Jedro

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati razlogov, ki so obsojencu v škodo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega F. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem odstavku 136. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika F. A. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornica zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili obsojenčevo pravico do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obsojenca za zaslišanje prič G. C., B. V., M. F. in L. B., ki bi lahko povedali, da je priča D. M. ob več prilikah govoril, da bo diskreditiral obsojenca. Dokazi so bili zavrnjeni z obrazložitvijo, češ da gre za posredne priče, vendar pa je sodišče prve stopnje poleg W. in priče M. (neposredni priči) zaslišano še številne posredne priče, ki so izpovedale o izjavah W. Sodišče ni dovolilo zaslišanja prič, ki bi lahko potrdile, da je bil postopek proti obsojencu skonstruiran in da je šlo za dogovor med oškodovanko in pričami, kar je relevantno za odločanje o obsojenčevi kazenski odgovornosti. Priče, ki jih je predlagal obsojenec, bi izpovedovale o pravno relevantnih dejstvih, ki bi lahko vzbudili dvom o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi krivdi. Navaja, da so bile v izpovedbah prič W. in M. razlike in da so bile priče, ki so bile zaslišane kot posredne priče, posredne obremenilne priče. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje dovolj razčiščeno, da obsojenec ni izkazal zadostne stopnje verjetnosti o pravni relevantnosti posameznih dokazov in tudi ne verjetnosti, da bi bile okoliščine o dogovarjanju med pričami povezane z očitanim kaznivim dejanjem. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 69/95 z dne 8. 4. 1997 v zvezi s standardi o izvedbi dokazov, ki jih predlagajo stranke. Navaja, da je praksa Vrhovnega sodišča te standarde dopolnila s stališčem, da je v dvomu treba šteti vsak predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 170/2006) ter da je Vrhovno sodišče tudi zavzelo stališče, da sodišču ni prepuščeno, da v okviru pooblastil o procesnem vodstvu odkloni izvedbo dokaza, če je podana tudi minimalna možnost, da utegne biti predlagan dokaz v korist obdolženca (sklep Vrhovnega sodišča Kp 2/2000). Poudarja, da je Vrhovno sodišče v več odločbah zavzelo stališče, da je kršena pravica do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP, če sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokazov, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 360/2005 in I Ips 247/2004). Navaja, da je bilo z izvajanjem dokazov očitno porušeno ravnotežje med obtožbo in obrambo, saj sodišče kljub temu, da je izvedlo štiri naroke za glavno obravnavo, predlaganih prič ni želelo zaslišati. Tako sta sodišči prve in druge stopnje kršili tudi obsojenčeva pravna jamstva iz 1 in zlasti 4 alineje 29. člena Ustave, saj obsojencu nista dala možnosti za obrambo in mu nista zagotovili izvajanja dokazov v njegovo korist. Kršili pa sta tudi določbo o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, h kateri sodi tudi pravica do poštenega sojenja.

