Jedro

Tožnica ni zahtevala ustanovitve stvarne služnostne pravice v korist njenih nepremičnin, pač pa ugotovitev, da to služnostno pravico, tudi v breme ene od nepremičnin, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, dejansko že ima. Ker tožena stranka ob odločanju narave tega postopka ni upoštevala na opisani način, pač pa kot pomembno štela le dejstvo, da služnostna pravica poti, ki jo zatrjuje tožnica, ni vknjižena v breme nepremičnin, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje ter da niti ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale drugače, je zmotno uporabila določbo 9. točke 260. člena v povezavi s 43. členom ZUP, posledično pa nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka bi morala dejansko stanje glede zatrjevanega obstoja služnostne pravice ob upoštevanju vsebine pravdnega postopka, ki je že potekal med tožnico in prizadetima strankama, pred odločitvijo o tožničinem predlogu za obnovo postopka raziskati, oziroma postopek odločanja prekiniti do pravnomočne odločitve sodišča o zatrjevanem obstoju služnostne pravice in šele nato na podlagi te odločitve pravdnega sodišča ugotoviti, ali je tožnica upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Upravne enote Nova Gorica, št. 351-566/2018/11 z dne 10. 6. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranki z interesom A. A. in B. B. trpita sama stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 4. 10. 2018 pri Upravni enoti Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila predlog za obnovo postopka izdaje gradbenih dovoljenj investitorjema A. A. in B. B. (v nadaljevanju prizadeti stranki) v k.o. ..., ki ga je dopolnila dne 22. 10. 2018. V obrazložitvi predloga za obnovo postopka je tožnica po svoji pooblaščenki navajala, da je preko arhitekta izvedela, da je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, številka tega dovoljenja pa ji ni poznana. Preko parcel, na katerih je bila dovoljena gradnja, poteka služnostna pot v korist tožnice. Ker načrtovani nezahtevni objekt posega v njeno pravico, ima interes, da se izdano gradbeno dovoljenje odpravi ter da se jo v postopek pritegne kot zainteresirano stranko. K predlogu je tožnica priložila sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 200/2015 z dne 18. 5. 2017, o ugotovitvi služnostne pravice, zoper katero sta prizadeti stranki vložili pritožbo, ter fotografije, posnete takrat, ko je tožnica izvedela, kaj se dogaja na prej navedenih parcelah.

2. Prvostopenjski organ je s sklepom, št. 351-566/2018/11 z dne 10. 6. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), tožničin predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, št. 351-129/2018/14 z dne 16. 7. 2018, zavrgel. V obrazložitvi svoje odločitve citira določbo 9. točke 260. člena in tretji odstavek 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter pojasnjuje, da je institut obnove postopka izredno pravno sredstvo, v katerem mora predlagatelj obnove verjetno izkazati okoliščino o obstoju vsaj enega od desetih taksativno navedenih obnovitvenih razlogov. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP mora upravni organ po prejemu predloga za obnovo postopka najprej preveriti njegovo formalno pravilnost. Kolikor ugotovi, da predlog ne izpolnjuje katerega od pogojev, določenih v tej zakonski določbi, predlog za obnovo postopka s sklepom zavrže. 3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka, saj predloga ni podala upravičena oseba, okoliščina, na katero se predlog opira, to je, da naj bi morala biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadetima strankama tožnica udeležena kot stranska udeleženka, pa ni verjetno izkazana. Prvostopenjski organ je v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) prizadetima strankama dne 16. 7. 2018 izdal gradbeno dovoljenje št. 351-129/2018/14 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje), ki je postalo pravnomočno dne 26. 7. 2018, prizadeti stranki pa sta dne 18. 9. 2018 pri prvostopenjskem organu prijavili začetek gradnje. Gradbeno dovoljenje jima je bilo izdano za gradnjo delno vkopane kmečke lope, nepravilne tlorisne oblike, površine 70 m2, višine 3,80 m, namenjene hrambi orodja in pridelkov, locirane delno na severovzhodnem delu parc. št. *518/3, delno na jugovzhodnem delu parc. št. *518/9 in delno na jugozahodnem delu parc. št. 4670/4, vse k.o. ... Prvostopenjski organ je prizadetima strankama izdal gradbeno dovoljenje, ker so bili za to izpolnjeni vsi pogoji. Med drugim je moral ugotoviti, ali imata prizadeti stranki za zemljiščih lastninsko ali drugo stvarno pravico, ki omogoča gradnjo, prav tako je preveril, ali njuna pravica graditi ni omejena s pravicami druge osebe, na primer s služnostno pravico na delu zemljišča, kjer se načrtuje gradnja. Po vpogledu v zemljiškoknjižni izpisek za prej navedene nepremičnine je ugotovil, da sta prizadeti stranki lastnika teh nepremičnin, pri teh nepremičninah pa ni bila vpisana kakšna pravica drugih oseb, pri čemer je treba upoštevati, da je zemljiška knjiga javna knjiga. Ko gre za vprašanje, kdo izkazuje pravico udeleževati se postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se sicer ni mogoče omejiti le na tiste, ki svojo pravico do udeležbe izpeljujejo zgolj iz pravic, vpisanih v zemljiški knjigi, pač pa lahko stranke to pravico dokazujejo tudi z listinami. Imetnik služnostne pravice, ki še ni vpisana v zemljiški knjigi, lahko tako svojo pravico izkaže z overjeno listino.

