Jedro

Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep SPIRIT Slovenija, javna agencija št. 303-3-580/2018/3 z dne 12. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika, prispelo na javni razpis z evidenčno številko 303-5-580/2018/1. V obrazložitvi navaja, da je prijavitelj poslal vlogo na javni razpis, ki je bil 16. 11. 2018 objavljen v Uradnem listu št. 72/18 s spremembo, objavljeno v Uradnem listu 82/18 (v nadaljevanju Javni razpis). Vlogo je obravnavala komisija, ki je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje splošnega pogoja št. 3 iz točke 4.1. Javnega razpisa, po katerem prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 eurov ali več na dan oddaje vloge). Komisija je svojo ugotovitev oprla na podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), po katerih tožnik na dan oddaje vloge, tj. 13. 1. 2020, ni izpolnjeval tega splošnega pogoja za prijavitelje. Zato je vlogo na podlagi šestega odstavka 12. točke Javnega razpisa zavrnila.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je reden plačnik vseh davčnih obveznosti. Res je, da je v nekem trenutku prišlo do situacije, ko je izgledalo, da ima davčni dolg, in sicer zaradi nesporazuma z računovodstvom, ki je sredstva iz vračila posojila obravnavalo kot prejeto najemnino. Zato sta bila decembra 2019 in januarja 2020 oddana napačna Rek obrazca iz najemnine, za katero naj bi tožnik kot plačnik davka plačal davek od dohodka od kapitala. Tožnik je takoj, ko je opazil napačno knjiženje, urgiral pri računovodstvu, naj napako popravi, tako da so Rek obrazca stornirali. Glede na stornacijo napačnih Rek obrazcev je tudi davčna obveznost zaradi napačnih prijav davka od najema prenehala za nazaj, saj dejansko ni nikoli obstajala. Tako je dejstvo, da na dan 13. 1. 2020 ni imel davčnega dolga in bi na razpisu moral uspeti. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je postopek vodila po Zakonu o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1) ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in poudarja, da gre v primeru javnih razpisov za vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka in ne za odločanje o pravici tožnika. Sporni pogoj Javnega razpisa je jasen, razumljiv in zakonit. Tožnik je s podpisom izjave soglašal z vsemi pogoji razpisne dokumentacije, s prilogo 1 k obrazcu 2 pa so prijavitelji toženko pooblastili, da pri FURS opravi poizvedbe zaradi preverjanja izpolnjevanja pogoja na dan oddaje vloge. Toženka je 18. 6. 2020 od FURS prejela odgovor, iz katerega izhaja, da tožnik pogoja ne izpolnjuje. Šlo je za situacijo, ko je bilo mogoče dejansko stanje povsem pravilno in popolno ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik v vlogi ter na podlagi dejstev, ki so agenciji postala znana tekom ugotavljanja in preverjanja, ali tožnik izpolnjuje vse razpisne pogoje. V Javnem razpisu je bilo izrecno določeno na kakšen način toženka preverja izpolnjevanje pogoja, tj. pri FURS in zato drugačen način ugotavljanja izpolnjevanja pogojev ni možen. S tem je zagotovljena enaka obravnava prijaviteljev.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da je šlo za pomoto in da naj se pri FURS opravijo poizvedbe ne zgolj o vpogledu v stanje na dan 13. 1. 2020 (ker popravek napake očitno ni bil narejen za nazaj ampak za vnaprej), temveč z vprašanjem, kakšne neplačane obveznosti naj bi imel na dan 13. 1. 2020 in kaj se je s tem „dolgom“ zgodilo. Torej ali ni bil plačan, ali pa je bil na podlagi popravka izbrisan. Vztraja, da je imel poravnane vse obveznosti do države.

5. Toženka v pripravljani vlogi vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in poudarja, da za vse prijavitelje na Javni razpis veljajo enaka pravila. Toženka ni pooblaščena niti pristojna od FURS pridobivati kakršnihkoli dodatnih pojasnil o tem, na kaj se nanaša dolg, ki ga ima FURS evidentiranega na dan oddaje vloge prijavitelja niti ugotavljati, ali je ta dolg poplačan ali izbrisan.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijana odločitev temelji na ZPOP-1, ki v 4. točki prvega odstavka 22. člena določa, da mora objava javnega razpisa vsebovati zlasti: navedbo osnovnih pogojev za kandidiranje na javnem razpisu in meril, s pomočjo katerih se med tistimi, ki izpolnjujejo pogoje, izberejo prejemniki ali prejemnice. Med strankama ni sporno, da je toženka med splošnimi pogoji za prijavitelja (točka 4.1 Javnega razpisa) v 3. točki določila tudi pogoj, da prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 eurov ali več na dan oddaje vloge); šteje se, da prijavitelj, ki je gospodarski subjekt, ne izpolnjuje obveznosti tudi, če nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

8. Drži stališče toženke, da v postopkih javnih razpisov ne gre za odločanje o pravici prijaviteljev. Iz tega razloga sodišče ne more presojati pravilnosti strokovne ocene komisije.1 Sodišče presoja le, ali obstajajo napake pri uporabi materialnega ali procesnega prava.2 Je pa sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se pri dodeljevanju javnih sredstev v smislu 4. člena ZUP smiselno uporablja upravni postopek, kar sicer navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Pri ugotavljanju pogojev je zato upravni organ dolžan upoštevati tako določbe javnega razpisa kot tudi določbe ZUP, saj v tem delu njegova uporaba ni izključena.

