Jedro

Sodišče prve stopnje ni prezrlo števila oseb, ki jih je obdolženi prevažal in ne, da sta se med temi nahajala dva otroka ter noseča ženska, je tako ugotovljeno obteževalno okoliščino uporabilo kot razlog, da obdolženemu, glede na predhodno ugotovljene olajševalne okoliščine ni izreklo omiljene kazni. To ni pravilno, kajti pri omilitvi kazni po sodbi (druga alineja 50. člena KZ-1) je fokus na posebnih olajševalnih okoliščinah, sicer obteževalne okoliščine izgubijo svojo samostojnost in posledično vpliv na odmero kazni iz drugega odstavka 49. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zapora obdolženemu s treh let zapora zviša na tri leta in šest mesecev zapora.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 29. 12. 2020 obdolženega G.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi z tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 1.000,00 EUR ter na koncu še po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena Zakona o kazenskem postopku (pravilno: KZ-1) je bil obdolženemu v izrečeno kazen zapora vštet čas, prebit v priporu od 23. 9. 2020 od 21.25 ure naprej, medtem ko se čas, prebit v priporu in zaporu ne všteva v čas trajanja stranske kazni izgona tujca iz države. Sodišče prve stopnje je po prvem in drugem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Navedeno je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 50293/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče namesto kazni tri leta zapora, kazen tri leta in šest mesecev zapora.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je bila teža kaznivega dejanja iz prvega odstavka 49. člena KZ-1 pri odmeri kazni zapora obdolženemu upoštevana v premajhni meri. Čeprav sodišče prve stopnje ni prezrlo števila oseb, ki jih je obdolženi prevažal in ne, da sta se med temi nahajala dva otroka ter noseča ženska, je tako ugotovljeno obteževalno okoliščino uporabilo kot razlog, da obdolženemu, glede na predhodno ugotovljene olajševalne okoliščine ni izreklo omiljene kazni. To ni pravilno, kajti pri omilitvi kazni po sodbi (druga alineja 50. člena KZ-1) je fokus na posebnih olajševalnih okoliščinah, sicer obteževalne okoliščine izgubijo svojo samostojnost in posledično vpliv na odmero kazni iz drugega odstavka 49. člena KZ-1. Zaradi navedenega števila oseb, ki jih je obdolženi prevažal, vključno z osebami iz tako imenovanih ranljivih skupin, je razlika od primera, ko bi obdolženi prevažal zgolj eno osebo, tolikšna, da se mora po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi odražati tudi pri odmeri kazni. Treba je bilo torej seči čez predpisani posebni minimum iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 ter obdolženemu, skladno s pritožbenim predlogom izrečeno kazen zvišati.

6. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi višje državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

7. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, ki vrnitve stroškov tega postopka in plačila sodne takse ne dopuščajo.