Jedro

Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Prepovedana je odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 29. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (15. 10. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 27. 11. 2022 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka 22. 10. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 29. 10. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi točke (d) navedene določbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za ruski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (6. 11. 2025). Iz njih je razvidno, da ima tožnik v Republiki Hrvaški ženo in dva otroka ter da soglaša z vrnitvijo v to državo, če ga ne bo vrnila. Njegovi ženi in otrokoma je bila v Republiki Hrvaški priznana zaščita, njemu pa ne. Tožnik je prejel odločbo, iz katere je izhajalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti, zato je odšel. Ne ve, zakaj je prejel štiri zavrnilne odločitve, saj tam ni storil nobenega prekrška. V odločitvi je bilo zapisano, da njegovi dokazi niso verodostojni, čeprav sta z ženo govorila enako, so verjeli le njej. Tožnik je z družino bival v azilnem domu Porin, kjer so imeli svojo sobo in kopalnico. Soba je bila premajhna za štiri osebe, a se glede tega ni pritoževal. Prejeli so tri obroke na dan, zdravstvena oskrba je bila v redu. Tožnik bo vesel, če ga Republika Hrvaška sprejme, saj ga zaradi stresa duši. Izjavil je še, naj ga Republika Slovenija ne preda, saj se ne bo mogel združiti z družino, če ga bodo v Republiki Hrvaški zavrnili.

4.Tožnikove izjave (v Republiko Hrvaško se sicer želi vrniti, saj ima tam ženo in dva otroka, vendar nasprotuje predaji, če ga bo Republika Hrvaška vrnila v izvorno državo, glede na to, da je že zavrnila njegovo prošnjo) ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 275/2013 same po sebi ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite, kar velja tudi glede sodbe Visokega upravnega sodišča Republike Hrvaške Usž-4001-2024-2 z dne 5. 2. 2025, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Predložena sodba potrjuje, da je bilo tožniku v Republiki Hrvaški zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z zavrnilno odločitvijo.

5.Tožnik glede na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 111/2023 ni izkazal utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško. Povedal je namreč, da je bil nastanjen v sobi s kopalnico, z zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo. Glede tožnikove izjave, da je bila soba majhna, vendar se ni pritoževal, tožena stranka pojasnjuje, da je pri tako velikem številu nastanjenih oseb treba razumeti prostorsko stisko, s katero se srečujejo azilni domovi v državah članicah s povečanim številom prosilcev za mednarodno zaščito.

6.Po presoji tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, čeprav je imel to možnost. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob predaji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.

Tožnikove trditve

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglasil je stroške sodnega postopka.

Tožnik poudarja, da "iz obrazložitve zaslišanja tožeče stranke ni vidno, na kakšna vprašanja je tožeča stranka odgovarjala, saj so navedbe glede zaslišanja zelo nepovezane, nasprotujoče in bi morala tožena stranka zaradi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja postavljati vprašanja, da bi se dejansko stanje ugotovilo".

Poleg tega tožena stranka ni upoštevala načela nevračanja in da so na Hrvaškem pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito, "kar je razvidno tudi iz konkretnega primera, saj je tožeča stranka pojasnila, da je njegovi partnerki bila ugodena prošnja za mednarodno zaščito, pri čemer pa tožeči stranki na podlagi istih okoliščin prošnji ni bilo ugodeno, kar kaže na takšne pomanjkljivosti". Če bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ga "bo slednja vrnila naprej, zaradi česar bodo tožeči stranki kršene njene človekove pravice, prav tako tudi ne bo več mogel vzpostaviti postopka za združitev družine in svojega otroka ne bo mogla nikoli več videti". Tožnik je bil "pred izgonom iz Hrvaškem deležen hrane in bivanja izključno zaradi istega bivanja partnerke in otroka, kar pa sedaj ko bo vrnjen kot samska oseba, do tega ne bo upravičen in ni znano kakšnih življenjskim razmeram bo izpostavljena, pri čemer je splošno znano stanje na Hrvaškem, da so beguncu, ki so vrnjeni izpostavljeni nečloveškemu ravnanju".

Tožena stranka ni pridobila podatkov glede okoliščin, v katerih je tekel tožnikov postopek na Hrvaškem, in ali bo ta država vrnila tožnika. Zaradi spoštovanja načela nevračanja bi morala ugotoviti, katera je tožnikova izvorna država. Ker je moral tožnik zapustiti Hrvaško, "ni moč slediti toženi stranki, da se vrne na podlagi citiranih določb na Hrvaško, kjer je o njeni prošnji bilo že odločeno".