9. Med strankama je tudi nesporno, da je tožnik podal izjavo, da na dan oddaje vloge (tj. 13. 1. 2020 ) nima neporavnanih davčnih obveznosti, kot dokazilo pa je v skladu z razpisno dokumentacijo o tem podal svojo izjavo. Toženka je izjavo preverila pri FURS in 18. 6. 2020 prejela odgovor, da je imel tožnik na dan oddaje vloge neporavnane obveznosti. Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Po prvem odstavku 146. člena ZUP lahko namreč organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

10. Očitno je, da so iz obeh dokazov izhajala drugačna dejstva, tako da bi toženka o tem morala obvestiti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi, nato pa po prejemu njegove izjave in morebitnih novih dokazov presoditi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (9. člen ZUP). Načelo proste presoje dokazov pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. ZUP nima določbe, da bi se morala pravno pomembna dejstva dokazovati z vnaprej določenimi ali predpisanimi dokaznimi sredstvi3, kot je v obravnavani zadevi napačno štela toženka. Izjava FURS torej ni že sama po sebi dokaz, na katerega bi bil organ, kot zmotno meni, vezan, ampak mora upoštevaje pravila o dokazni oceni, ugotoviti ali je pogoj izpolnjen ali ne.

11. Po navedbah izpodbijanega akta se pogoj v Javnem razpisu glasi, da prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 eurov ali več na dan oddaje vloge). Po presoji sodišča tako oblikovana določba Javnega razpisa ne izključuje dokazovanja, da je na dan oddaje vloge pri FURS knjiženo stanje pomota, ki je bila kasneje odpravljena.

12. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2) namreč v 53. in 54. členu določa postopke za odprave napak, ki se lahko zgodijo pri vnosu Rek in drugih obračunov davčnih obveznosti. Po obeh določbah popravek oziroma razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom učinkuje od dneva, od katerega je učinkoval davčni obračun, ki se popravlja, če davčni zavezanec v popravljenem obračunu poveča davčno obveznost. Če pa davčni zavezanec zniža davčno obveznost, razlika v davčni obveznosti med predloženim in popravljenim obračunom učinkuje od dneva predložitve popravljenega davčnega obračuna. FURS bo torej v primeru pomote, ki prikazuje obveznost, čeprav te obveznosti ni bilo, v svojih evidencah vedno prikazal (tudi) stanje po odpravi pomote. Pri tem pa v primeru kasnejšega knjiženja popravka ne more biti sporno, da gre za pomoto, saj četrti odstavek 54. člena ZdavP-2 določa, da če iz obrazložitve izhaja, da popravek davčnega obračuna ni utemeljen, davčni organ popravka davčnega obračuna ne sprejme in o tem obvesti zavezanca za davek. Če davčni zavezanec izjavi, da vztraja pri popravku, lahko davčni organ preveri utemeljenost popravka v davčnem nadzoru.

13. Kar se tiče trditev, da toženka s tem, ko upošteva zgolj izjavo FURS, zagotavlja enakopravnost prijaviteljev, pa sodišče sodi, da bo enakopravnost lahko zagotavljala tudi v primeru, če bo ob različni izjavi o izpolnjevanju pogoja s strani prijavitelja in FURS, izvedla ugotovitveni postopek in v njem ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali je pogoj izpolnjen. Pri tem je pogoj ta, da prijavitelj ne sme imeti neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih nedenarnih davlnih obveznosti v skladu z zakonom. Če je bila pomotoma prikazana obveznost odpravljena na način, ki ga določa citirana določba ZDavP-2 je stališče, da je šlo za pomoto, zavzel tudi FURS in pomeni, da davčne obveznosti ni bilo.

14. Namen citiranega pogoja, ki je res določen tudi v Zakonu o javnem naročanju je gotovo ta, da državnih oziroma javnih sredstev ne prejmejo tisti, ki do države nimajo poravnanih svojih zapadlih obveznosti, torej davčni (in drugi) dolžniki. Ne more pa biti njen namen, da teh sredstev ne prejmejo tisti, ki so pomotoma oddali napačen Rek obrazec in je bila iz tega razloga knjižena davčna obveznost, kar je bilo kasneje popravljeno.

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj toženka tožniku da možnost izjave in presodi dokaze v zvezi s tožnikovo trditvijo, da nima neporavnanih davčnih obveznosti.

16. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pri tem je upoštevalo stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.4

17. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Glej X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010. 2 Glej I U 786/2017 z dne 30. 1. 2018 in v njej citirane sodbe. 3 Glej Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS SOFTWARE, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, stran 93. 4 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.