4. Prvostopenjski organ poudarja, da tožnica kot predlagateljica obnove postopka ni vpisana kot imetnica služnostne pravice na nepremičninah, za katere je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje in je zato tudi ni pritegnil v postopek. Te svoje pravice tudi ni izkazala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigi ali s pravnomočno sodno ali upravno odločbo in zato ni utemeljenega razloga, da bi jo upravni organ pritegnil v postopek. Tožnica je predlogu sicer priložila sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 200/2015, iz katere med drugim izhaja, da je sodišče ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 4631/1, 4632, 4671, 4637/1, 4638/1 in 4639/2, vse k.o. ... obstaja služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijskimi stroji, predvsem traktorji s prikolico, po obstoječi poti v širini 2,5 m v breme vsakokratnega lastnika parc. št. *518/3, *518/9 in 4670/4 k.o. ..., vendar pa sta prizadeti stranki, ko ju je prvostopenjski organ s tem seznanil, pojasnili, da je ta sodba brezpredmetna, saj jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom, št. I Cp 712/2017 z dne 10. 10. 2018, po njuni pritožbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Prvostopenjski organ zaključuje, da tožnica zgolj z zatrjevanjem, da preko parc. št. *518/3, *518/9 in 4670/4 k.o. ... poteka služnostna pot ter s sklicevanjem na nepravnomočno sodbo ni izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, dokazno breme pa je na njeni strani. Obnovitveni razlog iz 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP je izpolnjen, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa v postopku ni sodelovala, ker ji ni taka možnost ni bila dana. Če pa je predlog vložila oseba, ki takšne pravice udeležbe v postopku ni imela, to pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba. Ker tožnica ni izkazala, da bi imela pravico do udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadetima strankama, je prvostopenjski organ njen predlog za obnovo postopka s sklepom zavrgel. 6. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-197/2019/2 z dne 10. 10. 2019, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve povzema zaključke prvostopenjskega organa in z njimi soglaša. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da ima v skladu s 43. členom ZUP pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku torej lahko pridobi oseba zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu. Tožnica bi morala izkazati, da nameravana gradnja posega v njene neposredne interese, ki izhajajo iz lastništva nepremičnin ali drugih stvarnopravnih upravičenj ter temeljijo na določbah ZGO-1, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja. Zatrjevanega obstoja služnostne pravice tožnica ni izkazala, saj v njeno koristi ta ni bila vpisana pri nepremičninah, za katere je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje in tudi ni izkazano z overjeno listino. Svojemu predlogu je priložila sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, ki pa je bila z odločitvijo Višjega sodišča v Kopru razveljavljena. Imetništva služnostne pravice pa tudi ne izkazuje sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 76/2014, ki je bila izdana dne 11. 5. 2015 v sporu zaradi motenja posesti, saj je bila priložena šele pritožbi in je zato nedovoljena pritožbena novota.

7. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da se v postopek izdaje gradbenega dovoljenja kot stranko z interesom pritegne tožnico, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. V tožbi navaja, da je lastnica parc. št. 4631/1 in 4632, obe k.o. ... Za kmetijsko rabo teh parcel ima služnostno pravico, ki poteka preko parc. št. *518/3, *518/9 in 4670/4 k.o. ..., na katerih sta prizadeti stranki pridobili gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - kmečke lope. S tem bi se tožnici zaprla pot, ki je v njeni uporabi in v uporabi njenih pravnih prednikov že preko sto let. Tožena stranka je spregledala dejstvo, da ima tožnica služnostno pravico in na podlagi te služnostne pravice nedvomno interes biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka. Sklicevanje tožene stranke, da ni bila vpisana v zemljiški knjigi kot imetnica služnostne pravice je brezpredmetno. Služnostno pravico je ugotovilo sodišče s sodbo, v teku je bil postopek, na katerega je tožnica opozarjala, prav tako je bil že pravnomočen sklep o motenju posesti služnostne pravice v korist tožeče stranke. Vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo ne pomeni potrditve obstoja služnostne pravice, pač pa pomeni le publicitetno načelo, to je, da opozarja tretjega, da je parcela obremenjena s služnostno pravico. Nevpisana služnostna pravica upravnega organa tudi ne odvezuje dolžnosti, da si stanje v naravi ogleda. S tem bi lahko ugotovil, da preko zemljišč, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, poteka pot, ne pa da se je zanašal izključno na vpis v zemljiški knjigi, ki pa je le eden od znakov, da je parcela obremenjena. Ker prvostopenjski organ tega ni storil, četudi je bil o tem obveščen in ker je bila predložena tudi dokumentacija sodišča, je nepopolno ugotovil dejansko stanje, s tem pa storil tudi bistveno kršitev določb postopka in kršil Gradbeni zakon (GZ). Kot dokaz predlaga izpodbijani sklep, pritožbo zoper ta sklep, odločbo drugostopenjskega organa, sodbo sodišča glede služnostne pravice z dne 10. 4. 2019 in zaslišanje strank.

8. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

9. Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadetima strankama. V svojem odgovoru na tožbo prerekata navedbe tožnice, saj so te neresnične. Gradbeno dovoljenje za gradnjo na zemljiščih s parc. št. *518/3, *518/9 in 4670/4 k.o. ... jima je bilo izdano, ker za to izpolnjujeta vse pogoje. Na teh parcelah ni vpisana nobena stvarna služnost ali zaznamba, ki bi izkazovala, da bi bile parcele obremenjene. Trditve tožnice, da ima na navedenih nepremičninah služnostno pravico za dostop in za kmetijsko rabo parc. št. 4631/1 in 4632 k.o. ..., ni resnična. Kljub temu, da je bilo tožnici že v izpodbijanem sklepu in odločbi drugostopenjskega organa pojasnjeno, da ne more imeti statusa stranke v postopku, saj ni z ničemer izkazan obstoj njene služnostne pravice, tudi v tožbi ponavlja svoje trditve o obstoju služnosti.

10. Tožnica ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje, št. P 163/2018 z dne 10. 4. 2019. Zoper to sodbo sta prizadeti stranki vložiti pritožbo, o katerih še ni odločeno. Ker pa ob odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil instančnega sodišča, je pričakovati, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek tožnice po ugotovitvi obstoja služnostne pravice zavrnilo. V motenjski pravdi št. P 76/2014 ni bilo odločeno o služnostni pravici tožnice, pač pa o motenju posesti na parc. št. *518/9 k.o. ..., ne pa tudi na ostalih parcelah prizadetih strank, kot to skuša prikazati tožnica. Če bi tožnica v resnici imela služnostno pravico dostopa do svojih parcel preko parcel prizadetih strank, bi bilo pričakovati, da bi poskrbela za vpis te pravice v zemljiški knjigi. Dostop do parcel tožnice ni nikoli potekal preko parcel, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pač pa po javni poti s parc. št. 5230/1 na dvorišče hiše tožnice s parc. št. *526/0, nato naprej po javni poti s parc. št. 5230/2 na parc. št. 4671/0 ter dalje na javno pot s parc. št. 5232/0 do nepremičnin s parc. št. 4631/1 in 4632/0, vse k.o. ..., kar je vidno tudi v naravi. Prizadeti stranki sta na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja že zgradili objekt. Začetek gradnje sta pri upravnem organu prijavili dne 18. 9. 2018, gradnja pa je bila zaključena dne 26. 10. 2018. Sodišču predlagata, naj tožbo tožnice zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka, ki so jima nastali.