V nadaljevanju se tožnik sklicuje na različne sodbe in članke, iz katerih naj bi bil razviden obstoj sistemskih pomanjkljivosti, kar bi morala preveriti že tožena stranka. Tožnik še trdi, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen sistemski pomanjkljivosti v postopku prošnje za mednarodno zaščito, saj hrvaški organi ob enakih okoliščinah odločajo različno. Zato je depresiven, kar pomeni, da so nepošteni postopki na Hrvaškem že vplivali na njegovo zdravje.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da ima psihične težave zaradi nepravičnih postopkov na Hrvaškem in ločitve družine, saj je bila partnerki in otroku na Hrvaškem priznana mednarodna zaščita, tožnik pa je bil izgnan brez možnosti združitve družine. Težko popravljiva škoda, ki je izkazana s številnimi poročili, članki in mednarodnimi odločitvami sodišč, bo tožniku nastala tudi zato, ker ga bo Republika Hrvaška vrnila v izvorno državo.

Trditve tožene stranke

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja vsebino zapisnika o osebnem razgovoru, iz katere je razvidno, da je bil tožniku s pomočjo tolmača najprej pojasnjen dublinski postopek in namen osebnega razgovora, nato pa je imel možnost izjave glede morebitnih sistemskih pomanjkljivosti in razlogov, da ga tožena stranka ne preda Hrvaški. Tožniku so bila postavljena vprašanja o bivanju v Republiki Hrvaški, postopku in zavrnilni odločitvi. Poleg tega je imel možnost, da na koncu razgovora karkoli doda in da poda morebitne pripombe v zvezi z delom uradne osebe ali tolmačenjem, česar ni storil.

V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da ji ni znano, zakaj je bila tožnikovi partnerki v Republiki Hrvaški priznana mednarodna zaščita, in da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 sprejelo stališče, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj lahko prosilec v tej državi izrazi namero za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni pogoji. Postopek vrnitve v izvorno državo se v pristojni državi članici vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo v primeru kršitve načela nevračanja. Tožena stranka izpostavlja, da bodo tožnika po predaji v Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in ga nastanile v azilni dom, če bo izrazil namero za ponovno vložitev prošnje.

Tožnik z navedbami o svoji depresivnosti ni izkazal obstoja posebej hude duševne bolezni ali tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

Sodba Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023 ne izkazuje upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti, saj jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je zavrnilo tožbo. Članki in poročila, ki jih tožnik omenja v zvezi z navedeno sodbo Upravnega sodišča, se večinoma nanašajo na "push-backe". Glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 pa je pri ugotavljanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti bistveno ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallenu E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je pri dublinskih predajah treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do azilnega postopka. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

Spletni članki in poročili Amnesty International in Human rights watch se nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila na meji, pri čemer gre za tujce, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Podobno velja za poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanje (CPT), poleg tega je navedeni vir starejšega datuma in kot tak neprimeren za oceno stanja v letu 2024.

Iz navedb tožene stranke še izhaja, da v obravnavani zadevi s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila tožena stranka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

Tožnikova pripravljalna vloga

Tožnik ponavlja, da ga tožena stranka ni temeljito izprašala. "Tožena stranka je na razgovoru bila sama, brez pooblaščenca, torej prava neuka oseba, pri čemer je tožena stranka seznanjena s pravimi pravili, zato obstaja neenakost orožij in bi bila tožena stranka dolžna tožečo stranko bolj temeljito izprašati."

V nadaljevanju tožnik navaja, da je depresija huda bolezen, še posebej v primeru poslabšanja.

Sklicevanje tožene stranke na sodbo I Up 155/2023 ni primerljivo s tožnikovim primerom, saj v citirani odločbi pritožnik v Republiki Hrvaške ni vložil prošnje za mednarodno zaščito.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da so v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine2

Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Da je ta presoja napačna, tožnik z navedbami "ni moč slediti toženi stranki, da se vrne na podlagi citiranih določb na Hrvaško, kjer je o njeni prošnji bilo že odločeno", ne trdi konkretizirano.

