Jedro

Le pri odreditvi ali podaljšanju pripora iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je treba poleg teže, načina storitve ali okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevati tudi osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi.

Po določilu 3. odstavka 204.a člena ZKP se lahko le navzoči obdolženec izjavi o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, ne pa tudi obdolženec, ki je na begu. Ima pa obdolženec, ki je bil prijet na podlagi sklepa o odreditvi pripora, pravico do pritožbe zoper tak sklep, tako kot tudi njegov zagovornik.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 25.2.2000 zoper obd. M.K. odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na podlagi mednarodne tiralice je bila obdolženka dne 26.2.2003 izsledena v Republiki Avstriji in so jo pristojni Republike Avstrije izročili pristojnim organom Republike Slovenije dne 24.3.2003, ko ji je bil vročen sklep o odreditvi pripora. Na naroku dne 25.3.2003 je bil sklep o odreditvi pripora vročen tudi njenemu zagovorniku. Le-ta je dne 25.3.2003 zoper sklep o odreditvi vložil pritožbo, katero je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 25.3.2003 zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženkin zagovornik 28.3.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi ali pa pripor nadomesti z milejšim ukrepom oziroma sklepa razveljavi in vrne zadevo preiskovalnemu sodniku v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker niso podane v njej zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je stališče zagovornika obd. M.K., da bi morala biti obdolženka, kateri je bila v Republiki Avstriji dne 26.2.2003 odvzeta prostost, dne 25.3.2003 izpuščena iz pripora, saj lahko po sklepu preiskovalnega sodnika traja pripor zoper obdolženca le en mesec, zaradi česar je po 25.3.2003 dalje v priporu nezakonito. Obd. M.K. je bila namreč dne 26.2.2003 na podlagi mednarodne tiralice prijeta v Republiki Avstriji, kjer je bil zoper njo v zvezi z zahtevo za njeno izročitev Republiki Sloveniji odrejen preventivni pripor, Republiki Sloveniji pa je bila izročena dne 24.3.2003. Pripor, odrejen s sklepom preiskovalne sodnice, je torej pričel teči dne 24.3.2003 in ne že dne 26.2.2003, kot zmotno meni obdolženkin zagovornik, pač pa bo seveda v primeru, če bo obdolženka spoznana za krivo, po določilu 1. odstavka 49. člena KZ vštet odvzem prostosti od 26.2.2003 dalje. Po tem določilu se ne le čas, prestan v priporu, pač pa kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, všteva v izrečeno kazen.

Po določilu 2. odstavka 202. člena ZKP, na katerega se sklicuje zagovornik obdolženke, mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer je potrebno določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložena morajo biti dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, obrazloženo pa mora biti tudi, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka. Stališče zagovornika obd. M.K., da vsebina pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ne ustreza navedenemu zakonskemu določilu, ni utemeljeno. Ni namreč točna navedba obdolženkinega zagovornika, da je v sklepu preiskovalne sodnice le deloma povzet opis kaznivega dejanja, in sicer le glede kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 5.7.1999, saj je v sklepu o odreditvi pripora opisano tudi kaznivo dejanje, ki naj bi ga obdolženka storila dne 19.2.2000 s tem, da je bila obdolženka s sinom K.K. dogovorjena, da bo K.K. po izročitvi enega kilograma heroina prišel k sestri K.F. Že v sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora zoper obdolženko pa so tudi navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, in sicer, da utemeljenost suma izhaja iz obširne kazenske ovadbe s priloženimi zaznamki o zbiranju obvestil, iz potrdil o zaseženih mamilih ter iz izsledkov, pridobljenih s prikritimi ukrepi.

V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je tudi pojasnjeno, zakaj je v konkretnem primeru odreditev pripora neogibna za potek kazenskega postopka. Pojasnjene so namreč okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica ocenila, da obstaja možnost, da bo obdolženka pobegnila, kar se je tudi zgodilo, saj je bila obdolženka šele na podlagi razpisane mednarodne tiralice po več kot treh letih aretirana v Republiki Avstriji. Sicer pa celo zagovornik obdolženke v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim navaja, da se je obdolženka z odhodom v tujino izmaknila organom pregona Republike Slovenije. Njegovemu mnenju, da bi morale biti tudi pri odreditvi pripora iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP obrazložene tudi druge okoliščine, zlasti tiste, ki zadevajo značaj obdolženke, njen domicil, družinske in premoženjske razmere ter tudi druge vezi, ki jo povezujejo z domačim okoljem, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. štev. I Ips 140/2001, ni mogoče pritrditi, saj je potrebno le pri odreditvi ali podaljšanju pripora iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP poleg teže, načina storitve ali okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevati tudi osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi. Sklicevanje zagovornika obdolženke na omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj je v njej pojasnjeno, da sodišče ocenjuje obstoj pogojev za pripor na podlagi okoliščin, ki so podane v vsakem konkretnem primeru. V obravnavanem primeru pa je glede na dejstvo, da se je obdolženka več kot 3 leta nahajala v tujini, zatrjevanje o vezeh, ki obdolženko povezujejo z domačim okoljem, v nasprotju z ravnanjem obdolženke.

Utemeljeno tudi ni zatrjevanje zagovornika obdolženke, da je pomanjkljivo obrazložena ugotovitev preiskovalne sodnice o nevarnosti, da bi obdolženka, če bi bila na prostosti, taka kazniva dejanja ponavljala. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je pojasnjeno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, pri čemer je navedeno, da je to teža storjenih kaznivih dejanj, zlasti pa okolje in razmere, v katerih živi, saj ni zaposlena, ter dalj časa trajajoča in kontinuirana kriminalna dejavnost, ki se je stopnjevala, saj naj bi sprva dajala v promet marihuano, nato pa še heroin, ter tudi njena povezanost z dobavitelji, ki so bili sposobni zagotoviti velike količine mamil. V pravnomočnem sklepu pa je obrazložena tudi neogibnost pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, saj je sodišče ugotovilo, da predstavlja dajanje mamil v promet potencialnih kupcev nevarnost za njihovo življenje.

Po mnenju zagovornika obdolženke je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP zato, ker obdolženka pred odreditvijo pripora ni bila zaslišana. Ta kršitev ni podana. Le navzoči obdolženec se lahko po določilu 3. odstavka 204.a člena ZKP izjavi o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora, ne pa tudi obdolženec, ki je na begu, pač pa ima obdolženec, ki je bil prijet na podlagi sklepa o odreditvi pripora, pravico do pritožbe zoper tak sklep, prav tako pa tudi njegov zagovornik. V obravnavanem primeru se je zagovornik obd. M.K. zoper sklep o odreditvi pripora tudi pritožil. Sicer pa je obdolženka, kot je razvidno iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 25.3.2003, izjavila, da se ne bo zagovarjala.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obd. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).