Jedro

Odmera odškodnine za strah zaradi natega mišic vratnega dela hrbtenice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se:

2. točka izreka spremeni tako, da se ta točka glasi: „2. Tožena stranka Z. je dolžna tožeči stranki B. M., plačati 2.086,46 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 500.000- SIT od dne 31.1.2005 do 31.12.2006 (v evrski protivrednosti) in od zneska 2.086,46 € od 1.7.2007 dalje do plačila.

Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne;“

3. točka izreka pa razveljavi.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 305,05 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka paricijskega roka dalje do plačila

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je tožeči stranki naložena obveznost plačila odškodnine za materialno škodo v višini 83,01 € in za nematerialno škodo v višini 2.086,46 € in zakonskih zamudnih obresti od 31.1.2005 dalje (1. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnjeno (2. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 1.013,70 € so naloženi v plačilo toženi stranki (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo prisojena tudi zahtevana odškodnina za strah in pri odmeri stroškov upoštevan dejanski uspeh tožeče stranke. Ugotavlja, da je o svojem strahu izpovedovala tožnica, potrdil pa ga je tudi izvedenec medicinske stroke. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tega strahu, zmotno pa uporabilo materialno pravo, ko je argumentiralo, da je odškodnina za sekundarni strah del fizičnih bolečin. Strah in fizične bolečine sta med seboj povezana samo tako, da jakost fizičnih bolečin povečuje strah za izid zdravljenja. Opozarja na sodno prakso, ki odškodnino za strah v podobnih primerih priznava v večji višini od zahtevanih 417,29 €. Meni, da je njen zahtevek za strah v celoti utemeljen. Svoj dosedanji uspeh pa tožeča stranka v pritožbi ocenjuje kot 74 % (po temelju je 100 %, po višini pa 48 %). Tak uspeh narekuje drugačno odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da se v glavni stvari toženec pritožuje le zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka za strah (del zavrnitve iz 2. točke izreka), zato je odločitev iz 1. točke izreka (prisojena odškodnina za materialno škodo ter fizične bolečine in nevšečnosti) in zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovljen sekundarni strah štelo za neločljiv del fizične bolečine. Strah ne prizadene človekove telesne integritete, ampak se odrazi v človekovi čustveni, torej duševni sferi. Gre za bolj ali manj močan neprijeten čustveni doživljaj, ki ga, če je dovolj intenziven, lahko označimo kot obliko trpljenja. Merila za presojo, ali njegova intenzivnost in trajanje dosega stopnjo, ki opravičuje satisfakcijo v denarni obliki, so predpisana v 179. čl. Obligacijskega zakonika. Ker so ohlapna, je pomembna na osnovi tega člena izoblikovana sodna praksa. Tožnica zatrjuje strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje je obstoj tovrstnega strahu srednje intenzitete ugotovilo za prvih sedem dni zdravljenja, občasen strah lažje intenzitete pa tudi kasneje. V sodni praksi se odškodnina priznava tudi za strah v zvezi z izidom zdravljenja natega mišic vratnega dela hrbtenice (nihajna poškodba vratnega dela hrbtenice). Po tožnici opisana in z izvedeniškim mnenjem objektivizirana občutja negotovosti, ki so spremljala tožničino zdravljenje, opravičujejo denarno odškodnino v zahtevani višini 417,29 €.

Ker je uveljavljani pritožbeni razlogi podan, je na osnovi 358. čl. ZPP odločitev v drugi točki izreka spremenjena tako, da je prisojena tudi zahtevna odškodnina za strah. Ker je zaradi pred pravdo prejetega odškodninskega zahtevka tudi s plačilom tega zneska tožena stranka v zamudi, je dolžna odškodnino plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2005 dalje (2. odstavek 299. čl. in 1. odstavek 378. čl. ZPP).

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari bi pritožbeno sodišče moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). O stroških postopka, nastalih v postopku na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ne more odločiti, ker ti stroški še niso znani. Ni namreč še odločeno o stroških izdelave dodatnega izvedenskega mnenja, katerih plačilo izvedenec zahteva s stroškovnikom na list. št. 131. Stroškovni del odločitve (3. točka izreka) je zato razveljavljen. O stroških, nastalih v postopku na prvi stopnji, bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Glede na to, da pritožnica nasprotuje tudi stroškovnemu delu odločitve, pritožbeno sodišče navaja le, da ne soglaša s pritožbenim stališčem, da bi pri odmeri stroškov sodišče moralo upoštevati tožničin 100 % uspeh po temelju. Uspeh strank ustrezno izraža razmerje med uspešnim in zavrnjenim delom zahtevka (upoštevajoč tudi rezultat pritožbenega postopka), saj so stroški nastali zaradi ugotavljanja škode, njenega obsega in vrednotenja.

Pritožbeno sodišče pa odloča o stroških pritožbenega postopka, ki so tožeči stranki nastali v sledeči višini: sestava pritožbe 375 točk po Odvetniški tarifi, DDV 34,40 €, sodna taksa za pritožbo 98,52 €, skupaj 305,05 €. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna te stroške povrniti (1. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi s 2. odstavkom 165. čl. ZPP).