Jedro

Tožeča stranka lahko kot stranski udeleženec v postopku, v katerem se v okviru ureditve nivojskih prehodov cest z železniško progo, odloča tudi o dovolitvi gradnje povezovalne ceste, v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegla položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, saj sta to, poleg upravnega organa, pristojnega za odločanje, dolžna varovati državni tožilec in državni pravobranilec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo delno gradbeno dovoljenje investitorju Ministrstvu za infrastrukturo, Direktoratu za infrastrukturo, za ureditev nivojskih prehodov cest čez železnico na odseku železniške proge Pragersko-Hodoš, sklop A od km 1+857,71 do km 15+325,80, podsklop A2. Obravnavani poseg se nahaja na območju, ki se ureja z Državnim prostorskim načrtom za elektrifikacijo in rekonstrukcijo železniške proge Pragersko-Hodoš (DPN), ki ga je sprejela Vlada RS z uredbo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 51/2009 dne 3. 7. 2009 (Uredba). Zahteva investitorja se nanaša na gradnjo podsklopa A2, ki obsega posodobitev nivojskega prehoda NPr 3.2 Šikole in ukinitev nivojskega prehoda NPr 3.5 Pongrce ter ureditev povezovalnih cest. Tožena stranka je ugotovila, da je zahtevek investitorja v skladu z DPN, prav tako so vse projektne rešitve v skladu z dopustnimi tolerancami in ta odstopanja niso v nasprotju z javnimi interesi. Investitor je tudi izkazal, da ima pravico graditi na vseh zemljiščih, ki so navedena v gradbenem dovoljenju. V postopku so sodelovali lastniki vseh zemljišč, kjer je predviden poseg, med njimi tudi tožeča stranka. V zvezi z ugovorom stranskih udeležencev glede umestitve povezovalne ceste po predloženem PGD tožena stranka navaja, da je vezana na podan zahtevek investitorja ter da ne more vplivati na vsebino zahtevka. Zato so vse pripombe in navedbe v zvezi z izbiro trase povezovalne ceste za ta postopek irelevantne in jih upravni organ ne more upoštevati. Poudarja tudi, da v postopku sprejemanja DPN, ko je bilo možno podati pripombe oziroma vplivati na predloge rešitve DPN, problematika poteka ceste ob potoku v Pongrcah ni bila izpostavljena. Nesoglasja s potekom ceste ob potoku in s tem s strani posameznikov so bila izpostavljena, ko postopek DPN ni več dopuščal sprememb projektnih rešitev DPN oziroma bi spremembe bistveno vplivale na čas prejetja DPN, prav tako pa nova predlagana rešitev niti takrat niti danes ni imela oziroma nima soglasja v prizadetem okolju. Pri načrtovanju povezovalne ceste je bila upoštevana veljavna zakonodaja, ki glede na rang ceste določa njene tehnične parametre (širina cestišča, radii, razširitve) tako, da bo načrtovana cesta služila svojemu namenu. Zaradi upoštevanja vseh tehničnih parametrov, projektnih pogojev, meje DPN in okoljskih danosti (prečkanje potoka Črnec), je tudi zaradi želje po maksimalno možnem odmiku od hiše tožeče stranke, načrtovan minimalni poseg (10 m2) na jugovzhodnem robu parcele tožeče stranke (na območju pri meji s potokom). Sicer pa je sprejeti DPN predvidel bistveno večjo rezervacijo prostora za posege na zemljišču v lasti tožeče stranke, kot pa so dejansko predvideni po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je bil strankam dne 9. 9. 2014 tudi predstavljen na javni obravnavi v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Tehnična rešitev poteka ceste na območju mostu čez potok Črnec je primernejša z oblikovalskega in prometno tehničnega vidika. Podana rešitev je posledica natančnejše stopnje obdelave projekta. Z njo se za potrebe gradnje mostu čez potok Črnec sicer posega izven območja DPN v izmeri cca. 38 m2, vendar je poseg omejen na območju obstoječe vodne parcele (št. 499/3 k.o. …) v javni lasti. Pri tem je treba poudariti, da se na ta način poseg na to parcelo ne povečuje, ampak se enak poseg za gradnjo mostu samo nekoliko prestavi vzdolž osi potoka. Ocena je, da se s to prilagoditvijo prostorske razmere realno ne poslabšujejo in ne vplivajo na življenjske pogoje ob cestni meji, medtem ko se okoljske razmere izboljšujejo zaradi zagotavljanja bolj enakomernega toka prometa. Trditev, da cest in mostu ni mogoče spraviti v območju DPN ne drži. To je možno, vendar na račun slabšanja funkcionalnih karakteristik ceste in mostu, kar pa ni opravičljivo glede na tako pridobljene koristi. Alternativna rešitev, ki jo ponuja tožeča stranka se ne more sklicevati na tolerance k DPN, ker na tistem območju cesta z DPN sploh ni bila predvidena. Gre torej za povsem novo tehnično rešitev in ne za odstopanje od načrtovane rešitve kot so utemeljene z dopustnimi odstopanji, naštetimi v 46. členu Uredbe. Glede pripomb stranskih udeležencev, ki se nanašajo na odkupe zemljišč in izkazovanje pravice graditi, pa tožena stranka navaja, da je pravico graditi investitor izkazal bodisi s sklenjenimi kupoprodajnimi pogodbami ali pogodbami o ustanovitvi služnostne, stavbne ali druge stavbne pravice iz katerih izhaja, da se lastniki zemljišč strinjajo z nameravano gradnjo.

2. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna, tako kot je nepravilen tudi celotni projekt, ki temelji na interesih posameznikov in ne zasleduje splošne oziroma javne koristi. Zatrjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 92. člena Zakona o urejanju prostora razlastitev oziroma omejitev ali obremenitev lastninske pravice ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. V obravnavanem primeru država oziroma tožena stranka razpolaga s svojim zemljiščem na katerem bi lahko speljala povezovalno cesto. Pri tem podrobneje pojasnjuje, zakaj je rešitev tožene stranke v nasprotju z javnimi interesi in zakaj v DPN predvidena rešitev ne zagotavlja varstva okolja, ohranjanja narave in kulturne dediščine ter omogoča trajnostno rabo naravnih dobrin. Omenjena povezovalna cesta posega v kmetijska zemljišča najboljše kategorije, ki so na tem območju najrodovitnejša v državi in jih že tako primanjkuje. Prav tako utemeljuje svoje pripombe v zvezi z izbiro trase povezovalne ceste po DPN tudi na temelju Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki v 6. členu zavezuje upravljavca stvarnega premoženja, da vodi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v postopku. Zatrjuje, da stranska cesta oziroma povezovalna cesta tudi z vidika varnosti ni ustrezna. Opozarja tudi na vlogo gospoda A.A., sokrajana tožeče stranke, ki je bil v letu 2001 član strokovne komisije za nivojske prehode Republike Slovenije, ki je odločala o umestitvi povezovalne ceste v DPN. V ta namen prilaga več dokumentov, ki naj bi dokazovale pomanjkljivosti in slabo vodenje projekta že od samega začetka. Zatrjuje, da bi nivojski prehod v Pongrcah bilo možno obdržati in da bi ta rešitev bila tudi cenejša za več kot 600.000,00 EUR. Ugovarja tudi, da investitor nima pravice graditi na zemljiščih, ki so navedene v izpodbijani odločbi. Na podlagi sklenjenih pogodb o ustanovitvi stavbne pravice, so bile stavbne pravice po posameznih parcelah ustanovljene v korist tožene stranke oziroma investitorja za obdobje petih let. Ker so bile vse pogodbe sklenjene leta 2009 pomeni, da so stavbne pravice ugasnile s potekom leta 2014 in da investitor v letu 2015 ni imel pravice graditi na zemljiščih navedenih v izpodbijani odločbi. Zatrjuje še, da je v izpodbijani odločbi veliko drugih nepravilnosti, med drugim omenja, da Občina Kidričevo za spremembe tehničnih rešitev v letu 2013 ni podala soglasja, v posledici česar je nezakonita odločba v delu, ki se nanaša na pridobljena soglasja pristojnih organov in organizacij. Zaključuje, da tudi na ustni obravnavni v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja dne 9. 9. 2013 enajst stranskih udeležencev ni soglašalo z izdajo gradbenega dovoljenja, med njimi je bila tudi tožeča stranka, vendar to ni bilo upoštevano oziroma je bilo to dejstvo prezrto pri izdaji izpodbijane odločbe. Zahteva, da se tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje razveljavi in zahtevek za njegovo izdajo zavrne.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pravočasnosti vložene tožbe. V nadaljevanju pa za primer, da bo sodišče štelo, da je bila tožba vložena pravočasno, tožbene navedbe tožeča stranke v celoti zavrača kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zatrjuje, da tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah ne varuje svojega pravnega interesa. Prav tako ni resnična navedba, da pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja niso bile upoštevane pripombe stranskih udeležencev. Upravni organ se je v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja opredelil do vseh podanih navedb na ustni obravnavi oziroma do navedb, ki jih je prejel do izdaje izpodbijane odločbe. Samo dejstvo, da tožeča stranka nasprotuje določeni gradnji ne pomeni, da mora upravni organ zavrniti izdajo gradbenega dovoljenja, saj sodelovanje stranskih udeležencev v upravnem postopku ni mogoče enačiti z vlogo soglasodajalca na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pridobitev soglasij stranskih udeležencev oziroma njihovo strinjanje s projektom ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže oziroma podrejeno, da se tožba zavrne kot neutemeljena in da se posledično zavrne tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče uvodoma najprej ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno. Izpodbijana odločba je bila tožeči stranki vročena dne 16. 10. 2014 (fikcija vročitve po 87. členu ZUP), zato je rok za vložitev tožbe pričel teči dne 17. 10. 2014 in se je (30 dnevni rok za vložitev tožbe) iztekel dne 15. 11. 2014, ko je tožeča stranka vložila tožbo s priporočeno pošiljko (kar izhaja iz potrdila o oddaji priporočene pošiljke št. R99934). Iz tega razloga je zato ugovor tožene stranke, da tožba ni bila vložena pravočasno, neutemeljen.

