Jedro

Skladno s petim odstavkom 11. člena ZST-1 mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.

Taksne obveznosti v sodnem postopku predpisuje zakon, v pravdnem postopku nastane (med drugim) z vložitvijo tožbe. Ker je taksna obveznost enaka drugim obveznostim, npr. davčnim, obveznostim do banke ali drugih upnikov, stranka ne more dajati prednosti upnikom po svoji izbiri. Zato namen prilivov oziroma podatek za kaj je tožnica porabila prilive, praviloma ni relevanten za odločitev glede taksne oprostitve (razen v nekaterih okoliščinah posameznega primera, npr. obveznosti v zvezi z zdravjem).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 2.640,00 EUR in 3.885,00 EUR, ugodilo pa podrednemu predlogu tožnice za plačilo sodne takse v obrokih in določilo, da mora takso plačati v 12 mesečnih obrokih po 543,75 EUR.

2. V pritožbi tožnica navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in jo oprosti plačila sodne takse v znesku 2.640,00 EUR in 3.885,00 EUR, podredno pa naj ji plačilo sodne takse delno oprosti ali pa odobri obročno plačilo za najmanj 36 mesecev, saj bodo s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. V izjavi o premoženjskem stanju navedeni dohodek pod šifro 103 v znesku 1.105,00 EUR predstavlja letni in ne mesečni prejemek; mesečni prejemek znaša 92,08 EUR. Izpodbijani sklep je napačen tudi zato, ker je sodišče upoštevalo priliv 7.019,28 EUR, ki predstavlja odškodnino za trajne posledice, ki jih je utrpela v prometni nesreči. Odškodnino je izplačala zavarovalnica, gre za enkratni prejemek ne pa osebni dohodek. Zaposlena je v svojem s. p. Oddajanje nepremičnin in od julija, avgusta in septembra 2020 nima prihodkov, mora pa plačevati prispevke za ZPIZ in ZZZS 401,98 EUR na mesec. Iz svojega s. p. si je na tekoči račun prenakazala prilive, ki jih bo sedaj morala vračati, da bo plačala prispevke. Plače kot s. p. nima. Pojasnjuje kakšen je bil promet na računu pri Banki A.: od januarja do aprila 2020 je imela 1.180,00 EUR prilivov iz s. p., vendar je februarja vrnila 600,00 EUR, tako da je prilivov na Banki A. skupaj 580,00 EUR. Na računu Banke B. pa je imela od marca do oktobra skupaj 4.520,00 EUR prilivov. Znesek 200 EUR od oddajanja nepremičnine je priliv, ki je zajet v prilivih na njenih računih. Sin in zet sta ji na račune nakazovala donacije za plačilo položnic. V letu 2020 je torej imela skupaj 5.100,00 EUR prilivov v 9 mesecih, to je povprečno mesečno 566,67 EUR, kar je približno enak znesek, kot ga mora plačevati za takso po izpodbijanem sklepu. To dokazuje, da je odločitev napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po vložitvi tožbe je sodišče s sklepom z dne 20. 6. 2017 zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 3.885,00 EUR in odločilo, da se plačilo takse odloži za 24 mesecev, to je do 20. 6. 2019. Navedeni sklep je pravnomočen, zato sodišče prve stopnje o ponovnem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 3.885,00 EUR ne bi smelo več odločati. Taksa v višini 2.640,00 EUR je bila odmerjena potem, ko je tožnica 4. 3. 2020 modificirala tožbeni zahtevek in opredelila vrednost spornega predmeta na 813.806,51 EUR. Le glede oprostitve te, drugo odmerjene takse, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo.

5. Skladno s petim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Na podlagi 12.a člena ZST-1 se za ugotavljanje materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. 6. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje prejemek iz naslova nadomestila in drugih dohodkov iz obveznega socialnega zavarovanja v višini 1.105,00 EUR zmotno upoštevalo kot mesečni dohodek tožnice, vendar pa to na pravilnost odločitve ne vpliva. Iz pridobljenih podatkov o premoženjskem stanju tožnice namreč izhaja, da razpolaga z več sredstvi, kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka, ki še omogoča preživetje, to je 804,36 EUR, pa še lastnica več nepremičnin je.

7. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) v 3. točki drugega odstavka 12. člena določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevajo tudi izplačila, ki jih prejema fizična oseba na podlagi zavarovanja za primer bolezni, poškodbe ali invalidnosti, katerega zakon, ki ureja zavarovalništvo, ne določa kot obvezno zavarovanje. Da bi ji bila odškodnina zaradi nesreče izplačana na podlagi zakona, ki ureja obvezno zavarovanje, tožnica, na kateri je trditveno breme, ne navaja. Torej se kot dohodek, ki ga sodišče upošteva pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev, upošteva tudi nesporno izplačana odškodnina v višini 7.019,28 EUR.

8. Taksne obveznosti v sodnem postopku predpisuje zakon, v pravdnem postopku nastane (med drugim) z vložitvijo tožbe (1., 2. in 5. člen ZST-1). Ker je taksna obveznost enaka drugim obveznostim, npr. davčnim, obveznostim do banke ali drugih upnikov, stranka ne more dajati prednosti upnikom po svoji izbiri. Zato namen prilivov oziroma podatek za kaj je tožnica porabila prilive, praviloma ni relevanten za odločitev glede taksne oprostitve (razen v nekaterih okoliščinah posameznega primera, npr. obveznosti v zvezi z zdravjem).

9. Čeprav si tožnica kot s. p. ne izplačuje plače, očitno razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi. To dokazujejo prilivi na njenih transakcijskih računih (TRR). Iz izpiskov je razvidno, da je imela v relevantnem obdobju vedno pozitivno stanje, ko se je stanje na računu pričelo zmanjševati, si je tožnica kot s. p. na osebni TRR nakazala sredstva. V obdobju od marca do konca junija 2020, to je zadnje 4 mesecev pred prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks (prošnja je bila vložena 21. 7. 2020), si je nakazala 4.520,00 EUR. Torej je na mesec prejela več kot 1.100,00 EUR samo iz prilivov svojega s.p. 10. Že ugotovitve o prilivu sredstev iz naslova odškodnine in o prilivih na TRR tožnice potrjujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

11. Ker je sodna taksa, ki jo mora tožnica plačati, visoka, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 11. člena ZST-1 določilo obročno plačilo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi lahko obročno plačilo določilo le za takso v znesku 2.640,00 EUR, saj je bilo glede takse v znesku 3.885,00 EUR že pravnomočno odločeno, da jo mora plačati do 20. 6. 2019. Zaradi prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP) pritožbeno sodišče ne sme poseči v odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžna tožnica celotno sodno takso v znesku 6.525,00 EUR plačati v 12 mesečnih obrokih. Okoliščina primera, ki jo je treba upoštevati v zvezi z odločitvijo o obročnem plačilu sodne takse (peti odstavek 11. člena ZST-1), je tudi, da bi tožnica morala takso v višini 3.885,00 EUR že plačati do 20. 6. 2019, to je pred več kot dvema letoma (takso bi tudi lahko plačala, saj ji je bila izplačana odškodnina). Pritožbeno sodišče zato meni, da ni upravičena do nadaljnjega večletnega odlaganja plačila sodnih taks in je treba potrditi prvostopenjsko odločitev, da je dolžna celotno sodno takso plačati v 12 zaporednih mesečnih obrokih.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).