8. Zagovornica ima prav, da je z 29. členom Ustave obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave z zavrnitvijo dokazov nista kršeni, če sodišče upošteva merila, ki jih citira vložnica v zahtevi sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS in na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča, pri presoji ali so dokazni predlogi utemeljeni. Ta merila je mogoče strniti v sledeče: obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznem bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokazov določno zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokazov potrdila njene navedbe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi obrazloženi tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagane dokaze za zaslišanje navedenih prič z obrazložitvijo, da izvedba dokazov ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma da obramba ni utemeljila pravne relevantnosti izvedbe navedenih dokazov. Tako je za pričo G. C. sodišče ugotovilo, da ni bila izkazana nikakršna verjetnost, da bi bila dejstva, o katerih naj bi C. izpovedoval, kakorkoli povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja v zvezi z obravnavanim življenjskim dogodkom. Tudi za predloga za zaslišanje prič B. V. in M. F. je sodišče zaključilo, da obramba s predlogoma ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče neposredno zaslišalo priče M., W. in R., zato zaslišanje o dogodku, o katerem naj bi izpovedal priča V., po oceni sodišča ni relevantno. Glede na navedbe, da naj bi M. F. zaslišan kot priča pripovedoval o dogodku, ki ga je zaznal (to je o pogovoru treh neidentificiranih oseb), je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Okoliščine, da naj bi delovna naloga za policistko W. in policistko R. podpisal vodja izmene ne pa pomočnik komandirja L. B., naj bi po navedbah obrambe dokazovala, da R. tistega dne ni bila v službi. Sodišče je po presoji izpovedb zaslišanih prič ocenilo, da zaslišanje priče B. ni dokaz, ki bi lahko oceno sodišča spremenil. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem dokazom še dodalo, da je zavrnitev dokaza utemeljena, ker tudi izsledki strokovnega nadzora niso pokazali okoliščin, ki bi vnašale kakršenkoli dvom v oškodovankino izpovedbo. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje (tč. 8 sodbe sodišča druge stopnje) ter ugotovilo, da je sodišče v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP obrazložilo, zakaj šteje, da dokazni predlogi obrambe ne bi prispevali k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da predlagatelj razbremenilnih dokazov predloga za izvedbo dokazov ni podal tako, da bi bilo jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve, in da temelji na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Presodili sta, da predlagatelj ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Izhajali sta s stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi predlagani dokazi, potrdili zatrjevanje obsojenca, da gre za konstrukt in za zaroto proti njemu, o kateri so se dogovorili W., M. in R. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo izpovedbe navedenih prič, presodilo in ocenilo razlike, ki jih zagovornica poudarja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter kot je bilo že poudarjeno, na podlagi ocene izpovedb prič in drugih izvedenih dokazov ocenilo, da dokazni predlogi niso takšni, da bi bilo mogoče sklepati, da so dokazi materialnopravno relevantni in pomembni za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Ocena sodišč prve in druge stopnje, da dokazi niso pomembni za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist, je pravilno utemeljena in v skladu z ustavnosodno prakso, na katero se sklicuje vložnica zahteve. Zagovornica s trditvami, s katerimi izpodbija tudi razloge sodišča druge stopnje in so bile tudi v postopku že presojene, ponavlja navedbe do katerih se je opredelilo že sodišče druge stopnje, ne more uspeti. Z navedbami tako ni izkazala obstoja in uspešnosti dokaza, ki bi ga morala izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale izvedene in ocenjene dokaze. Vložnica bi namreč morala v vloženem pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Po navedenem vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in da sodišči prve in druge stopnje nista storili kršitve 29. in 22. člena Ustave RS ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

11. Tudi trditev vložnice zahteve, da je sodišče izvajalo le dokaze, ki so bili obsojencu v škodo in da je šlo za zasliševanje posrednih obremenilnih prič, ne pomeni uveljavljane kršitve pravice do obrambe. Dokazi so bili izvedeni na glavni obravnavi. Obsojencu je bilo omogočeno soočenje s pričami ter, da izpovedbe prič ob neposrednem zaslišanju preizkusi.

12. Vložnica zahteve kršitve kazenskega zakona določno ne opredeli. Iz navedb pa izhaja, da zatrjuje kršitev 1. točke 372. člena ZKP, ali je bil kazenski zakon kršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje in kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, ali je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

13. Zagovornica navaja, da bi v obsojenčevem ravnanju bilo mogoče zaznati znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 139. členu KZ-1. Za kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil je po petem odstavku 139. člena KZ-1 predpisana hujša kazen zapora kot za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, zato Vrhovno sodišče tega dela zahteve ni obravnavalo. Zagovornica z zavzemanjem za drugačno pravno opredelitev dejanja (kršitev iz 4. točke 372.člena ZKP), kot je sprejeta v pravnomočni sodbi navaja razloge, ki so obsojencu v škodo, to je razloge, ki jih zagovorniku v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

14. Neutemeljeno pa je tudi uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je mogoče uveljavljati, če je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Vložnica zahteve ne zatrjuje, da dejanje, ki je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje, ampak trdi, da je sodišče ugotovilo, da je V. W. mobilni telefon sama prostovoljno izročila obsojencu. Iz te trditve izvaja tezo, da ob prostovoljni izročitvi telefona obsojencu ne gre za nedopustno osebno preiskavo. Trditve so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje - drugi odstavek na 10. strani sodbe, v katerem je sodišče ugotovilo, da oškodovanka telefona ni izročila prostovoljno in pojasnilo, da obsojenec ni imel pisne privolitve oškodovanke za pregledovanje telefona in da ni bilo odredbe preiskovalnega sodnika o osebni preiskavi. Z navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona iz 1. in 3. točke 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovornica uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.