Jedro

Izpolnitev davčnih obveznosti sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Ta se tudi ne more izkazovati zgolj z zatrjevanjem o težavah pri poslovanju, ki bodo nastale zaradi prisilne izterjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 126/2002-11 z dne 14.2.2002.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve s tožbo v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na naložitev plačila davka na dodano vrednost v skupnem znesku 318.878.390,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ker pritožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode in bi odločitev tudi nasprotovala javni koristi.

Pritožnik v pritožbi izpodbija navedeni sklep. Trdi, da je izkazal nepopravljivo škodo. S prisilno izterjavo se bo poseglo po vseh njegovih sredstvih. To bo povzročilo prenehanje njegove dejavnosti. Če bo tožbi ugodeno, v nobenem primeru ne bo možno več vzpostaviti prvotnega stanja. To pa je tista okoliščina, ki pretehta javno korist, ki je v izpolnitvi davčnih obveznosti. Tožbo je vložil prav zaradi molka tožene stranke. Sicer pa lahko sodišče izdajo začasne odredbe veže na pogoj, da se da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in njegovi zahtevi ugodi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 30. člena in v zvezi z določilom 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000 - ZUS) lahko tožnik zahteva, da se z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočnosti sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi. Navedeno pomeni, da je izdaja takšne odredbe možna samo ob izpolnjenosti takšnih pogojev.

Upravno sodišče je v konkretnem primeru pritožnikovo zahtevo zavrnilo, ker ni verjetno izkazan nastanek težko popravljive škode in ker bi odložitev nasprotovala javni koristi. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi ugotovitvami upravnega sodišča. Izpolnitev davčnih obveznosti sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Ta se tudi ne more izkazovati zgolj z zatrjevanjem o težavah pri poslovanju, ki bodo nastale zaradi prisilne izterjave. Sicer pa je plačilo davka splošna družbena obveznost zaradi zadovoljevanja javnih potreb in je zato v javnem interesu, da se davek čimprej izterja. Glede na prevladujoč javni interes za poplačilo javnih dajatev, v primeru, ko je predlagana odložitev, ni dovolj le sklicevanje na možne posledice po veljavni zakonodaji in na morebitni uspeh v upravnem sporu, ampak bi moral pritožnik, kot predlagatelj odložitve, izkazati posebne okoliščine, te pa bi morale biti močnejše od javnega interesa. Teh posebnih okoliščin pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni izkazal. To pa pomeni - kot je to pravilno ugotovilo upravno sodišče - da odložitev v konkretnem primeru nasprotuje javni koristi.

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je predmet presoje le izpolnjenost navedenih pogojev. Zato na odločitev ne more vplivati okoliščina, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi, to je, da je upravni spor sprožil zaradi molka tožene stranke kot organa druge stopnje. Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, v zvezi s katerim se sklicuje na 4. odstavek 69. člena ZUS. V konkretnem primeru namreč ne gre za upravni spor, ki se nanaša na upravni postopek, v katerem je bilo udeleženih več strank, temveč za postopek, v katerem je bil pritožnik edina stranka. Zato uporaba tistega dela navedene določbe ZUS, ki se nanaša na zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje, niti ne pride v poštev.

Ker pogoji za izdajo začasne odredbe tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni, je odločitev upravnega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče je zato glede na navedeno na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep upravnega sodišča.