11. V pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2021 sta prizadeti stranki še navajali, da je bilo s sodbo, št. P 163/2018 z dne 10. 4. 2019, ugotovljeno, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 4631/1 in 4632 k.o. ... služnostna pravica hoje in voženj s kmetijskimi stroji, predvsem traktorja s prikolico, po obstoječi poti v širini 2,5 m v breme vsakokratnega lastnika parc. št. *518/3, *518/9 in * 518/6 k.o. ... S sodbo, št. P 129/2017 z dne 11. 9. 2020, je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od prizadetih strank prepoved vzemirjanja služnostne pravice hoje in vožnje po poti, ki poteka preko nepremičnine s parc. št. * 518/9 k.o. ... Iz fotografij, ki so bile narejene s strani pravdnega sodišča, je služnostna pot prehodna in prevozna, kar lahko sodišče ugotovi tudi z ogledom na kraju samem. Zaradi izgradnje pomožnega objekta na podlagi gradbenega dovoljenja torej ni z ničemer poseženo v služnostno pravico in pravne koristi tožnice, tako da ji že iz tega razloga ne more biti priznan status stranskega udeleženca. Odločitev sodišča v sodbi št. P 163/2018 v predmetni zadevi ne more pripeljati do drugačne odločitve.

12. Sodišče je v navzočnosti pooblaščenke tožnice in pooblaščenke prizadetih strank dne 27. 10. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa in sicer: predlog za obnovo postopka z dne 3. 10. 2018 in dopolnitev tega predloga z dne 19. 10. 2018, katerega sestavni del je tudi sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 200/2015 z dne 18. 5. 2017; zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine s parcelnimi št. *518/9, *518/6, 4686 in *518/5, vse k.o. ...; odgovor prizadetih strank na predlog za obnovo postopka z dne 22. 11. 2018, katerega sestavni del je tudi sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 712/2017 z dne 10. 10. 2018; gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, ki ga je Upravna enota Nova Gorica izdala prizadetima strankama pod št. 351-566/2018/11 z dne 10. 6. 2019 s podatkom o najavi pričetka gradnje; izpodbijano odločbo Upravna enota Nova Gorica št. 351-566/2018/11 z dne 10. 6. 2019; pritožbo zoper to odločbo z dne 5. 7. 2019, katere sestavni del sta tudi sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 76/2014 z dne 11. 5. 2015 in prve dve strani sklepa Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 644/2015 z dne 18. 12. 2015; odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-197/2019/2 z dne 10. 10. 2019; nadalje z vpogledom v sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 163/2018 z dne 10. 4. 2019 (A5 v spisu) in z vpogledom v pritožbo prizadetih strank zoper to sodbo (C2 v spisu). Dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v sklep Okrajnega sodišča v Kamniku, izdanega v zemljiškoknjižni zadevi št. Dn 111448/2020 z dne 6. 8. 2020 ter dokazni predlog prizadetih strank za vpogled v sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 129/2017 z dne 11. 9. 2020 je sodišče zavrnilo, in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve.

13. Pooblaščenka tožnice je na glavni obravnavi poudarila, da je sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 163/2018 izdana dne 10. 4. 2019, torej pred odločanjem tožene stranke, pravnomočna pa je postala dne 17. 7. 2020, za kar pa ni krivda na strani tožnice, pač pa pritožbenega sodišča, ki je o pritožbi odločalo več kot eno leto. Opozarja na že uveljavljeno sodno prakso, da je vpis v zemljiško knjigo deklaratorne narave, ki v primeru obremenitve nepremičnine varuje tretje dobroverne osebe, v nobenem primeru pa ne osebe, ki je vedela za obstoj poti in služnostno pravico, oziroma za vse postopke glede motenja služnosti. Prvostopni upravni organ bi moral, če nič drugega, opraviti ogled na kraju samem, kjer bi lahko zaznal obstoječo pot in bi tožeči stranki dovolil udeležbo v postopku kljub temu, da prej navedena sodba še ni bila pravnomočna. S tem je bila kršena ustavna pravica tožnice do enakega varstva pravic in do pravnega varstva v postopku pri upravnem organu. Prizadetima strankama je bilo gradbeno dovoljene izdano za gradnjo na treh parcelah. Upravni organi med postopki glede izdaje gradbenih dovoljenj opravljajo tudi oglede, kolikor je treba razčistiti zadeve oziroma kolikor niso predloženi vsi dokazi, ki so potrebno za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožbo zaradi ugotovitve služnosti je tožnica vložila mnogo prej, preden sta prizadeti stranki zahtevali izdajo gradbenega dovoljenja in zato tek oziroma čas, ki je bil potreben za odločanje sodišča, ne more biti na škodo stranke. Pot je v naravi obstajala in vsak skrben kupec je to pot videl, saj so jo uporabljali tudi domačini in ljudje, ki so hodili na izlete.

