Jedro

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Pravdno sodišče je v takem primeru torej vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vendar pa v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče, dejstva lahko ugotovi tudi drugače kot kazensko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 450.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 102.938,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper takšno sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sicer pravilno zapisalo, da je do škodnega dogodka prišlo dne 14.11.2000, tožba pa je bila vložena 12.7.2004. Ker je bila tožba vložena po preteku triletnega roka, ki ga za zastaranje odškodninske terjatve določa ZOR v 376. členu, je po oceni sodišča prve stopnje terjatev tožnice zastarala, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek brez nadaljnjega obravnavanja zavrnilo, to pa še dodatno utemeljilo z navedbo, da eventualni daljši zastaralni rok na podlagi 377. člena ZOR ne pride v poštev, ker v postopku citirana obsodilna kazenska sodba ne zajema predmetnega škodnega primera. Sodišče prve stopnje je tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko določbe 14. člena ZPP ni uporabilo pravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. ZPP v 14. členu namreč določa, da je v primeru, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče je le nekritično povzelo ugovor tožene stranke, da se v kazenskem postopku, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, ni obravnavala telesna poškodba tožeče stranke ter navedlo, da je toženčev ugovor pravilen, ker da je v II. točki izreka kazenske sodbe navedeno, "da je toženec tožnico prijel za obe roki in začel odrivati po prostoru" ni pa navedena prepovedana posledica. Do utemeljenih navedb tožeče stranke v zvezi z ugovorom toženca pa se sodišče sploh ni opredelilo. Na naroku je tožnica izrecno navajala, da tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku ter da je zaradi tega treba upoštevati daljši, petletni, zastaralni rok, v skladu z določbo 377. člena ZOR. Iz v spis vložene sodbe Okrajnega sodišča v K. z dne 19.12.2003, je namreč razvidno, da je bil toženec obsojen, kot to izhaja iz II. točke izreka sodbe, za nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ. Pri tem iz iste točke citirane sodbe izhaja, da je toženec to kaznivo dejanje storil s tem, da je "z drugimi grdo ravnal, jim delal nasilje... s tem, da je med drugim tožnico prijel za obe roki in začel odrivati po prostoru..., zaradi česar so se M., tedaj B., sedaj M. in oba nedoletna otroka M. in M.B. čutili ogrožene, ki so bili skupaj z M.R., torej tožnico, močno prestrašeni". Ker je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo navedbam tožene stranke, je take ugotovitve sodišča v kazenskem postopku prezrlo, kljub temu, da iz njih po mnenju pritožnice nedvomno izhaja, da je odločitev sodišča najmanj preuranjena (glede na to, da ob sojenju citirana kazenska sodba še ni bila pravnomočna), sicer pa nepravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da gre pri kaznivem dejanju nasilništva za sestavljeno kaznivo dejanje, v katerega je v konkretnem primeru konzumirano kaznivo dejanje grdega ravnanja. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da citirana kazenska sodba ne zajema tega škodnega primera. Samo dejstvo, da v izreku kazenske sodbe ni izrecno navedena prepovedana posledica, to je telesna poškodba tožeče stranke, še ne pomeni, da tožbeni zahtevek ne temelji na istem dejanskem stanju. V kolikor bi ta bila izrecno navedena, bi pač šlo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Kot je pritožnica že opozorila, pa sodišče prve stopnje dokazov ni pravilno ocenilo in posledično ni upoštevalo, da je bil toženec obsojen zato, ker je s tožnico grdo ravnal in ji delal nasilje. Tudi grdo ravnanje kot kaznivo dejanje obsega telesne poškodbe, in sicer tiste, ki so po merilih za lahke telesne poškodbe po določbah KZ manj kot takšne poškodbe, posledice tega pa se kažejo tudi v prizadetosti telesne celovitosti oškodovanega, to je v konkretnem primeru tožeče stranke. V ugotavljanje, ali je tožeča stranka v posledici takega ravnanja tožene stranke utrpela telesne poškodbe, zaradi katerih vtožuje plačilo odškodnine, pa se sodišče niti ni spuščalo. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem, ko se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do izrecnih navedb tožnice, ki jih je ta podala tekom postopka, da zahteva plačilo odškodnine tudi zaradi strahu, kljub temu, da ta okoliščina iz izreka prej citirane kazenske sodbe izrecno izhaja, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici tega pa ima izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Ker je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovilo, v posledici tega pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je zastaranje tožničine terjatve presojalo na podlagi 376. in ne 377. člena ZOR, kršilo pa je tudi določbe pravdnega postopka, tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je odškodninska terjatev zastarala in se pri tem sklicevalo na določbo 1. odstavka 376. člena ZOR, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Menilo je, da daljši, v obravnavanem primeru , petletni, zastaralni rok iz 377. člena ZOR ne pride v poštev, ker obsodilna kazenska sodba ne zajema predmetnega škodnega primera. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so bile poškodbe povzročene s kaznivim dejanjem, na katerega se sklicuje tožnica in pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da se v kazenskem postopku, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni obravnavala telesna poškodba tožeče stranke. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Pravdno sodišče je v takem primeru torej vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vendar pa v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče, dejstva lahko ugotovi tudi drugače kot kazensko. Tožnica trdi, da so ji bile poškodbe povzročene s kaznivim dejanjem tožene stranke, odškodnino pa uveljavlja tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi strahu. Opozarja, da je iz v spis vložene sodbe Okrajnega sodišča v K. z dne 19.12.2003, razvidno, da je bil toženec obsojen, kot to izhaja iz II. točke izreka sodbe, za nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ, pri čemer iz iste točke citirane sodbe izhaja, da je toženec to kaznivo dejanje storil s tem, da je "z drugimi grdo ravnal, jim delal nasilje... s tem, da je med drugim tožnico prijel za obe roki in začel odrivati po prostoru..., zaradi česar so se M., tedaj B., sedaj M. in oba nedoletna otroka M. in M.B. čutili ogrožene, ki so bili skupaj z M.R., torej tožnico, močno prestrašeni". V kaznivem dejanju nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ je grdo ravnanje vzeto iz pojma kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, kar se odraža kot povzročanje bolečin ali drugih nelagodnosti. Kaznivo dejanje, kot ga opredeljuje 146. člen KZ, stori, kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega. To kaznivo dejanje obsega tiste telesne poškodbe, ki so po merilih za lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ, manj kot takšne poškodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da citirana kazenska sodba ne zajema tega škodnega primera, preuranjen, saj zgolj dejstvo, da v izreku kazenske sodbe ni izrecno navedena prepovedana posledica, to je telesna poškodba tožeče stranke, še ne pomeni, da škoda, ki jo tožnica vtožuje, nima podlage v istem dejanju toženca, za katero je bil spoznan za krivega v kazenski sodbi.

Ker se zaradi napačne materialnopravne presoje, da poškodbe niso bile povzročene s kaznivim dejanjem, sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je zahtevek tožeče stranke resnično zastaral, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožba (ob uporabi določbe 377. člena ZOR) vložena pravočasno, in če je bila, o zahtevku vsebinsko odločiti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.