3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 809/2005 z dne 7. 9. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 477/2004 z dne 12. 4. 2005, z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 363-01-15/2004 z dne 20. 10. 2004 in z dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor št. 36305-5/93-343 z dne 26. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo Upravnega sodišča, ki je zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju MOPE) št. 363-01-15/2004 z dne 20. 10. 2004, s katero je to odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor. Z dopolnilno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se denacionalizacijskim upravičencem porušene nacionalizirane objekte vrne v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave ter kršitev 21., 22., 23., 25., 33., 34. in 39. člena Ustave. Pri utemeljevanju kršitev se sklicuje tudi na navedbe v pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče naj bi pravico iz 22. člena Ustave kršilo, ker v sodbi ni navedlo, da ima pritožnik možnost vložiti ustavno pritožbo. Pritožnik izraža tudi nestrinjanje z oceno Vrhovnega sodišča, da so njegove pritožbene navedbe pavšalne. Sodišču hkrati očita, da je sledilo stališču Slovenske odškodninske družbe glede neizkazanosti podržavljenja objektov, pa tudi, da se je napačno sklicevalo na posamezne parcele. Upravnemu sodišču pritožnik ob utemeljevanju kršitve 22. člena Ustave očita, da ga ni obvestilo, da bo o njegovi pritožbi odločalo Vrhovno sodišče. Sklicujoč se na že navedeno pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča zatrjuje, da Upravno sodišče ni pravilno ocenilo dokaze o podržavljenju objektov in vprašanje kredibilnosti prič. Tudi glede odločitve MOPE se sklicuje na to pritožbo, navaja pa tudi, da ta organ pri odločanju o pritožbi zoper dopolnilno odločbo Upravne enote ni imel na razpolago celotnega denacionalizacijskega spisa, kar naj bi izhajalo iz zahteve tega organa z dne 16. 02. 2005 (torej po izdaji odločbe MOPE) upravnemu organu prve stopnje, da mu posreduje spis zadeve. Upravni enoti Maribor očita dolgotrajno odločanje o zadevi, kar naj bi bilo posledica (tudi) deljenega odločanja. Meni, da mu upravni organ prve stopnje ni pomagal v nadaljnjem postopku, ko se je odločalo o pritožbi zoper njegovo odločitev ter v upravnem sporu.

3.Pritožnik je ustavno pritožbo kasneje še dopolnil, vendar po preteku roka, ko se lahko vloži ustavna pritožba. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe prekluziven, Ustavno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče zato ne presoja samih po sebi pravilnosti materialnopravnih in procesnopravnih odločitev sodišč in upravnih organov, niti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za te odločitve. Pritožnikova zatrjevanja se v glavnem nanašajo prav na to, deloma pa kažejo tudi na nepoznavanje pravil postopka (to velja npr. za trditev o izpadu pravnega pouka zoper odločitev Vrhovnega sodišča ali trditev o tem, da bi ga Upravno sodišče moralo obvestiti o predaji njegove pritožbe na Vrhovno sodišče, pa tudi za trditev, da upravni organ prve stopnje ni reagiral na odpravo odločbe).

5.Za ustavno pritožbo bi lahko bila pomembna dva očitka. Prvi se nanaša na neupravičeno dolgotrajnost postopka na Upravni enoti, drugi pa na trditev, da drugostopni organ ob odločanju o pritožbah ni razpolagal s spisom zadeve. Kolikor se pritožnik v pritožbi pri zatrjevanju dolgotrajnosti postopka na Upravni enoti, smiselno sklicuje na prvi odstavek 23. člena Ustave, je treba povedati, da lahko do kršitve te pravice pride le v sodnih postopkih. V upravnem postopku lahko stranke, ki so prizadete zaradi neupravičenega predolgega odločanja o upravni stvari, uporabijo institut molka upravnega organa in s pritožbo dosežejo odločitev o upravni stvari. To omogoča četrti odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Pritožnik ni izkazal, da bi to možnost izkoristil. Glede na navedeno je Ustavno sodišče očitek o neupravičeni dolgotrajnosti postopka na prvi stopnji zavrnilo kot neutemeljen. Kot neutemeljen in neizkazan pa je zavrnilo tudi očitek, da je upravni organ druge stopnje odločal o pritožbah, ne da bi razpolagal s spisom zadeve. Ta očitek bi sicer, kolikor bi se izkazal za resničnega, lahko predstavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar pa za njegovo utemeljitev ne zadostuje zgolj sklicevanje na dopis tega organa upravnemu organu prve stopnje (tudi, če je ta datiran po izdaji odločbe upravnega organa druge stopnje), naj mu posreduje spis zadeve.

6.Ker ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Odločba je shranjena z oznako "sod19".