14. Pooblaščenka prizadetih strank je navajala, da v času odločanja o predlogu za obnovo postopka tožeča stranka ni imela služnostne pravice na parcelah prizadetih strank in ta tudi ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Četudi bi držale navedbe, da je treba upoštevati obstoj služnostne pravice, izgradnja pomožnega objekta na parc. št. 518/9 k.o. ... v ničemer ne posega v pravice in pravne koristi tožeče stranke. Prizadeti stranki menita, da tudi v obnovljenem postopku ne bi bila izdana drugačna odločba kot je bila, zaradi česar tožničinemu predlogu za obnovo postopka ne gre ugoditi. Tožnica je vložila tožbo za ugotovitev služnostne pravice v korist več parcel, vendar z zahtevkom je uspela samo za ustanovitev služnostne pravice v korist dveh parcel. Čas vložitve tožbe pa nima nobenega vpliva na obstoj služnostne pravice, ki se je ugotavljala v sodnem postopku.

K točki I izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je na podlagi 267. člena ZUP zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem Upravne enote Nova Gorica, št. 351-129/2018/4 z dne 16. 7. 2018. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa je sodišče izhajalo iz zakonskih podlag in dejanskega stanja, kot je veljajo v času izdaje te odločitve. Spor o zakonitosti je namreč naknadni spor, kar pomeni, da se zakonitost upravnega akta presoja po trenutku izdaje prvostopenjskega akta. Iz tega razloga je zato sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v sklep Okrajnega sodišča v Kamniku, izdanega v zemljiškoknjižni zadevi, št. Dn 111448/2020 z dne 6. 8. 2020, ter dokazni predlog prizadetih strank za vpogled v sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 129/2017 z dne 11. 9. 2020, saj sta oba zavrnjena predlagana dokaza nastala šele po tem, ko je bil izpodbijani sklep že izdan (približno leto dni za tem; pa tudi za tem, ko je v zadevi odločal drugostopenjski organ in za tem, ko je bila vložena tožba) in zato nanju ni dopustno opreti odločitve.

17. 260. člena ZUP določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi v primerih, ki so v tej zakonski določbi našteti taksativno. Tožnica je predlagala obnovo postopka, v katerem je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo delno vkopane kmečke lope, nepravilne tlorisne oblike, površine 70 m2, višine 3,80 m, namenjene hrambi orodja in pridelkov, locirane delno na severovzhodnem delu parc. št. *518/3, delno na jugovzhodnem delu parc. št. *518/9 in delno na jugozahodnem delu parc. št. 4670/4, vse k.o. ... Zatrjevala je, da bi morala biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležena kot prizadeta stranka, ker preko nepremičnin, za katere je bilo izdano to dovoljenje, poteka služnostna pot v korist parcel v njeni lasti. S tem je uveljavljala obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se obnova postopka dovoli, če stranki, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, torej v primeru, kolikor se z odločbo (v tem primeru z gradbenim dovoljenjem) posega v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013). V zadevi je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica v postopku pred upravnim organom tak pravni interes izkazala.

18. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP zato, ker svoje trditve, da v korist njenih nepremičnin obstaja služnostna pravica poti v breme nepremičnin, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni izkazala niti z vpisom v zemljiško knjigo niti z overjeno listino, da je imetnica take pravice, sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 200/2015 z dne 18. 5. 2017, ki jo je priložila predlogu in s katero je utemeljevala svojo zahtevo, pa ni bila pravnomočna. Drugostopenjski organ je sicer pravilno ugotovil, da je bila ta sodba s sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 712/2017 razveljavljena, vendar pa se s tem civilnopravni postopek ugotavljanja obstoja služnostne pravice ni zaključil, kot bi bilo to mogoče sklepati iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, pač pa se je zadeva zgolj vrnila prvostopenjskemu okrajnemu sodišču v ponovno odločanje. Okrajno sodišče v Novi Gorici je v zadevi nato ponovno odločilo s sodbo, št. P 163/2018 z dne 10. 4. 2019, s katero je, enako kot ob odločanju s sodbo št. P 200/2015, ugotovilo, da za potrebe obdelovanja kmetijskih površin, za prevoze s kmetijskimi stroji, obstaja v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 4631/1 in 4632, obe k.o. ..., ki sta v lasti tožnice, služnostna pravica hoje in voženj s kmetijskimi stroji, predvsem traktorja s prikolico, po obstoječi poti v širini 2,5 m v breme vsakokratnega lastnika parc. št. *518/9 (za katero je bilo, poleg še drugih dveh parcel izdano gradbeno dovoljenje), *518/5 in *518/6, vse k.o. ... Tudi zoper to sodbo sta prizadeti stranki vložili pritožbo, o kateri pa Višje sodišče v Kopru do vložitve tožbe v predmetni zadevi še ni sprejelo odločitve.

