Jedro

Z navedbami, da obsojenec ni hranil 124 tablet bromazepama, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ampak le 106 tablet s to substanco, in da sta sodišči neutemeljeno šteli, da izgled in dimenzija tablet ter preliminarni test na prisotnost mamil zadostujejo za ugotovitev, da so tudi tablete iz vzorca 8A vsebovale bromazepam, vložnik drugače ocenjuje izvedene dokaze. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil Z.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Ob uporabi omilitvenih določil (2. odstavek 42. člena in 2. točke 1. odstavka 43. člena KZ) mu je bila izrečena kazen osem mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 17.7.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Generalna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik to, da izrek sodbe ne vsebuje pravilne količine tablet, ker strokovno mnenje Centra za kriminalno tehnične preiskave o isti količini navaja drugačne podatke in ker testi niso potrdili vsebnosti mamil, napačno opredeljuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj gre za uveljavljanje zmotne ocene dejanskega stanja, ki pa ni predmet tega izrednega pravnega sredstva. Zato predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Zagovornik v svoji zahtevi ne zatrjuje ničesar od navedenega, ampak pravi, da je ta kršitev podana, ker je izrek sodbe v nasprotju z odločilnimi dejstvi oziroma z listinami v spisu, in sicer s strokovnim mnenjem Centra za kriminalnotehnične preiskave z dne 11.11.1999. In sicer zato, ker se v izreku sodbe trdi, da je obsojenec hranil 201 tablet amfetamina, 98 tablet fenetilina in 124 bromazepama, skupaj torej 423 tablet, ki so vsebovale substance, ki so z Odločbo o seznamu mamil razglašene za mamilo, iz navedenega mnenja pa je razvidno, da bromazepam vsebujejo vzorec 6A (77 tablet), vzorec 6B (29 tablet) in vzorec 8A (18 tabet), glede katerega je pripomba, da so te tablete enakega izgleda in dimenzij kot tablete iz vzorca 6A in da so jih le preliminarno testirali. Preliminarni test, izgled in dimenzija pa po mnenju obsojenčevega zagovornika nimajo nobene dokazne vrednosti in na podlagi teh parametrov ni mogoče zaključevati, da so tablete iz tega vzorca vsebovale snov, ki je razglašena za mamilo.

Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčev zagovornik s temi navedbami zatrjuje, da obsojenec ni hranil 124 tablet bromazepama, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ampak le 106 tablet s to substanco, in da sta sodišči neutemeljno šteli, da izgled in dimenzija tablet ter preliminarni test na prisotnost mamil zadostujejo za ugotovitev, da so tudi tablete iz vzorca 8A vsebovale bromazepam. S takšnim podajanjem drugačne dokazne ocene izvedenih dokazov in drugačnega zaključka, kot sta ga o obstoju odločilnega dejstva sprejeli sodišči nižjih stopenj, zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP).

Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zahteva ni mogla uspeti in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi z 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.