Jedro

V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav zato ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (13. 2. 2023), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Alžirijo zapustil zaradi draginje. Z zasluženim denarjem ne more preživeti in preskrbeti svoje družine. Pri alžirski banki je vzel 15.000 dolarjev kredita, ki ga ni mogel vrniti. Na vprašanje, kaj osebnega se mu je zgodilo v Alžiriji, je povedal, da je od neke osebe, s katero je imel nesporazum, prejemal grožnje. Grozila mu je in ga fizično napadla. Groženj ni prijavil na policijo, ker so mu dejali, da mu bodo povzročili težave. Tožnik je še izjavil, da mu je pred letom umrla mama, zaradi česar je bil prizadet in žalosten. Zato se je odločil, da odide iz Alžirije.

3. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (27. 2. 2023) je glede razlogov za mednarodno zaščito razvidno, da mu je država leta 2021 dala več kot 15.000 evrov bančnega posojila. Banki bi moral vrniti denar v treh letih, sicer te pošljejo v zapor. Tožnikovo podjetje je propadlo in posla ni imel več. Naslednje leto bo banka začela terjati denar, zaradi česar je tožnik zapustil državo. Upal je, da bo našel drugo delo in da bo lahko vrnil posojilo. Pojasnil je, da ostaneš brez drugih pravic, ko ti da banka posojilo. Nimaš pravice do stanovanja in ne moreš delati v državni službi ali v upravi. Lokacije ni mogel spreminjati, ker država kontrolira, ali imaš res odprto dejavnost ali ne. Z banko se ni dogovoril glede odloga plačila, saj je zakonsko določeno, da mora vrniti posojilo. Odprl je majhno trgovino, da so lahko tam delali bratje, sam pa je vozil kombi ter razvažal sadje in zelenjavo. Nekaj denarja je prihranil, vendar pa je moral zaradi materine bolezni kupiti zdravila, po njeni smrti pa kriti pogrebne stroške. Njegov oče namreč mesečno zasluži le 150 evrov, zaradi česar je tožnik ves denar porabil za preživetje svoje družine, ostalo mu ni nič.

4. Glavni razlog za zapustitev Alžirije je po tožnikovih izjavah njegovo propadlo podjetje in bančno posojilo, ki ga mora vrniti banki. Drug razlog je smrt mame, saj je bil nanjo navezan, tretji pa, da se je želel poročiti s 17 let staro sestrično, ki ga je zavrnila in mu dejala, da se lahko z njo poroči po petih letih od konca njenega študija. Sicer se mu v Alžiriji ni zgodilo ničesar osebnega, tam ni bil nikoli ogrožen, če bi imel dobro delo in prav tak zaslužek, ne bi odšel. Ostalih razlogov nima. Rad bi samo poplačal dolg in se spravil iz revščine. Če bi ostal v Alžiriji, bi naslednje leto začeli od njega terjati denar, če ga ne bi imel, bi odšel v zapor. Možnosti, da zbere denar, nima.

5. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države.

6. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite. Presodila je, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (ker ni dobil dela in je malo zaslužil) in nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po tožnikovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Po ugotovitvah tožene stranke iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi z zanj škodljivimi posledicami. Se več, tožnik je v Alžiriji dejansko delal (imel je svoje podjetje za izdelavo aluminijastih in pvc oken, svojo trgovino, bil je voznik sadja in zelenjave), vendar po svoji lastni subjektivni presoji za preživetje ni dovolj zaslužil. Poleg tega je trdil, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič konkretnega in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku, da bi lahko odplačal posojilo. Zato navedbe o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev, po oceni tožene stranke niso povezane s preganjanjem, tožnikove težave pa tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Glede na navedeno je njegove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in da je v postopku navajal le svoje osebne težave (propad podjetja, vračilo posojila, smrt matere, zavrnjena poroka). Glede na to, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavil ekonomsko stisko, pri čemer tudi ni poudaril nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, po prepričanju tožene stranke ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

8. V nadaljevanju je tožena stranka presojala še tožnikove izjave, da je od neke osebe, s katero je imel nesporazum, prejemal grožnje. Grozil mu je in ga tudi fizično napadel. Groženj ni prijavil policiji, ker so mu dejali, da mu bodo povzročili težave. Ugotovila je, da tožnik navedenih okoliščin ni omenil na osebnem razgovoru, čeprav je bil izrecno opozorjen na dolžnost govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, poleg tega mu je bilo predstavljeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo posredovani v izvorno državo. Tožnik se je kljub temu odločil, da na osebnem razgovoru ne bo ničesar izpovedal, čeprav je bil večkrat vprašan, ali se mu je v Alžiriji zgodilo kaj konkretnega.

9. Navedenim izjavam tožena stranka ni pripisala teže in izpostavila, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da groženj ni prijavil na policijo, ker so mu dejali, da mu bodo povzročili težave. Zato je tožena stranka ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil podvržen smrtni kazni, usmrtitvi, mučenju oziroma nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Menila je, da morata biti strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena, na kar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav, iz katerih je razvidno, da v izvorni državi ni imel težav zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Poudarila je, da tožnik v izvorni državi kljub občasnim grožnjam neke osebe ni poiskal pomoči policije. Kot pavšalno in nepodprto z dejstvi je ocenila njegovo pojasnilo, da tega ni storil, ker se je bal, da bodo povzročili težave. Menila je, da ni mogoče trditi, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, saj je sploh ni iskal in ni navedel nobenega primera, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa proti tovrstnim težavam. Glede na navedeno je tožena stranka ob sklicevanju na 24. člen ZMZ-1 presodila, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Pri tem je upoštevala tožnikove izjave, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič posebnega (na osebnem razgovoru je navedel, da nikoli ni bil ogrožen v Alžiriji) in da iz Alžirije ne bi nikoli odšel, če bi imel tam dobro delo in dobro zaslužil. Zato je ugotovila, da navedena tožnikova ravnanja kažejo na to, da je njegov razlog za odhod iz Alžirije v največji meri v ekonomske (propad podjetja) in osebne (smrt matere, zavrnjena poroka, poplačilo posojila) narave in ne v težavah, ki naj bi jih imel zaradi osebe, ki ga je fizično pretepla in mu grozila. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11. Tožnik se sklicuje na svoje izjave, da mu grozi zapor, ker ne more vrniti dolga, česar tožena stranka naj ne bi upoštevala. Poleg tega naj bi nerazumno in nezakonito zavrnila prošnjo le zato, ker tožnik prihaja iz varne države, čeprav mu tam grozi zapor. Izpostavlja, da tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi, da bi lahko odločila o subsidiarni zaščiti.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.6

20. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.7 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9

21. Glede na navedeno so posplošene tudi tožbene navedbe, s katerimi se tožnik sklicuje na svoje izjave glede zapora zaradi neplačila dolga. Tožnik le z golim ponavljanjem svojih izjav namreč ne pojasni določno s tem povezanega tožbenega ugovora glede navedene presoje tožene stranke, da tovrstne tožnikove težave ne pomenijo preganjanja in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

22. S tem v zvezi sodišče zgolj pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.10 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 13. 2. 2023 in ob sprejemu prošnje podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 23. Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element11, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.12 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

24. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

25. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II13 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.14 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.15 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.16 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

26. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v okviru 29. razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država, česar tožnik niti ne izpodbija. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.17

27. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 11 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 12 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 13 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 14 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 15 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 16 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 17 Prav tam, 16. točka obrazložitve.