V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, zato ima tam položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je nastal položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna zagotoviti, da tožnik ima ali je imel možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU.5 Poleg tega bo morala upoštevati tožnikovo možnosti, da na podlagi 40. člena te direktive vloži naknadno prošnjo in jo pod tam določenimi pogoji tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).6

SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju (hrvaškega) azilnega sistema.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je torej treba najprej ugotoviti, ali takšna ravnanja, zaobjeta s tožnikovo izjavo, dosegajo minimalno stopnjo resnosti.7

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu z vidika meril Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji,8 pri čemer niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bila s tem povezana presoja tožene stranke (5. točka obrazložitve te sodbe) nepravilna. Zato v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.9

V zvezi z vsebino svojih izjav v upravnem postopku tožnik posplošeno trdi, da bi mu morala tožena stranka postavljati vprašanja (8. točka obrazložitve te sodbe). Zato lahko sodišče ob odsotnosti določno opredeljenega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), ravno tako le na splošno najprej ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,10 kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, pri čemer je upoštevalo tožnikovo dokazno gradivo v upravnem sporu, ki je sicer obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik namreč izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane navedbe je tožena stranka prav tako podala šele v odgovoru na tožbo. Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva11, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,12 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.13

Navedene sistemske pomanjkljivosti že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da je Republika Hrvaška ob istih okoliščinah priznala mednarodno zaščito le tožnikovi partnerici in ne tudi tožniku, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem je bila tožniku zagotovljena pravica do pravnega sredstva (4. točka obrazložitve te sodbe). S tega vidika je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na stališče glede uporabe Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, saj je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11.2023 zavrnilo ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča. Zato sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč, ki so bile podlaga navedeni sodbi Upravnega sodišča14, ob takih okoliščinah pa sodišče ni pridobivalo "dokaznih listin iz spisa I U 333/2023, na katere se sodišče sklicuje pod točkami od 25 do 41 sodbe". Iz tožbenih navedb je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III glede na okoliščine konkretnih zadev (in ne na splošno) upoštevala prisilna vračanja ("push-back") v Bosno in Hercegovino (BiH), vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so le nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),15 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Ob takih okoliščinah na presojo tožnikovega primera ne vpliva zadeva S. B. in drugi proti Hrvaški, saj se ravno tako nanaša na ravnanje "push back" (priloga A8 spisa). Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU kot rečeno izhajati iz načela medsebojnega zaupanja.

Na tožnikov položaj ne vplivajo niti članki z naslovi "Amnesty International report 2021/22" (priloga A6 spisa), "Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito" (priloga A7 spisa), "Several hundred people demonstrated on Saturday in Bern against the return of asylum-seekers to Croatia” (priloga A11 spisa), "AIDA 2021 Update: Croatia” (priloga A12 spisa) in "Zločin na periferiji" (priloga A13 spisa), ki se prav tako nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite ter neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Vračanje osebe s tem statusom v BiH ("push back") pa ne bi bilo logično, saj mora Republika Hrvaška spoštovati pravila skupnega evropskega azilnega sistema, zato ni verjetno, da se bo to v primeru predaje tej državi zgodilo tudi tožniku. Poleg tega gre za starejše objave, ki ne odražajo trenutnih razmer.

Na presojo sodišča nima vpliva članek z naslovom "Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental healt problems" (priloga A10 spisa), ki se nanaša na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč. Poleg tega je iz njegovih izjav v upravnem postopku razvidno, da je bila tamkajšnja zdravstvena oskrba v redu. Tožnikovih trditev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti ne potrjuje niti članek z naslovom "Poročilo odbora Sveta Evrope izpostavlja nasilje varnostnih sil v BiH", saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški in ne BiH. Poleg tega sta oba članka starejšega datuma in kot taka nista izraz sedanjega stanja.

Iz navedenega je torej razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se navedene sodbe nacionalnih sodišč, ki obravnavajo tak položaj in s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa tožnik ni zatrjeval (problematiziral).

V zvezi s posplošenimi in neizkazanimi tožnikovimi trditvami, da bo Republika Hrvaška kršila načelo nevračanja, saj bo tožnika izročila izvorni državi, sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.

S tožbenimi navedbami tožnik smiselno trdi tudi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški.

Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo, saj je le posplošeno in dokazno nepodprto trdil, da ima depresijo, ki "je lahko nedvomno huda bolezen, še posebej v primeru poslabšanja". Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je izpodbijani sklep že izvršen, saj je bil tožnik 20. 1. 2026 predan Republiki Hrvaški (dopis tožene stranke z dne 21. 1. 2026 na listovni številki 45). Glede takega procesnega položaja pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je bil že izvršen, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnik. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

K III. točki izreka:

V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).-------------------------------

V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Glede tega se tožbene navedbe nanašajo na točke od 30 do 37 sodbe I U 333/2023.

Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

Prav tam.

Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

C-578/16, točke od 73 do 75.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 137/2023 z 31. 5. 2023, I Up 979/2005 z 31. 8. 2005, I Up 482/2001 s 17. 5. 2001 ter I Up 34/2011 z 20. 1. 2011.