Jedro

Za izdajo zamudne sodbe zadostuje, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom in ni potrebno, da so v tožbi navedena dejstva potrjena (dokazana) s tožbi priloženimi dokazi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se delna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Prvotožena in tožeča stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in prvi toženki naložilo v plačilo tožeči stranki vtoževani znesek 11.434,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2011 do plačila ter da je prva toženka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 477,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper delno zamudno sodbo se je v roku pritožila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe napačno presodilo izpolnjevanje predpostavk za izdajo zamudne sodbe, saj dokazi, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka, ne podpirajo oziroma ne dokazujejo dejstev, ki jih v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Torej je zamudna sodba izdana v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da iz Pogodbe o odpovedi pobiranju preostalih obrokov stanovanjskih posojil v korist S. s., sklenjene med družbo I. in tožečo stranko, številka K-1/93 z dne 31. 12. 1993 (v nadaljevanju Pogodba št. K-1/93), izhaja odstop terjatve S. s. do M. S. po Pogodbi o zagotovitvi stanovanjskega posojila. Iz Pogodbe št. K-1/93 izrecno izhaja, da je družba I. na tožečo stranko prenesla le pravico pobiranja preostalih obrokov posojila in torej ne gre za odstop celotne terjatve z vsemi stranskimi pravicami. Tudi niso izpolnjeni pogoji za odstop pogodbe tretjemu, ker bi v tem primeru moral biti dolžnik in porok o tem obveščen, pa ni bil. Citirana pogodba se nanaša na nedoločljiv krog Pogodbe o zagotovitvi stanovanjskega posojila in tožeča stranka z ničemer ni izkazala, da se nanaša tudi na Pogodbo o zagotovitvi stanovanjskega posojila, sklenjene med I. in M. S. dne 23. 6. 1992. Tožeča stranka torej ni uspela dokazati, da je terjatev do prvotožene stranke prešla nanjo, niti da jo je upravičena terjati v tem postopku. Dejstva, ki izhajajo iz Pogodbe št. K-1/93, so torej v nasprotju z dejstvi, ki jih tožeča stranka želi dokazati.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Takoj je pritožnici pojasniti, da je pogoj po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so navedena v tožbi. Torej zadostuje, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom, in ni potrebno, kot zmotno meni pritožba, da bi morala biti v tožbi navedena dejstva potrjena (dokazana) s tožbi priloženimi dokazi.

6. Že iz jezikovne razlage III. točke Pogodbe št. K-1/93 (priloga A5) nedvoumno izhaja, da je družba I. na tožečo stranko prenesla pravico pobiranja preostalih obrokov, ki jih je posojilojemalec dolžan plačevati družbi I. v skladu z določili sklenjene Pogodbe o zagotovitvi stanovanjskega posojila, do končnega odplačila posojila, med katerimi je kot posojilojemalec tudi M. S. (glej zap. št. 74 Pogodbi št. K-1/93 priloženega seznama). Kot tožeča stranka izrecno navaja v tožbi, v tej pravdi vtožuje neplačane obroke iz posojila M. S., in to že zapadle in v bodoče zapadle zaradi pretvorbe v enkratno terjatev kot posledice začetega osebnega stečaja nad M. S.. Ti obroki so nedvoumno terjatev iz naslova posojila do M. S., takšna terjatev pa ni nič drugega kot po sodni poti doseči pobiranje obrokov posojila, ki jih je sicer dolžan plačevati M. S., za katerega kot solidarni porok jamči tudi pritožnica.

7. Po v času sklenitve Pogodbe št. K-1/93 veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je v 1. oddelku VI. poglavja v členih od 436 do 445 urejal odstop terjatve na tretjega (cesija), za prenos terjatve ni bila potrebna privolitev dolžnika, vendar ga je bilo potrebno o odstopu obvestiti, ker je sicer dolžnik lahko do obvestila še vedno veljavno izpolnil svojo obveznost odstopniku terjatve. Torej obvestilo dolžnika o odstopu terjatve ni bilo pogoj za veljavnost Pogodbe o odstopu terjatve, tu Pogodbe št. K-1/93. 8. Ker so bili za izdajo izpodbijane delne zamudne sodbe izpolnjeni tudi pogoji, katerim (neutemeljeno) oporeka pritožba, in ker ni bilo ugotoviti niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi z njo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške, saj prvotoženka s svojo pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.