli cenike, niti jih ni v dokaz svojih trditev predložila.

Tako se izkaže, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.