6. Sicer pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih ter v podatkih upravnih spisov. V obrazložitvi odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev, zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori, pa dodaja:

7. Iz podatkov zadeve izhaja, da je tožeča stranka v upravnem postopku za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja sodelovala na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati postopka poleg stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pri koristi, ki jo v upravnem postopku (in s tem v upravnem sporu) lahko ščiti stranski udeleženec, gre torej le za osebno, ne pa za splošno (javno) korist. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kašno pravno korist v upravni stvari, v kateri se odloča v upravnem postopku (tako odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011). Navedeno pomeni, da lahko tožeča stranka kot stranski udeleženec v postopku, v katerem se v okviru ureditve nivojskih prehodov cest z železniško progo, odloča tudi o dovolitvi gradnje povezovalne ceste, kot je to v obravnavanem primeru, v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegla položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, saj sta to, poleg upravnega organa, pristojnega za odločanje, dolžna varovati državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP). To stališče je tudi v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 356/2013, X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

8. V konkretnem primeru pravni interes tožeče stranke za sodelovanje v upravnem postopku izhaja zgolj iz njene lastninske pravice na zemljišču parc. št. 250/5 k.o. …, preko katerega je v skladu z veljavnim DPN predvidena predmetna gradnja povezovalne ceste in lastninske pravice na zemljiščih parc. št. 250/6 in 224/17, obe k.o. …, ki sta v neposredni bližini predmetne gradnje. Za zemljišče parc. št. 250/5 je investitor kot dokazilo o pravici graditi predložil sklep Upravne enote Ptuj, št. 352-129/2014 3 04058 z dne 11. 7. 2014, s katerim je bil uveden postopek razlastitve navedenega zemljišča, ki je bil v času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja tudi vpisan v zemljiško knjigo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je tožena stranka pojasnila, da je bil (tudi zaradi želje po maksimalno možnem odmiku od hiše tožeče stranke) pri izgradnji povezovalne ceste načrtovan minimalni poseg (10 m2) na jugovzhodnem robu parcele tožeče stranke (na območju pri meji s potokom Črnec), pri čemer so minimalna poseganja izven meja DPN (zaradi boljših tehničnih rešitev pri projektiranju mostu čez potok Črnec in zagotovitve dodatnih dostopov do kmetijskih površin) skladna z določbami šestega odstavka 46. člena Uredbe. Ta določa, da so pri uresničitvi DPN dopustna odstopanja od rešitev določenih z Uredbo, če se pri nadaljnjem podrobnejšem proučevanju energetskih, tehnoloških, geoloških, hidroloških, okoljskih, geomehanskih in drugih razmer pridobijo tehnične rešitve, ki so primernejše z oblikovalskega, energetsko-tehničnega in okoljevarstvenega vidika, s čimer pa se ne smejo poslabšati prostorske in okoljske razmere.

9. Tožeča stranka tožbenih ugovorov, iz katerih bi bilo razvidno katere pravice in pravne koristi so ji bile s posegom v prostor na podlagi izpodbijanega akta kršene, ne navaja. Vrhovno sodišče RS pa je v več svojih odločbah navedlo, da stranski udeleženec ne more v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist (odločba I Up 1180/2002 z dne 13.7. 2005, I Up 1435/2003 z dne 31. 3. 2005, I Up 183/2002 z dne 8. 4. 2009). In s tožbenimi ugovori, da gre za projekt, ki temelji na interesih posameznikov in ni v javnem interesu, da povezovalna cesta posega na kmetijska zemljišča najboljše kategorije, čeprav bi bila tako z vidika racionalne rabe prostora in učinkovitega ravnanja s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti ustreznejša in tudi cenejša njena umestitev po državnem zemljišču, ki pravzaprav izražajo nasprotovanje umestitvi projekta (izgradnja povezovalne ceste) v DPN, tožeča stranka uveljavlja dejanski interes oziroma zatrjuje da poseg v prostor ni v javnem interesu. Kot je bilo že navedeno, pa za izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja v javnem interesu skrbi upravni organ.

10. Tožeča stranka tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na izkazovanje pravice graditi oziroma s tem namenom sklenjenimi pogodbami o ustanovitvi stavbne pravice. Pogodb o ustanovitvi stavbne pravice tožeča stranka ni sklepala, niti se ne nanašajo na zgoraj navedena zemljišča, katerih lastnica je tožeča stranka in iz katerih izhaja pravna korist tožeče stranke za sodelovanje v predmetnem upravnem postopku (sporu).

11. Za osebni in za odločanje relevanten in utemeljen pravni interes pa ne gre niti pri naštevanju drugih nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešila tožena stranka pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja (da za spremembe tehničnih rešitev v letu 2013 ni pridobila soglasja Občine Kidričevo, da obstaja neskladje med navedbo, da je bila lokacija drugega tira določena v X. študiji že leta 2002 in navedbami predstavnikov tožene stranke, da še v letu 2015 niso vedeli, kje bo potekal drugi tir).

12. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.