19. Opisana dejstva med strankama niso sporna, sporno pa je, ali je tožnica s tem, ko je predlogu za obnovo postopka priložila nepravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 200/2015, izkazala pravni interes za predlagano obnovo postopka. Kot dokaz obstoja pravnega interesa za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa tožnica ni predložila le sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. P 200/2015, kot bi bilo to mogoče razumeti iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, pač pa tudi fotografije, ki naj bi po njenem zatrjevanju izkazovale obstoj služnostne poti in poseg prizadetih strank v to pot, predlagala pa je tudi svoje zaslišanje in zaslišanje drugih oseb, ki naj bi to pot uporabljale.

20. Iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano prizadetima strankama, izhaja, da sta prizadeti stranki izkazali pravico graditi, saj sta predložili zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine, na katerih sta želeli postaviti nezahteven objekt in s katerimi sta izkazali svoje lastništvo teh nepremičnin. Iz teh izpiskov takrat ni izhajalo, da bi bile nepremičnine obremenjene s stvarnimi pravicami drugih oseb ali da je v teku postopek ugotavljanja obstoja teh stvarnih pravic. Upravni organ torej ni imel razloga, da prizadetima strankama ne bi izdal gradbenega dovoljenja za postavitev nezahtevnega objekta, saj za to, da je bil takrat že v teku pravdni postopek zaradi ugotavljanja služnostne pravice na eni od nepremičnin, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni vedel in tudi ni mogel vedeti. Za to, da tak postopek poteka, je prvostopenjski organ nedvomno izvedel, ko je prejel tožničin predlog za obnovo postopka in v katerem je, med drugim, z nepravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 200/2015 dokazovala, da bi morala sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot prizadeta stranka. Iz te sodbe izhaja, da se je pričel ta postopek voditi prej, preden sta prizadeti stranki zaprosili za izdajo gradbenega dovoljenja in da je sodišče (nepravnomočno) ugotovilo obstoj služnosti. S sodbo, s katero se ugotovi obstoj stvarne služnosti, služnostna pravica ne nastane, pač pa se ugotovi, da ta stvarna pravica obstaja in da se izvršuje v korist lastnika gospodujoče nepremičnine in v breme lastnika služeče nepremičnine (drugi odstavek 92. člena, prvi odstavek 213. člena in 218. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). V zadevi Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 200/2015 torej tožnica ni zahtevala ustanovitve stvarne služnostne pravice v korist njenih nepremičnin, pač pa ugotovitev, da to služnostno pravico, tudi v breme ene od nepremičnin, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, dejansko že ima. Ker tožena stranka ob odločanju narave tega postopka ni upoštevala na opisani način, pač pa kot pomembno štela le dejstvo, da služnostna pravica poti, ki jo zatrjuje tožnica, ni vknjižena v breme nepremičnin, za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje ter da niti ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale drugače, je zmotno uporabila določbo 9. točke 260. člena v povezavi s 43. členom ZUP, posledično pa nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka bi morala dejansko stanje glede zatrjevanega obstoja služnostne pravice ob upoštevanju vsebine pravdnega postopka, ki je že potekal med tožnico in prizadetima strankama, pred odločitvijo o tožničinem predlogu za obnovo postopka raziskati, oziroma postopek odločanja na podlagi 153. člena ZUP prekiniti do pravnomočne odločitve sodišča o zatrjevanem obstoju služnostne pravice in šele nato na podlagi te odločitve pravdnega sodišča ugotoviti, ali je tožnica upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka.

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. in 2. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je zastopala odvetnica.

K točki III izreka:

23. Stroške postopka sta v postopku uveljavljali tudi prizadeti stranki, ki sta v postopku sodelovali z nasprotnim interesom kot tožnica, oziroma enakim interesom kot tožena stranka. Ker tožena stranka v postopku ni uspela in zato tudi nista uspeli prizadeti stranki, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da sami trpita svoje stroške postopka.