Jedro

Vrhovno sodišče meni, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da v postopku denacionalizacije za vrednotenje premoženja ni dopustno uporabljati metod, ki jih ZDen ne predpisuje, temveč le metodologije, predpisane z ZDen in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, to pa so za ta primer določbe 44. in 85. člena ZDen ter 11. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. V obravnavanem primeru so bila zemljišča ob podržavljenju po katastrski kulturi travnik, torej kmetijska zemljišča, ki se jim je namembnost v nezazidano stavbno zemljišče spremenila z aktom o podržavljenju, ker pa niso bila komunalno opremljena in je izkazano, da jih tako ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, jih je treba vrednotiti kot nezazidana komunalno neopremljena stavbna zemljišča z uporabo določb 11. ter 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka sodbe) zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 5. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 3. 2006. S to odločbo je bilo odločeno, da se upravičencu do denacionalizacije A.A. za podržavljena stavbna zemljišča, ob podržavljenju parc. št. 15, 16 in 18, vse k.o. ..., v skupni izmeri 2.310 m2, določi odškodnina v višini 17.751,00 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD); in za ista zemljišča zavrne zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike med zahtevano odškodnino v višini 143.312,00 DEM ter dejansko ugotovljeno višino odškodnine v višini 17.751,00 DEM. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe in zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene.

3. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnice uveljavljajo pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavljajo tožbene navedbe, da je od odškodnine, določene v aktu o podržavljenju v višini 1.270.500,00 tedanjih din, njihov pravni prednik A.A. prejel le znesek 300.000,00 takratnih din, ni pa prejel odškodnine v višini 970.000,00, ki naj bi mu bila po aktu o podržavljenju izplačana v državnih obveznicah. Po stališču izpodbijane sodbe pa je bilo podržavljeno premoženje ob podržavljenju po metodologijah, ki veljajo za vrednotenje zemljišč v postopku denacionalizacije, vredno le 61.890,00 DEM, plačana odškodnina 300.000,00 tedanjih din, preračunana po dolarskem količniku, pa naj bi znašala 44.138,57 DEM. Uporabljena sta bila torej dva različna načina preračunavanja vrednosti istega premoženja, kar pa po njihovem mnenju ni pravilno. Zaradi tega je bilo napačno ugotovljeno, kakšen delež odškodnine so ob podržavljenju prejeli, in je bil posledično napačno uporabljen 72. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato so tudi ob vračanju prejeli manj kot bi jim šlo po pravilnem preračunu. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek; oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru ni sporno: da gre za denacionalizacijo zemljišč, ki so bila podržavljena pok. A.A. na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Ur. l. FLRJ, št. 28/47) z odločbo Mestne razlastitvene komisije z dne 15. 4. 1948, izdane na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča LRS Gzz 5/48-2 z dne 18. 2 1948, s katero je bila razveljavljena prejšnja odločba prvostopnega upravnega organa z dne 29. 10. 1947; da je bila z aktom o podržavljenju določena odškodnina v višini 1.270.500,00 takratnih din, da je bilo prejšnjemu lastniku izplačana odškodnina v višini 300.000,00 takratnih din, da pa mu ni bila izplačana odškodnina v višini 970.500,00 takratnih din v obliki državnih obveznic; da za vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi obstojajo ovire po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in se torej obravnavanih nepremičnin ne da vrniti v naravi; sporno pa je, ali je odškodnina za neizplačano odškodnino, ki je upravičencu priznana z izpodbijano odločbo prvostopnega organ (1. točka izreka) pravilno izračunana, in posledično, ali je pravilno in zakonito zavrnjen zahtevek vlagateljic za izplačilo razlike do polne odškodnine (3. točka izreka), priznane z razlastitveno odločbo.

7. Vrhovno sodišče meni, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da v postopku denacionalizacije za vrednotenje premoženja ni dopustno uporabljati metod, ki jih ZDen ne predpisuje, temveč le metodologije, predpisane z ZDen in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, to pa so za ta primer določbe 44. in 85. člena ZDen ter 11. in 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92, 42/93 - odločba US RS, 65/93 - odločba US RS, 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v več svojih sodbah, med drugim tudi v I Up 143/2001 z dne 6. 11. 2002, I Up 473/2005 z dne 16. 11. 2006, I Up 653/2005 z dne 31. 8. 2006. V obravnavanem primeru je namreč sodišče prve stopnje pri svojem odločanju pravilno izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito ugotovil že prvostopni upravni organ, in sicer, da so bila obravnavana zemljišča ob podržavljenju po katastrski kulturi travnik, torej kmetijska zemljišča, ki se jim je namembnost v nezazidano stavbno zemljišče spremenila z aktom o podržavljenju, ker pa niso bila komunalno opremljena in je izkazano, da jih tako ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, jih je bilo treba vrednotiti kot nezazidana komunalno neopremljena stavbna zemljišča. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga potrjujejo listine v upravnem spisu, je prvostopni upravni organ tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno uporabil določbe 44. in 85. člena ZDen in določbe 11. ter 14. člena Navodila in na podlagi teh določb tudi pravilno ugotovil vrednost podržavljenih zemljišč po stanju ob podržavljenju zemljišč v višini 61.890,00 DEM.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na navedeno pravilno in zakonito tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavnem primeru pri ugotavljanju vrednosti podržavljenih zemljišč ni dopustno izhajati iz vrednosti zemljišč, ugotovljene v razlastitveni odločbi (1.270.500,00 din), in ni dopustno vrednost neplačanega dela odškodnine 970.500,00 din preračunati na današnjo vrednost na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba). Tako vrednotenje bi bilo mogoče, če bi tožnice uveljavljale izpolnitev akta o podržavljenju, česar pa niso storile, temveč so zahtevale vračilo po denacionalizaciji, za kar pa veljajo drugačna pravila. Po ZDen se namreč preko dolarskega količnika na sedanjo vrednost preračunavajo le ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij (peti odstavek 44. člena ZDen) ter za preračunavanje ob podržavljenju danih odškodnin na sedanjo vrednost v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen, kar sicer z ZDen ni izrecno določeno, vendar je analogno uporabo petega odstavka 44. člena ZDen za te namene določilo Ustavno sodišče RS v sklepu, št. Up 201/95 z dne 19. 11. 1997; in odločbi U-I-103/97 z dne 9. 4. 1997, Ur. l. RS, št. 35/98). Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča prvostopni upravni organ vrednost podržavljenih zemljišč pravilno ugotovil v skladu z Navodilom, sedanjo vrednost odškodnine, izplačane ob podržavljenju pa pravilno po Odredbi. Pravilno je tudi ugotovil, da je izplačana odškodnina presegla 30% vrednosti podržavljenih nepremičnin, ugotovljene po metodologiji v Navodilu, ter odločil, da denacionalizacijskemu upravičencu pripada le še razlika do ugotovljene vrednosti, preostali del zahtevka pa je zavrnil. 9. Ker je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ga je prvostopno sodišče štelo za pravilno ugotovljenega, pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo pritožbo tožnic kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je v tej zadevi uporabilo določbe ZUS-1 na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena ZUS-1.